VDSS sodba Psp 357/2014

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. … z dne 4. 4. 2013 in št. ... z dne 20. 6. 2013.

Tožena stranka je dolžna tožniku plačati stroške tega postopka v višini 248,03 EUR.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 299,63 EUR.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 20. 6. 2013 in odločba tožene stranke št. ... z dne 4. 4. 2013 ter da se ugotovi, da tožniku z dnem 13. 2. 2009 ne preneha lastnost zavarovanca kot družinskega člana po 22. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter da ima tožnik lastnost zavarovanca kot družinski član po 22. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju tudi od 14. 2. 2009 dalje ter da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti vse stroške tega postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Meni, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse tožbene navedbe, ki jih je podal v tožbi, kar predstavlja kršitev ustavne pravice do izjave oziroma kontradiktornega postopka, kot jo zagotavlja 22. člen Ustave RS. Sodišče prve stopnje se je omejilo na obstoj pravnih sprememb, ki naj bi utemeljevale razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka, ob tem pa ni v zadostni meri upoštevalo drugih okoliščin konkretnega primera. Poudarja, da je imel od svojega rojstva, tj. od 2. 4. 1989 lastnost zavarovanca v zdravstvenem zavarovanju kot družinski član po 22. členu ZZVZZ. Navedeno je bilo ugotovljeno na podlagi njegove prijave, ki jo je potrdila oz. sprejela tudi tožena stranka, kar po svoji formalno pravni naravi predstavlja pravnomočno upravno odločbo. Tudi po dopolnitvi starosti 15 oz. 18 let je redno vsako leto v roku toženi stranki dostavil potrdilo o šolanju, s katerim je vsako leto posebej upravičil vključitev v zdravstveno zavarovanje kot družinski član po 22. členu ZZVZZ, pri čemer tožena stranka ni imela nikakršnih pripomb. Meni, da je zaradi spremenjene podlage zavarovanja prišlo do spremembe statusa zavarovanca, kar pa bi ob izpolnjenih pogojih lahko veljalo le za naprej z izdajo ustrezne odločbe. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 254/2009 z dne 18. 4. 2011, do katere se sodišče prve stopnje ni celovito opredelilo. Neustrezno se je oprlo na argumentacijo iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 62/2006 z dne 27. 9. 2007, ki v obravnavani zadevi zaradi razlik v dejanskem stanju ne pride v poštev. V zadevi VIII Ips 62/2006 je namreč oseba začela z opravljanjem dejavnosti in o nastopu takšnega dejstva ni obvestila tožene stranke, kar je bistveno drugače od obravnavane zadeve. Tožena stranka je v predmetni zadevi z izpodbijano odločbo posegla v pravnomočno priznane pravice (status zavarovanca kot družinskega člana po 22. členu ZZVZZ in status zavarovanca za poškodbo pri delu po 10. tč. 17. člena ZZVZZ kot osebe, ki opravlja dejavnost kot postranski poklic). Sodišče prve stopnje se nadalje ni ustrezno opredelilo do tega, da lahko pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb, državni zbor določa samo z zakonom. Glede na to, da je imel pravnomočno priznana oba zavarovalna statusa na veljavni zakonski podlagi in da se zakonska podlaga niti dne 14. 2. 2009 (ko je začela učinkovati sporna določba) ni spremenila, tožena stranka ni imela ustrezne zakonske podlage za izdajo izpodbijane odločbe. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja kot podzakonski akt ne morejo biti veljavna pravna podlaga za poseganje v pravice, ki so že bile podeljene z zakonom in tudi dokončno in pravnomočno priznane. Meni, da je potrebno uporabiti t. i. exceptio illegalis (125. člen Ustave RS, 1. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih), na podlagi katerega se ne uporabi neustavne oz. nezakonite odločbe. Za sprejem sprememb Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki posegajo v njegove pravnomočno priznane pravice, pristojni organ tožene stranke ni imel ustrezne podlage. Opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-1303/11, U-I25/14 z dne 21. 3. 2014, pri čemer se v tej odločbi predstavljeni argumenti Ustavnega sodišča RS lahko uporabijo tudi v predmetni zadevi. Nadalje izpostavlja, da se je na podlagi pravnomočno priznanih pravic upravičeno zanesel na to, da sta oba njegova statusa zavarovanca po ZZVZZ veljavna in zakonita. V zvezi s tem je tudi izpolnjeval predpisane obveznosti (npr. predložil potrdilo o šolanju, poravnal plačilo prispevkov, itd.) Z izdajo izpodbijane odločbe je tožena stranka posegla tudi v načelo pravne varnosti, pravne predvidljivosti ter kršila ustavno prepoved povratne veljave predpisov iz 155. člena Ustave RS. Izpodbijana odločba mu je bila izdana in vročena več kot štiri leta po njenem dejanskem začetku učinkovanja. S tem je prišlo do dejanskega povratnega učinkovanja, saj mu je bilo onemogočeno, da bi se na spremenjene okoliščine ustrezno odzval (npr. prenehal z opravljanjem samostojne dejavnosti že februarja 2009.) Takrat je bil namreč (oz. je še vedno) dijak oz. študent. V svojem prostem (popoldanskem) času je želel opravljati delo in nekaj zaslužiti. Njegovi prihodki so bili minimalni (po podatkih AJPES v letu 2012 1.032,00 EUR in v letu 2011 752,00 EUR). Meni, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na načelo nepoznavanje prava škodi, neprimerno, saj je tožena stranka sama