VSRS Sklep VIII Ips 53/2012

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je v sporu, ki ga je vodilo v vzorčnem postopku, zavrglo primarni zahtevek (pravilno: tožbo z zahtevkom) za razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožečo in toženo stranko, za ugotovitev, da med njima delovno razmerje še traja, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 21. 10. 2009 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za zapadle plače, ki bi jih prejela, če bi delala, jo prijaviti v zavarovanje in pozvati nazaj na delovno mesto, ki ga je zasedala do 31. 3. 2009. Ugotovilo je, da je bila tožba, vložena 16. 7. 2010, prepozna, saj je bila vložena po poteku 30 dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). Za zatrjevano kršitev v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi je namreč izvedela 31. 3. 2009, ko je podpisala sporazum, oziroma najkasneje 9. 3. 2010, ko je izvedela, da je njena terjatev v stečajnem postopku prerekana.

2Sodišče druge stopnje je odločitev o primarnem tožbenem zahtevku (le ta je predmet revizije) potrdilo. Presodilo je, da je tožnica za zatrjevano prevaro v zvezi s sklepanjem sporazuma izvedela najkasneje ob prenehanju delovnega razmerja, to je 21. 10. 2009. Ker je tožbo vložila 16. 7. 2010, je ta prepozna. Zato je štelo, da jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.

3Zoper pravnomočni del sklepa pravočasno revizijo vlaga tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni ugotovilo, zakaj sta bila sporazum o prenehanju delovnega razmerja s toženo stranko in pogodba o zaposlitvi z novim delodajalcem sploh sklenjena. O njuni pravni naravi in njenih posledicah bi se moralo sodišče izjasniti. Spregledano je bilo tudi, da je tožnica zatrjevala nezakonitost prenosa. Če bi se ugotovila nezakonitost prenosa, je jasno, da ima tožnica interes na izpodbijanje sporazuma. Sodišče druge stopnje se ni določno opredelilo, na kateri podlagi šteje, da je tožnici delovno razmerje prenehalo pri toženi stranki: zaradi sporazuma ali zaradi prenosa. Zato je storilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Zmotna je tudi ugotovitev, da je spor nastal, ker je bil nad tožničinim delodajalcem začet stečajni postopek. Če bi bilo to res, bi tožnica vložila tožbo takoj, ko se je to zgodilo. Vendar tedaj še ni bilo opaziti razlike v statusu delavcev, ki so ostali pri toženi stranki (tudi nad njo je bil namreč istočasno uveden stečaj), in delavcev, ki so prešli k drugemu delodajalcu. Razlika se je opazila šele tedaj, ko so tožnica in delavci, ki so prešli k drugemu delodajalcu, videli, da so njihove terjatve (v nasprotju s terjatvami delavcev tožene stranke) prerekane in da so bili ti delavci izigrani, saj so prešli k delodajalcu, ki ni imel premoženja. Šele takrat je tožnica izvedela, kakšen je finančni položaj njenega delodajalca. Prav tako ne drži, da tožnica ni zatrjevala sklenitve ustnega sporazuma o solidarni odgovornosti tožene stranke. Tožnica je to natančno in obširno navajala (str. 45 do 53 tožbe). Če sodišče druge stopnje ni razpolagalo s celotnim spisom – drugače si revidentka ne more razlagati zaključkov sodišča druge stopnje – je podana relativna bistvena kršitev po prvem odstavku 345. člena ZPP, saj očitno sodišče prve stopnje sodišču druge stopnje ni poslalo vseh listin, ki so pomembne za razsojo. Če pa je to storilo, je ugotovitev sodišča druge stopnje protispisna, s čimer je podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni tudi jasno, kako je sodišče druge stopnje sploh lahko sklepalo o obstoju kateregakoli dejstva, če ni opravilo obravnave in ni izvedlo nobenega dokaza. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do zatrjevanih procesnih kršitev glede opustitve izvedbe glavne obravnave, sprejema dokaznega sklepa, izvajanja dokazov brez dokaznega sklepa, opustitve navedbe razlogov o odločilnih dejstvih. Narava spora je bila takšna, da bi bilo potrebno izvesti glavno obravnavo – tako na prvi, kot na drugi stopnji, saj odločitev, čeprav procesna, temelji na izvedenih dokazih, s čimer je podana relativna bistvena kršitev. Revidentka predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in nerazveljavljenega dela sklepa sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP preizkusi izpodbijani sklep samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni utemeljen.

7Sodišče je z zavrženjem tožbe sprejelo procesno odločitev, ker je na podlagi podatkov, navedenih v tožbi, ugotovilo, da je bil rok za vložitev tožbe prekoračen. Zato revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče izdalo izpodbijani sklep brez glavne obravnave in brez izvajanja dokazov, ni utemeljen.

8Po prvem odstavku 274. člena ZPP sodišče po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila vložena prepozno, če je s posebnim predpisom določen rok za tožbo. Poseben predpis, ki v obravnavanem primeru določa rok za vložitev tožbe, je ZDR. Po tretjem odstavku 204. člena ZDR mora delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zahtevati v roku 30 dni od vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice.

9Pisni sporazum na podlagi 79. člena ZDR predstavlja enega od načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (glej sodbo VS RS VIII Ips 523/2007 z dne 11. 5. 2009). Hkrati ima tak sporazum vse značilnosti pogodbe. Ker gre za sporazum med strankama o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zanj veljajo smiselno enaka pravila, kot veljajo za samo pogodbo o zaposlitvi. Pri poteku roka za sodno varstvo je zato treba poleg določbe iz tretjega odstavka 204. člena ZDR smiselno upoštevati tudi določbe ZDR o uveljavljanju izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi. Po tretjem odstavku 14. člena ZDR pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha v vsakem primeru po poteku enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena.

10Na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR torej pravica zahtevati ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma preneha v 30 dneh, odkar se je izvedelo kršitev, in po tretjem odstavku 14. člena ZDR v vsakem primeru v roku enega leta od sklenitve sporazuma. Tožnica je uveljavljala razveljavitev sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 31. 3. 2009 zaradi napak volje, torej zaradi njegove izpodbojnosti, tožbo pa je vložila 16. 7. 2010, kar je po poteku enoletnega objektivnega roka. Zato je sodišče tožbo kot prepozno utemeljeno zavrglo.

11Ker gre za odločitev, ki ni meritorna, se sodišče do revizijskih navedb, ki se nanašajo na vsebino spora, ne opredeljuje.

12Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.