390. člen ZPIZ-2

Za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu niso izpolnjeni pogoji, določeni v prehodnih določbah ZPIZ-2, da bi se tožnici še nadalje zagotavljale priznane pravice po prejšnjih predpisih. Tožnici namreč pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ni bila priznana, kar pomeni, da ni bila uživalka pravice do nadomestila na podlagi preostale delovne zmožnosti po prejšnjih predpisih. Za priznanje omenjene pravice namreč niso izpolnjeni pogoji niti po določbi 389. člena ZPIZ-2, kakor tudi ne po določbi 396. člena ZPIZ-2 ter po prvem odstavku 390. člena ZPIZ-2, saj se je postopek začel po uveljavitvi ZPIZ-2.

Za odmero pokojnine so ključne določbe ZPIZ-2, ne pa določbe prej veljavnih predpisov. V določbah ZPIZ-2 ni pravne podlage za uporabo prej veljavnih predpisov na način, kot se zavzema tožnik. Ne gre za stanje po 389. členu ZPIZ-2, torej da bi šlo za varstvo pravic pridobljenih po prejšnjih predpisih. Prav tako tudi ne gre za stanje po 390. oziroma 391. členu, ki se nanašata na postopke pred uveljavitvijo ZPIZ-2 oziroma na varstvo pričakovanih pravic.

Tožnik uveljavlja izplačilo dela pokojnine po določbah ZPIZ-2. Izplačilo dela pokojnine je bilo uvedeno šele z novelo ZPIZ-2B. Višina zneska je odvisna od višine starostne pokojnine, ki bi šla tožniku v času, ko uveljavlja izplačilo dela pokojnine. Toženec je zadevo utemeljeno najprej presojal po 27. členu ZPIZ-2, torej ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Višina pokojninske osnove pa je bila izračunana po določbi 30. člena ZPIZ-2.

Neutemeljen je nosilni pritožbeni očitek, da je izpodbijana odločitev sodišča nepravilna, ker sodišče ni upoštevalo, da je bilo tožnici delovno razmerje nezakonito odpovedano, zaradi česar ji posledično niso bile priznane pravice, ki jih je vtoževala v tem postopku. Ključno v zadevi je, da je bilo v delovnem sporu pravnomočno odločeno, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni nezakonita. Na to dejstvo ne more vplivati pritožbena trditev, da je tožnica po tem pravnomočno zaključenem postopku pridobila določeno medicinsko dokumentacijo s strani lečečih specialistov. Sodišče je namreč predlog za obnovo sodnega postopka zavrglo, ker je bil vložen prepozno.

Tožena stranka tožnice ni opozorila, da ZPIZ-2 take pravice, kot jo je zahtevala z vlogo, ne pozna več. V primeru, da gre za nejasen zahtevek, pa bi morala tožena stranka najprej ugotoviti, katero pravico tožnica uveljavlja (oziroma do katere bi lahko bila upravičena) in nato ugotoviti tudi vsa pomembna dejstva za odločitev. Postopati bi morala po 7., 8. in 9. členu ZUP, ki nalagajo organom, da pri odločanju omogočijo strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice.

Tožnica ni bila uživalka pravice po ZPIZ-1, zato varstvo iz 389. člena ZPIZ-2 zanjo ne velja. Te določbe ni moč razumeti niti tako, da bi lahko invalidu III. kategorije, pri katerem je nastala invalidnost pred uveljavitvijo ZPIZ-2 in je pred tem pridobil katerokoli pravico, tudi druge pravice pridobil le po prejšnjih predpisih. Določba se nanaša le na tiste pravice, ki so bile dejansko uveljavljene; pravico, do katere naj bi bila eventualno upravičena tožnica, v času veljavnosti ZPIZ-1 ni uveljavljala. Pravica do začasnega nadomestila po končani poklicni rehabilitaciji je povezana s pravico do premestitve na drugo delo, ki je bila tožnici priznana po končani poklicni rehabilitaciji z odločbo z 20. 10. 2016, torej v času, ko je že bil v veljavi ZPIZ-2. Tožnica ni bila v postopku odločanja o pravici do začasnega nadomestila v času veljavnosti ZPIZ‑1, ker je vlogo za priznanje pravice vložila 3. 1. 2017, zato utemeljitev za uporabo določb ZPIZ-1 tudi na podlagi 390. člena ZPIZ-2 ni pravilna.