spremenila Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja. Poleg tega pa sklicevanje na navedeno načelo ni upravičeno tudi zato, ker je bil že pravnomočno vključen v zavarovanje na dveh različnih pravnih določbah ZZVZZ. Nadalje niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista ugotavljala ali je opravljal samostojno dejavnost kot edini in glavni poklic v skladu s 5. tč. 1. odstavka 15. člena ZZVZZ. Poudarja, da je dejavnost opravljal zgolj kot postransko dejavnost, saj je bil ves ta čas dijak oziroma redni študent. Sodba sodišča prve stopnje nadalje tudi ne omenja obeh pravnomočno priznanih statusov in s tem v zvezi sploh ne ureja posledic, ki jih ima glede zavarovanja za poškodbo pri delu in poklicno bolezen na podlagi 10. tč. 17. člena ZZVZZ, v katerega je bil v vsem tem obdobju nesporno vključen tožnik, ker je v tem obdobju opravljal dejavnost kot postranski poklic. Ker sodba sodišča prve stopnje navedenega vprašanja ne ureja, je nepopolna in je ni mogoče v celoti preizkusiti. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam tožnika in se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da dejstvo, da se tožnik v roku 8 dni od dneva vpisa družbe v Poslovni register samostojnih podjetnikov posameznikov kot samostojni podjetnik posameznik ni prijavil v zavarovanje, ne pomeni, da v času od 14. 2. 2009 do 21. 3. 2013 ne izpolnjuje pogojev za prijavo po 5. tč. 1. odstavka 15. člena ZZVZZ, pa čeprav je bil vmes prijavljen po drugi neprednostni zavarovalni podlagi. Tožnik ni imel podlage za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje kot družinski član, saj ZZVZZ v 22. členu določa, da so družinski člani kot zavarovane osebe vključene v obvezno zdravstveno zavarovanje preko zavarovancev kot nosilcev zavarovanja le v primeru, če ne izpolnjujejo pogojev, da bi bili sami zavarovanci ob upoštevanju drugih pogojev, določenih v 20. do 22. členu ZZVZZ. Obvezno zdravstveno zavarovanje je zakonsko zavarovanje, ki nastane in preneha na podlagi zakona. Zavarovanje ne samo nastane, temveč tudi obstaja in preneha ex lege. Kdo je zavarovana oseba v sistemu obveznega zdravstvenega zavarovanja, je opredeljeno v 15. in 20. členu ZZVZZ. Pravna podlaga za ugotavljanje lastnosti zavarovanca je določena v 78. členu ZZVZZ ter Pravilih v členih od 6 do 16. Oseba je iz naslova samostojnega opravljanja dejavnosti zavarovana tako dolgo, dokler takšno z zakonom predvideno dejansko stanje traja, oziroma dokler je oseba vpisana kot samostojni podjetnik posameznik v poslovni register. Meni, da je vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje za nazaj možna, takšno pravno stališče izhaja tudi iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča RS opr. št. Psp 268/2013 z dne 24. 10. 2013. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 62/2006 z dne 17. 9. 2007 zavzelo stališče, da postane oseba zavarovanec po ZZVZZ takrat, ko začne z dejavnostjo, na podlagi katere je vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje. Izpostavilo je še, da vsebuje 15. člen ZZVZZ jasne določbe o tem, kdo je zavarovanec v sistemu zdravstvenega zavarovanja ter da gre za jasno določbo, ki je logična tudi glede na namen obveznega zavarovanja, glede na možne pravice iz tega zavarovanja in glede na posledice, če nekdo ni zavarovanec tega zavarovanja. Glede očitkov o nedopustni retroaktivnosti meni, da navedeno dejstvo na lastnost zavarovane osebe po 5. tč. 1. odstavka 15. člena ZZVZZ ne vpliva. Meni, da je bil tožnik že z dnem vpisa v poslovni register kot samostojni podjetnik posameznik zavarovan po 5. tč. 1. odstavka 15. člena ZZVZZ, zato v primeru izdaje izpodbijanih odločb ne gre za retroaktiven poseg v pravice. ZZVZZ res ne določa, da vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje ni možna tudi za nazaj, temveč ta pooblastila za način prijave daje Pravilom. (14. člen Pravil). Poudarja še, da je obveznost zdravstvenega zavarovanja vezana na status samostojnega podjetnika posameznika in ni odvisna od tega ali oseba iz tega naslova ustvarja dohodek.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in da pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe direkcije tožene stranke št. ... z dne 20. 6. 2013 v zvezi z prvostopenjsko odločbo tožene stranke, OE A. št. ... z dne 4. 4. 2013. S slednjo je organ prve stopnje odločil, da tožnik od dne 14. 2. 2009 do 21. 3. 2013 izpolnjuje pogoje za prijavo v obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi 5. tč. 1. odstavka 15. člena ZZVZZ kot oseba, ki na območju Republike Slovenije opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost kot edini ali glavni poklic - po zavarovalni podlagi 104. Odločil je še, da se tožnika odjavi iz obveznega zdravstvenega zavarovanja po podlagi 077, na dan 13. 2. 2009 ter da si je tožnik dolžan urediti obvezno zdravstveno zavarovanje od dne 22. 3. 2013. Z drugostopenjsko odločbo je bilo pritožbi tožnika delno ugodeno, prvostopenjska odločba je bila spremenjena, tako, da se je glasila, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti kot edini poklic od 14. 2. 2009 do 21. 3. 2013 po 5. tč. 1. odstavka 15. člena ZZVZZ. Hkrati je bilo odločeno, da tožniku preneha lastnost zavarovanca kot družinski član po 22. členu ZZVZZ z dnem 13. 2. 2009 ter da ima tožnik lastnost zavarovanca kot družinski član po 22. členu ZZVZZ od 22. 3. 2013 dalje.

