VSRS sodba VIII Ips 6/2015

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 593,40 EUR, v 8 dneh pod izvršbo.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 24 4041083 z dne 26. 2. 2013 in št. 4041083 z dne 11. 4. 2013. Tožniku je kot invalidu III. kategorije priznalo pravico do nadomestila za invalidnost od 7. 2. 2013 dalje in toženi stranki naložilo, naj v 30 dneh izda odločbo o odmeri in izplačevanju. Presodilo je, da je tožena stranka odločitev o pravici do nadomestila za čas čakanja na razporeditev zmotno utemeljevala z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS št. 12/92 in naslednji).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in pritrdilo stališču sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da že od 1. 1. 2003 ni več podlage za uporabo določb ZPIZ/92 in za odločanje o nadomestilu za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, saj pogoji iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS št. 69/2012 in naslednji), to je zakona, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, niso izpolnjeni.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da za odločanje po 85. členu ZPIZ-2 ni podlage, saj tožniku niso bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-2, konkretno pravica do premestitve, ki je pogoj za priznanje nadomestila. Šele, če bi tožnik vložil nov predlog in bi bil uvrščen v kategorijo invalidnosti po ZPIZ-2, bi lahko uveljavil tudi pravico do nadomestila za invalidnost. Tožniku je bila priznana invalidnost III. kategorije s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu po 116. členu ZPIZ/92. Prevedba pravic iz ZPIZ/92 v ZPIZ-2 ni urejena. Zato bi bilo treba uporabiti 389. člen in 390. člen ZPIZ-2. Ker tožnik ni pridobil nobene pravice po ZPIZ-2, prehodne določbe iz tretjega odstavka 396. člena ZPIZ-2 ni mogoče uporabiti. Edina pravica, ki bi jo tožnik lahko pridobil, je pravica do nadomestila za čas čakanja na razporeditev ali zaposlitev na drugem ustreznem delu. Pogojev za priznanje takšne pravice pa ne izpolnjuje. Revizija uveljavlja tudi bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji), ker naj bi se sodišče druge stopnje ne opredelilo v zadostni meri do pritožbenih navedb in ker se ni opredelilo do prehodnih in končnih določb ZPIZ-2.

4Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi se sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb ne opredelilo v zadostni meri. Če sodišče druge stopnje ne presodi pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena, je to lahko le relativna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 360. člena ZPP in ne absolutna bistvena kršitev, ki jo uveljavlja revizija. Sicer pa mora revident, ki zatrjuje takšno kršitev, navesti, do katerih relevantnih pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo in zakaj je to vplivalo na pravilnost odločitve. Ker revident tega ne navaja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe na podlagi pavšalnega očitka ne more in ne sme preizkusiti.

8Bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizija uveljavlja tudi, ker naj bi se sodišče druge stopnje ne opredelilo do prehodnih in končnih določb ZPIZ-2. Taka pomanjkljivost sodbe, tudi če bi bila podana, ne more predstavljati navedene bistvene kršitve. Razlaga in opredelitev do zakonskih določb, ki jih je sodišče uporabilo pri svoji odločitvi (ali pa jih ni uporabilo) je stvar uporabe materialnega prava. Ta pa je v izpodbijani sodbi obrazložena.

9Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

10Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, je tožnik invalid III. kategorije zaradi posledic poškodb izven dela od 12. 10. 1994 dalje. Z odločbo tožene stranke z dne 2. 10. 1995 mu je bila priznana od 12. 10. 1994 dalje pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delovno mesto z omejitvami. Z odločbo z dne 25. 1. 1996 je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Vse navedene odločbe so pravnomočne. Tožniku je delovno razmerje pri delodajalcu, pri katerem je bil zaposlen ves čas, prenehalo zaradi stečaja 11. 7. 2011. Na Zavodu za zaposlovanje je pridobil pravico do nadomestila za čas brezposelnosti v trajanju 19 mesecev, in sicer od 7. 7. 2011 do 6. 2. 2013. Tožnik je 4. 1. 2013 vložil zahtevo za priznanje nadomestila za invalidnost, ki jo je tožena stranka zavrnila, češ da ne more uveljaviti pravic po ZPIZ-2, če je kot invalid III. kategorije pridobil pravice po ZPIZ/92.

11Revizija se neutemeljeno zavzema za to, da je tožnik lahko eventualno upravičen le do pravic, ki izhajajo iz ZPIZ/92. Nastanek tožnikove invalidnosti sega v leto 1994, ko je veljal ta zakon, vendar mu je bila takrat priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo z omejitvami. Ker je bil očitno razporejen na drugo delovno mesto, ni pa prejemal manjše plače, mu ni bila priznana pravica zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu, še manj pa pravica do nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu. Naštete tri pravice so pravice, ki jih je lahko pridobil invalid III. kategorije po ZPIZ/92. Tožnik je pridobil le eno od njih, to je pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu. Ob izgubi te pravice zaradi spremenjenih dejanskih razmer (izguba zaposlitve zaradi stečaja) lahko uveljavlja novo pravico.

12Tožnik je pravico do nadomestila za invalidnost zahteval 4. 1. 2013, torej v času veljavnosti ZPIZ-2. Po 389. členu ZPIZ-2 se uživalcem, ki so uveljavili pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja do uveljavitve tega zakona, od uveljavitve zakona naprej zagotavljajo v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, in se usklajujejo po določbah tega zakona. Tožnik pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu ni uveljavil po nobenem od prejšnjih zakonov, zato mu je že pojmovno ni mogoče „zagotavljati v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona“. Ni pa mogoče določbe razumeti niti tako, kot jo očitno razume tožena stranka, da lahko invalidi III. kategorije, pri katerih je nastala invalidnost pred uveljavitvijo ZPIZ-2 in so pred tem pridobili katerokoli pravico, tudi druge pravice pridobijo le po prejšnjih predpisih. Določba se nanaša le na tiste pravice, ki so bile dejansko uveljavljene; pravice, do katere naj bi bil po mnenju tožene stranke eventualno upravičen (pa dejansko ni, ker naj ne bi izpolnjeval pogojev), pa tožnik nikoli sploh ni uveljavljal niti uveljavil.

13Tudi določb 390. in 396. člena ZPIZ-2 ni mogoče uporabiti, saj se postopek za uveljavljanje pravice ni začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2, tožnik pa ob vložitvi zahteve z dne 4. 1. 2013 (torej v času veljavnosti ZPIZ-2) ni bil uživalec nobene od pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljenih po prejšnjih predpisih. Zato tožnik ob vložitvi zahteve za priznanje pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, temveč kvečjemu ene od pravic po ZPIZ-2, ki pa nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, kot pravice po tem zakonu, ne pozna več.(1)

14Ob ugotovitvi, da tožnik iz naslova invalidnosti izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost iz 85. člena ZPIZ-2 (ugovor tožene stranke, da jih ne izpolnjuje, ker ni pridobil pravic v skladu z 81. členom ZPIZ-2 ni utemeljen iz razlogov, navedenih v prejšnjih dveh točkah obrazložitve), je odločitev o nezakonitosti odločb tožene stranke in o priznanju navedene pravice pravilna.

15Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

16Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 593,40 EUR (470,00 EUR za revizijo, povečano za 22% DDV in 20,00 EUR za materialne stroške).

---.---

Op. št. (1): Enako, vendar upoštevaje primerljive prehodne določbe ZPIZ-1, je VS RS odločilo v zadevi VIII Ips 203/2009 z dne 5. 4. 2011.