Tožnik ni bil uživalec nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja po določbah ZPIZ. To pa pomeni, da navedene določbe ni mogoče uporabiti pri presoji sporne zadeve. Tožnik je namreč pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu pridobil po določbah ZPIZ, torej v letu 1993, vendar pa ni uživalec navedene pravice, saj je že od 30. 9. 2008, ko mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje, brez zaposlitve. Prav tako ni uživalec nobenih drugih pravic. To pa pomeni, da sprememba v stanju invalidnosti v primeru tožnika ni pogoj za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost.

Za zavrnitev tožbenega zahtevka za priznanje pravice do invalidnine je poleg obrazloženega, da za stanja, ki so podana pri tožniku bodisi telesna okvara v Seznamu ni določena, ali pa tožnik za posamezno stanje ne izpolnjuje vseh zahtevanih pogojev, je ključnega pomena še dejstvo, da sodišče zaradi tega ni moglo ugotoviti, ali gre za telesno okvaro zaradi posledic poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, kot edina relevantna vzroka za priznanje pravice do invalidnine na podlagi določb ZPIZ-2 veljavnih na dan uveljavljanja pravice do invalidnine za telesno okvaro (14. 6. 2018). Pri tožniku je od 10. 6. 1989 podana telesna okvara po VII B točki 12 a Seznama (skrajšanje noge 3 do 7 cm), vzrok pa je poškodba izven dela. Za takšno telesno okvaro pa ni nobene podlage za priznanje pravice do invalidnine.

Na podlagi 390. člena ZPIZ-2 se prej veljavni predpisi uporabljajo le v primerih, ko se je postopek za uveljavitev pravice začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Tožnik neutemeljeno nasprotuje uporabi podzakonskega akta, s katerim se vsako leto določijo valorizacijski količniki za preračun plač iz prejšnjih let zavarovanja na raven povprečnih plač iz zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem ti veljajo. Podlaga za to je podana v četrtem odstavku 35. člena ZPIZ-2, ki pomeni le realizacijo drugega odstavka tega člena.

Za določitev pogojev in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja, je pooblaščen zakonodajalec. Pri tem mora skrbeti tudi zato, da je z zakonsko ureditvijo zagotovljena posamezna socialna varnost in enakost pred zakonom. Načelo enakosti ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno urejal pravna razmerja, ampak ga obvezuje, da enaka razmerja ureja enako ter različna različno. Torej je tudi določitev različnih pogojev ter meril za odmero pravic iz pokojninskega zavarovanja v pristojnosti zakonodajalca. Če takšna ureditev temelji na legitimnih ciljih in so ukrepi za dosego teh ciljev določeni racionalno ter sorazmerno glede na objektivno ugotovljene razlike med zavarovanci, sama ureditev ni v nasprotju z ustavo. Z uporabo ZPIZ-2 v obravnavani zadevi ni poseženo v pridobljeno pravico. Prav tako z novo ureditvijo odstotkov za odmero starostne pokojnine ni kršena prepoved retroaktivne veljavnosti zakona oziroma njegove določbe. V ZPIZ-2 sicer ni določbe, ki bi tako kot 409. člen ZPIZ-1, različno vrednotila pokojninsko dobo dopolnjeno do 31. 12. 2012 in po 1. 1. 2013, vendar to ne pomeni, da takšna ureditev varstva pričakovanih pravic ne bi bila us

Ker tožnik ob vložitvi zahteve ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, saj ni dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa, mu je bila priznana pravica do predčasne pokojnine.

Pravico iz zavarovanja posameznik lahko uveljavi, ko zanjo izpolni pogoje, ki jih določa zakon, veljaven ob nastopu zavarovalnega primera. Tožnik pravice do pokojnine v času veljave ZPIZ-1 ni pridobil, ker ni izpolnjeval pogojev za njeno priznanje.