Med strankama v postopku ni sporno dejansko stanje. Iz Poslovnega registra Slovenije je razvidno, da je bil tožnik od 20. 10. 2008 do 21. 3. 2013 vpisan v Poslovni register samostojnih podjetnikov in posameznikov kot samostojni podjetnik posameznik s. p. B. s. p. Iz izpisa obveznih zdravstvenih zavarovanj izhaja, da je bil tožnik od 2. 7. 1990 vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje po 22. členu ZZVZZ kot družinski član.

Sporno vprašanje v predmetni zadevi se nanaša na to, ali lahko tožena stranka za nazaj spremeni status zavarovancu, ki je bil vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje na drugi podlagi. Sprememba določbe 25. tč. 2. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami; v nadaljevanju: Pravila) dne 14. 2. 2009, s katero je bila v Pravila vnesena opredelitev pojma edini poklic, kot poklic, ki ga zavarovanec opravlja kot samostojno dejavnost in ni v delovnem razmerju, je za tožnika po stališču tožene stranke (čemur je pritrdilo sodišče prve stopnje) pomenilo spremembo statusa. Tožnik je v skladu s tem stališčem in na podlagi opredelitve edinega poklica v Pravilih začel izpolnjevati pogoje za zavarovanje na podlagi 5. tč. 1. odstavka 15. člena ZZVZZ, tj. kot oseba, ki opravlja samostojno dejavnost in ni v delovnem razmerju, saj je iz pojma opredelitve edinega poklica odpadel status šolajoče se osebe, kot eden izmed alternativno določenih izključitvenih pogojev.

