VSRS Sklep VIII Ips 25/2012

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo primarni zahtevek (pravilno tožbo v delu primarnega zahtevka) za ugotovitev, da je tožena stranka kršila pravice iz delovnega razmerja s tem, ko je delovno mesto tožnice „vodja laboratorijske dejavnosti, DE laboratorij“ prevedla v delovno mesto „laboratorijski tehnik II,“ da je tožena stranka dolžna tožnici ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki je primerljivo delovnemu mestu „vodja laboratorijske dejavnosti, DE laboratorij,“ in sicer „inženir laboratorijske biomedicine II“ ter ji za čas od 1. 8. 2008 dalje obračunati ter po odvodu davkov in prispevkov plačati razliko v plači od avgusta 2008 do septembra 2008 glede na 35. plačni razred, od oktobra 2008 pa glede na 37. plačni razred ter plačo, ki jo je prejela, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrglo je tudi podredni zahtevek (pravilno tožbo v delu podrednega zahtevka) za ugotovitev, da je s prevedbo prejšnjega delovnega mesta tožnice v delovno mesto „laboratorijski tehnik II“ tožena stranka tožnici kršila pravice iz delovnega razmerja in da ji je od 1. 8. 2008 dalje dolžna plačati posamezne točno opredeljene zneske razlik plač oziroma te razlike plačevati tudi v bodoče, in sicer do 37. plačnega razreda, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče je med drugim ugotovilo, da je tožnica prejela v podpis aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 8. 2008. Tega je tožena stranka razveljavila in izdala aneks št. 2 z dne 29. 9. 2008, ki ga tožnica ni podpisala. Zoper aneks št. 1 je tožnica 20. 8. 2008 vložila ugovor, na katerega tožena stranka ni odgovorila, tožnica pa tudi ni nadaljevala postopka pred pristojnim sodiščem. Naknadno je tožnica 16. 3. 2009 zahtevala odpravo kršitev iz delovnega razmerja z zahtevkom za obračun razlike v plači od 1. 8. 2008 dalje, nato pa 24. 4. 2009 vložila tožbo na sodišče. Le-to je štelo, da je tožbo vložila prepozno, glede na določbo 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS), v povezavi s prvim in drugim odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) oziroma, da zoper aneks št. 2 sploh ni vložila ugovora, niti ni nadaljevala postopka pred delovnim sodiščem.

3Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Presodilo je, da bi tožnica morala zahtevo za odpravo kršitev vložiti že po predložitvi aneksov in zahtevati sodno varstvo v tridesetdnevnem roku iz drugega odstavka 204. člena ZDR, saj ZSPJS ne določa roka za sodno varstvo. Tožnica zoper drugi aneks z dne 29. 9. 2009 ni več vložila ugovora, čeprav ji je bila plača od 1. 8. 2008 že obračunana in izplačana po novem plačnem sistemu, temveč je zahtevo vložila šele 16. 3. 2009, to pa je prepozno.

4Na predlog tožnice je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 107/2011 z dne 17. 11. 2011 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja pravočasnosti zahteve za odpravo kršitve in zahteve za sodno varstvo v primeru drugačnega izplačila plač po prevedbi plač, delavka pa ob prevedbi plač po ZSPJS ne podpiše aneksa k pogodbi o zaposlitvi za drugo delovno mesto in drugačno plačo.

5Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da aneks k pogodbi o zaposlitvi v skladu z 48. členom ZSPJS predpostavlja, da se zahtevnost in vsebina dela, ki ga opravlja javni uslužbenec, ne spremenita. Če se spremenita, bi moral delodajalec javnemu uslužbencu izročiti posebno pogodbo, ki pa začne veljati le, če jo delavec podpiše (29. člen v povezavi s 47. členom ZDR). Tožnica je imela pred prevedbo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vodja laboratorijske dejavnosti, DE laboratorij,“ ki je bilo uvrščeno v VI. tarifno skupino, z aneksom št. 2 pa ji je bilo ponujeno delovno mesto „laboratorijski tehnik II,“ ki je uvrščeno v V. tarifni razred. Delovni mesti se med seboj bistveno razlikujeta po zahtevnosti in vsebini nalog. Ker je tožena stranka tožnici obračunavala in izplačevala plačo za delovno mesto „laboratorijski tehnik II,“ ne pa plače za delo, ki ga je dejansko opravljala in do katere bi bila upravičena, če bi njeno prejšnjo delovno mesto zgolj prevedli v skladu s 3. členom ZSPJS, je tožnica 16. 3. 2009 zahtevala od tožene stranke odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, dne 24. 4. 2009 pa je vložila tožbo. Tožba je pravočasna. Ker je zahtevala odškodnino v višini razlike v plačah, gre za čisto denarno terjatev iz delovnega razmerja, ki jo je možno v skladu s četrtim odstavkom 204. člena ZDR uveljavljati neposredno pred pristojnim sodiščem. Enako stališče je razvidno tudi iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 964/2008 z dne 22. 1. 2009 in sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 320/2007 z dne 23. 3. 2009. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo dveh predlaganih prič, ne da bi to obrazložilo, je podana tudi kršitev pravice do izjave v postopku.

6Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7Revizija je utemeljena.

8Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Zato se vrhovno sodišče do revizijskih navedb, ki presegajo ta okvir, ne opredeljuje.

9Tožbeni zahtevek se ne nanaša le na plačilo razlike v plači, temveč je odločitev o tem zahtevku povezana in odvisna od odločitve o zahtevku za ugotovitev kršitve pravic iz delovnega razmerja tožnici s „prevedbo tožničinega delavnega mesta“ po zadnji pogodbi o zaposlitvi, tj. delovnega mesta „vodja laboratorijske dejavnosti,“ v delovno mesto „laboratorijski tehnik II.“ Tožnica v zvezi s tem navaja, da ni podpisala aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 9. 2009, ki na podlagi ZSPJS določa prevedbo osnovne plače in določa prenehanje veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 6. 2. 2004, saj se s tem ne strinja (navaja tudi razloge za to), kljub temu pa prejema plačo po novem aneksu oz. novi ureditvi. Osnovni problem v tem sporu se torej ne nanaša le na višino plače, temveč je odločitev o plači povezana z vprašanjem določitve novega delovnega mesta in izplačilom plače za to delovno mesto, namesto plače za delovno mesto, za katerega tožnica zatrjuje, da bi bilo zanjo ustrezno v novem sistemu.

10Glede na navedeno ne gre za spor o napačno obračunani plači glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali razliki med plačo po veljavno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in plačo, ki je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti ter kolektivnimi pogodbami. Ne gre torej za spor o uveljavljanju t.i. čiste denarne terjatve, kar bi pomenilo neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 204. člena ZDR, v povezavi s prvim odstavkom 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU).

11Ne gre niti za spor po 3.a in 3. členu ZSPJS. ZSPJS, na katerega sicer napotuje drugi odstavek 5. člena ZJU, namreč v četrtem odstavku 3.a člena določa postopek, če javni uslužbenec ugotovi, da mu je bila plača določena in izplačana v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena tega zakona (1). Pri tem tretji odstavek 3. člena ZSPJS določa, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi ali sklepu javnemu uslužbencu ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi in kolektivnimi pogodbami. Določba predpostavlja pogodbo, odločbo ali sklep po ZSPJS (enaka predpostavka izhaja tudi iz petega odstavka 3. člena ZSPJS), ki pa jih v tej zadevi ni, saj pogodba, ki ureja prehod na nov sistem, ni bila podpisana, torej sama po sebi ne more biti podlaga za izplačilo in ni relevantna pri presoji neskladja med določbami v pogodbi in zakonom, podzakonskimi predpisi ter kolektivnimi pogodbami glede višine plače (!). Nobena od strank tudi ne navaja, da bi bila tožnici ob prevedbi izdana neka odločba ali sklep.

12V primeru kršitev pravic, ki naj bi tožnici nastale ob prehodu na nov plačni sistem, je torej mogoče izhajati le iz prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR, ki pa sta ju sodišči druge in prve stopnje napačno tolmačili. Iz teh določb namreč ne izhaja, da mora v primeru kršitev pravic ali neizpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja delavec takoj ali v določenem roku zahtevati odpravo kršitve oziroma izpolnitev obveznosti. Določa le 30. dnevni rok za sodno varstvo, če ob pisni zahtevi delavca delodajalec v nadaljnjih osmih delovnih dneh ne izpolni svoje obveznosti oziroma ne odpravi kršitve.

13Ker je tožnica 16. 3. 2009 od tožene stranke zahtevala odpravo kršitev iz delovnega razmerja (tožena stranka je zahtevo prejela dne 17. 3. 2009), nakar je direktorica tožene stranke tožnici odgovorila dne 25. 3. 2009, tožnica s tožbo z dne 24. 4. 2009 ni zamudila roka za sodno varstvo.

14Sodišči sta zmotno tolmačili določbe 3. in 3.a člena ZSPJS ter 204. člena ZDR, prav zaradi tega pa sta tudi napačno odločili o zavrženju tožbe. To je pomenilo napačno presojo o neobstoju procesne predpostavke pravočasnosti tožbe po 274. členu ZPP in s tem smiselno uveljavljeno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

15Ob napačni presoji sodišči nižje stopnje nista odločali po vsebini in s tem v zvezi ugotavljali odločilnih dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrača sodišču prve stopnje, ki bo o njej odločilo po vsebini.

16Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Četrti odstavek 3.a člena ZSPJS daje javnemu uslužbencu, če delodajalec v roku osmih delovnih dni od vložene pisne zahteve ne izda obvestila o ugotovitvi neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi ali sklepu, možnost, da od sodišča zahteva ugotovitev te nezakonitosti ter izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo, vendar ne določa roka, v katerem morata biti vložena zahteva ali tožba.