Pokojnina se na podlagi 111. člena ZPIZ-2 izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Osebam, ki ob uveljavitvi pravice niso zavarovane, se pokojnina na podlagi drugega odstavka tega člena izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Pravna podlaga za preračun pokojnine s faktorjem 0,732 je tretji odstavek 390. člena in tretji odstavek 391. člena ZPIZ-2. Valorizacijski količniki, oblikovani na podlagi 47. člena ZPIZ-1, so iz leta v leto padali. V ZPIZ-2 je določen drugačen način določitve valorizacijskih količnikov, zaradi česar se bistveno zvišuje pokojninska osnova. Zato jo je treba preračunati s faktorjem 0,732. S tem je zagotovljena primerljivost pokojnin ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega zavarovanja.

Dejstvo, da delavec ni imel urejenega socialnega zavarovanja, da ni bil prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni dokaz neobstoja delovnega razmerja in v posledici zavarovalne dobe. Na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožnik delo na kmetiji opravljal za plačilo, neprestano, osebno in po navodilih ter pod nadzorom gospodarja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, s čemer je podana podlaga za priznanje pokojninske dobe iz naslova zavarovalne dobe po določbah TZPZ in ZTPPIZ.

Po sodni praksi je vloga lečečih specialistov drugačna kot vloga izvedencev, ki so dolžni poleg pravil medicinske stroke in znanosti, upoštevati tudi definicijo invalidnosti, mnenje pa so dolžni podati na podlagi prepričljivih in jasnih objektivnih dokazov. Novo pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku v času do 7. 2. 2013 oziroma pred 29. 5. 2014 ni bilo invalidnosti. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu na odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine pred 29. 5. 2014.

Ob ugotovitvi, da pri tožeči stranki v času izdaje izpodbijane odločbe ni bilo podano takšno zdravstveno stanje, da ne bi bila več zmožna opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Zatrjevano protiustavno oblikovanje pokojninske osnove od plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke po povprečni stopnji davkov in prispevkov v RS, in s tem v zvezi tudi sklicevanje na Ustavno odločbo št. U-I-57/00-51, ni utemeljeno. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-281/2009 z dne 22. 11. 2011 v zvezi z neustavnostjo 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1, ki je vsebinsko enak kot 2. odstavek 30. člena ZPIZ-2, že presojalo z vidika 2. člena Ustave RS, torej pravne in socialne države. Izreklo je, da takšna ureditev ni v nasprotju z ustavo.

Tožnik je upravičenec iz 394. člena ZPIZ-2. Pri izračunu pokojninske osnove so bili upoštevani valorizacijski količniki, določeni z ZPIZ-2. Zato je dobljeno pokojninsko osnovo treba na podlagi osmega odstavka tega člena preračunati še s faktorjem 0,732. Ker tako izračunana pokojnina tožnika ni dosegla zneska pokojnine, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, je treba za odmero upoštevati najnižjo pokojninsko osnovo. Ta je v letu 2014 za pokojnine, odmerjene na podlagi tretjega odstavka 390. člena ZPIZ-2, znašala 558,34 EUR.

Drugi odstavek 390. člena ZPIZ-2 določa, kateri elementi so podlaga za priznanje in odmero pokojnine po ZPIZ-1. Med temi elementi ni valorizacijskih količnikov po ZPIZ-1, temveč je izrecno določeno, da se uporabljajo valorizacijski količniki, oblikovani po 35. členu ZPIZ-2. Ker so za izračun uporabljeni valorizacijski količniki po ZPIZ-2, je treba na tej podlagi izračunano pokojninsko osnovo preračunati s faktorjem 0,732. Ne gre za valorizacijski količnik, temveč faktor, ki zagotavlja primerljivost pokojnin ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega zavarovanja.

Ob dejstvu, da je bila v predsodnem postopku zahteva za priznanje pravice do delne pokojnine vložena 1. 4. 2015, je potrebno tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih zavrnilnih posamičnih upravnih aktov, priznanje pravice, odmero in izplačevanje delne pokojnine že od 24. 6. 2011 dalje, z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi stroškovno, kot neutemeljen zavrniti.