Pravno podlago za razsojo zadeve predstavlja Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZZVZZ) in Pravila. ZZVZZ v prvem odstavku 12. člena določa, da je zdravstveno zavarovanje obvezno in prostovoljno. Obseg obveznega zdravstvenega zavarovanja določa ZZVZZ. Kot zavarovane osebe so določeni zavarovanci in njihovi družinski člani (14. člen ZZVZZ). 20. člen ZZVZZ določa, da so kot družinski člani zavarovanca, ob pogojih, ki jih določa zakon, zavarovani tudi otroci kot ožji družinski člani ob pogoju, če imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, razen če ni za ožje družinske člane z mednarodno pogodbo drugače določeno. V 22. členu ZZVZZ je določeno, da je otrok zdravstveno zavarovan kot družinski član do dopolnjenega 15. leta starosti oz. do dopolnjenega 18. leta starosti, če ni sam zavarovanec, po tej starosti pa, če se šola, in sicer do konca rednega šolanja. V skladu z 2. odstavkom 78. člena ZZVZZ lastnost zavarovane osebe ugotavlja pristojna služba Zavoda na podlagi prijave v zavarovanje, ki jo vloži zavezanec za plačilo prispevkov najpozneje v 8 dneh od dneva začetka zavarovanja. Lastnost zavarovane osebe se dokazuje z listino, ki jo prepiše Zavod. Zavod določi način prijave v zavarovanje in listine, potrebne pri uresničevanju zdravstvenega zavarovanja. Na podlagi navedenega zakonskega pooblastila je Zavod določil pridobitev, spremembo oz. izgubo lastnosti zavarovane osebe v Pravilih v členih od 5 do 17. Na podlagi 5. točke 1. odstavka 15. člena ZZVZZ so zavarovanci obveznega zdravstvenega zavarovanja tudi osebe, ki na območju Republike Slovenije samostojno opravljajo gospodarsko ali poklicno dejavnost kot edini ali glavni poklic. Na podlagi 4. točke 9. člena Pravil pridobijo družbeniki zasebnih družb in zavodov lastnost zavarovane osebe z dnem vpisa družbe v sodni register in to ne glede na siceršnji osebni dohodkovni položaj oz. dohodkovni položaj subjekta, katerega družbeniki so. V skladu s 85. členom ZZVZZ se za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku, če s tem zakonom ni drugače določeno. Zavarovane osebe se pri uveljavljanju pravic do zdravstvenih storitev izkazujejo s kartico zdravstvenega zavarovanja, ki jo izstavi Zavod. Gre za javno listino in identifikacijski dokument zavarovane osebe v obveznem zavarovanju, s katero prizna Zavod lastnost zavarovane osebe.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je za pravilno rešitev zadeve ključno, da se tudi v primeru, ko lastnost zavarovanca ne temelji na izdaji odločbe, kljub temu predpostavlja obstoj takšnega razmerja med zavarovancem in zavodom, ki ga je mogoče enačiti s pravnim razmerjem, urejenim s pravnomočno odločbo državnega organa. V obravnavanem primeru se takšno pravnomočno razmerje nanaša na obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi 22. člena ZZVZZ, v katerem je bil tožnik od 2. 7. 1990 in je bilo urejeno z izdano zdravstveno kartico kot identifikacijskim dokumentom zavarovane osebe v obveznem zavarovanju.

Poseg v pravnomočno urejena pravna razmerja za nazaj pa ne urejata ne ZZVZZ ne Pravila. Pravila v 13. členu sicer urejajo primer, ko določajo, da za fizično osebo, ki je sama zavezanec za prijavo in za katero Zavod ugotovi, da izpolnjuje pogoje za obvezno zavarovanje ali da bi oseba morala biti zavarovana po drugačnem statusu kot je prijavljena v zavarovanje, Zavod izda odločbo in po njeni dokončnosti po uradni dolžnosti prijavi osebo za obvezno zavarovanje oz. uskladi njen status z zakonom in pravili, če tega ne stori oseba sama. Navedeno določilo še ne daje toženi stranki pooblastila, da posega v pravnomočno urejena razmerja za nazaj, temveč po mnenju pritožbenega sodišča le za vnaprej.

158člen Ustave RS po eni strani opredeljuje (postopkovni) institut pravnomočnosti, ki zaradi pravne varnosti na račun (objektivne) pravičnosti sanira pravno zmotne interpretacije in postopkovne napake državnih institucij. V nasprotnem primeru bi pravnomočnost izgubila svoj namen zaščite pravne varnosti; stranke bi lahko z navajanjem dejstev počakale na odločitev in jih uveljavljale kasneje z novimi zahtevami, če jim rezultat ne bi bil po godu. Pravnomočnost seveda varuje stranke tudi v situaciji, ko je zmotno uporabljeno pravo ali zmotno ugotovljeno dejstvo, ki v resnici ni obstojalo in jim je na podlagi tega priznana (večja) pravica. Od strank pa se pri varovanju pravic pričakuje skrbnost, ki se odrazi v izkoriščanju zakonskih možnosti (iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 195/2013 z dne 24. 2. 2014).

