116. člen ZPIZ

Tožnik ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost ni bil uživalec nobene od pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljenih po prejšnjih predpisih. Zato ob vložitvi zahteve za priznanje pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, temveč kvečjemu ene od pravic po ZPIZ-2.

Tožnica je invalidka III. kategorije invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami od 20. 11. 1995 dalje, pravica do nadomestila po prej veljavnem ZPIZ pa ji ni bila priznana. Zato lahko na podlagi zahteve, vložene že v času veljavnosti ZPIZ-1, ob izpolnjenih pogojih uveljavi le pravico do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1, ne pa pravice do nadomestila po ZPIZ.

Pri pravici do nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ki ga tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti po določbah prej veljavnega ZPIZ uveljavlja za čas od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007, je treba upoštevati delo, ki ga je tožnica opravljala, preden ji je dne 31. 12. 2004 prenehalo delovno razmerje (do 30. 9. 2005 je prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo), in za to delo ugotavljati, ali je bilo ustrezno glede na njeno tedanjo delovno zmožnost, kot je bila na podlagi določb ZPIZ ugotovljena v invalidskem postopku v letu 1996. Tožnica v obdobju do 31. 12. 2004 ni uveljavila novih pravic iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1, tudi v postopku za priznanje novih pravic, uvedenem v letu 2005 po ZPIZ-1, pa ni pridobila novih pravic na podlagi v tem postopku ugotovljene oziroma spremenjene invalidnosti. To pomeni, da ob zato izpolnjenih pogojih pridobi pravico do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo iz 124. člena ZPIZ, ne pa pravice do nadomestila za invalidnost iz 94. člena ZPIZ-1.

Invalidska komisija je upoštevala celotno zdravstveno stanje tožnika, pri podaji tega mnenja pa so sodelovali ustrezni zdravniki specialisti. Zato je tudi mnenje invalidske komisije podlaga za ugotovitev dejstev, pomembnih za odločitev oziroma uporabo materialnega prava.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ko je bilo pri tožniku ugotovljeno, da je glede na svoje zdravstveno stanje še vedno zmožen v polnem delovnem času opravljati drugo ustrezno delo, ki ni na višini, ki ni v ropotu, na premičnih objektih in je enostavno in psihično nezahtevno, je že tožena stranka tožniku priznala ustrezne pravice iz invalidskega zavarovanja kot invalidu III. kategorije invalidnosti, ob upoštevanju določb 27., 34. in 116. člena ZPIZ (1992) od 4.1.1999 dalje. Ker je tožnik zmožen za opravljanje dela z omejitvami v polnem delovnem času, ni pogojev, da bi se mu priznale pravice delovnega invalida II. kategorije, še manj pa pravica do invalidske pokojnine kot delovnemu invalidu I. kategorije invalidnosti.

Delavcu, pri katerem je bila ugotovljena invalidnost III. kategorije, s pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu, ni mogoče očitati neopravičenih izsostankov z dela, dokler mu delodajalec ne izda odločbe o razporeditvi na drugo ustrezno delovno mesto. Zgolj ustno razpravljanje o tem, kakšno delo bi bilo za tožnika primerno, ni moglo biti podlaga za očitek delavcu, da je z dela neupravičeno izostal.

S pravnomočno odločbo ZaPIZ, katero ni izpodbijala v socialnem sporu, je bilo ugotovljeno, da tožnica kot invalidka III. kategorije ni več zmožna opravljati njenih prejšnjih del. Organi delodajalca so jo zato razporedili na delovno mesto, ki ustreza njeni preostali delovni zmožnosti. Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnili tožničin tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke in odločitvi oprli na določbe ZPIZ in ZTPDR. Njena revizija zato ni utemeljena.

Ustreznost drugega dela se za delavca invalida ugotavlja v prvi vrsti z vidika njegove preostale delazmožnosti. Po strokovni zahtevnosti naj bi bilo to delo čim bližje delavčevi strokovni izobrazbi, vendar prerazporeditev invalida ni nezakonita, če je razporejen na delovno mesto, za katero se zahteva nižja stopnja strokovne izobrazbe.

V položaju, ko tožnik poklicne rehabilitacije ni uspešno dokončal, istočasno pa pogodba o napotitvi na poklicno rehabilitacijo ni bila izrecno odpovedana in se za neuspeh niso ugotavljali krivdni razlogi na strani tožnika, pritožbeno sodišče šteje, da je bilo razmerje, ki ga je urejala pogodbo o poklicni rehabilitaciji, zaključeno z ugotovitvijo pristojne službe ZPIZ, da tožnik poklicne rehabilitacije ni uspešno končal in z napotitvijo tožnika na delo k toženi stranki.