Iz citiranih zakonskih določb izhaja, da pomeni status zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče poseči le ob izpolnitvi zakonskih pogojev in uživa varstvo v smislu določb 158. člena Ustave RS, ki določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom, ki ne more imeti učinka za nazaj (155. člen Ustave RS).

Vrhovno sodišče RS je večkrat poudarilo potrebo po ozki razlagi določb o možnih spremembah lastnosti zavarovanca, ker gre za poseg v obstoječe pravno razmerje. Posebej, če gre za spremembo statusa zavarovanca za nazaj. Sama pridobitev statusa zavarovanca tako z vidika fizične osebe kot z vidika sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja, je pomembnejša od ugotovitve spremenjene podlage za že obstoječe zavarovanje oziroma podlage za drugačen status zavarovanca.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče šteje, da se pri odločanju o spremembi lastnosti zavarovanca zaradi drugačne podlage za zavarovanje ni mogoče sklicevati na to, da bi spremenjena podlaga zavarovanja veljala za nazaj, vse od vzpostavitve pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje, saj lahko ob izpolnjenih pogojih pride do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja le za naprej, z izdajo ustrezne odločbe v primerih kot je ta, ko je bil tožnik pravnomočno obvezno zdravstveno zavarovan iz drugega naslova.

V zadevi Psp 268/2013, na katero se sklicuje tožena stranka v odgovoru na pritožbo, ne gre za enako dejansko stanje, kakor v predmetni zadevi. Odločilna razlika je bila ta, da tožnik v omenjeni zadevi v spornem obdobju od 1. 11. 2009 do 3. 4. 2012 ni imel urejenega obveznega zavarovanja, torej ni bil zavarovan niti iz drugega naslova in ni imel pravnomočnega razmerja s toženo stranko. Tako je bilo možno, da je tožena stranka pri njem ugotovila lastnost zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja iz naslova lastništva zasebnega podjetja na podlagi 6. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ kot osebi, ki je lastnik zasebnega podjetja v Republiki Sloveniji, po zavarovalni podlagi 103 za nazaj za celotno sporno obdobje.

Ob izostanku izrecne zakonske ureditve o spremembi statusa zavarovanca, ki je že obvezno zdravstveno zavarovan na drugi - nepravi podlagi, od dneva nastanka pravnega razmerja, ki je temelj za spremembo, je odločitev tožene stranke, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti kot edini poklic od 14. 2. 2009 do 21. 3. 2013 po 5. tč. 1. odstavka 15. člena ZZVZZ nezakonita. Pri tem za pravilno rešitev zadeve ni relevantno, da je bil tožnik v obdobju od 2. 7. 1990 zavarovan na nepravilni podlagi kot družinski član po 22. členu ZZVZZ, čeprav je bil od 20. 10. 2008 do 21. 3. 2013 vpisan v Poslovni register Slovenije kot oseba, ki na območju Republike Slovenije samostojno opravljajo gospodarsko ali poklicno dejavnost kot edini ali glavni poklic po 5. tč. 1. odstavka 15. člena ZZVZZ. V pravnomočno urejeno razmerje bi lahko tožena stranka z odločbo z učinkom za nazaj posegla le v primerih in po postopku, predpisanem z zakonom, kar je bistvo določila 158. člena Ustave RS, tega pa veljavni ZZVZZ ne ureja.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika in v skladu z določbo 5. alinee 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka. Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel, mu je v skladu z določbo 154. člena ZPP priznalo priglašene stroške postopka in jih naložilo v plačilo toženi stranki v višini 248,03 EUR. Ta znesek je določilo skladno z določbo 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008; v nadaljevanju: ZOdvT), in sicer nagrado za postopek po tarifni št. 3100 v višini 183,30 EUR ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002 v višini 20,00 EUR. ter 22 % DDV v višini 44, 73 EUR.

Ker je tožnik s pritožbo uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP tožniku priznalo tudi stroške pritožbe v višini 299,63 EUR. Ta znesek predstavlja nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom po tarifni številki 3210 225,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002 v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV v višini 54,03 EUR.