3. člen ZSPJS

Po presoji zakonskih določb in določb o zastaranju kazenskega pregona je za obtoženko milejši zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja tako glede naklepa kot tudi glede določb o zastaranju kazenskega pregona. Kaznivo dejanje po spremenjeni določbi tretjega odstavka 257. člena KZ-1 bi bilo dokončano šele z izplačilom plač posameznim zaposlenim. Po kazenskem zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, pa je bilo kaznivo dejanje dokončano 1. 9. 2015 z izdajo zadnjega sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti. Glede na predpisano kazen za očitano kaznivo dejanje kazenski pregon po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 zastara v 10 letih od storitve kaznivega dejanja. Pri presoji zastaranja kazenskega pregona pa je potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določala, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Glede na obrazloženo je kazenski pregon, upoštevajoč datum zadnje izdaje nezakonitega sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti in rok 64 dni iz prej navedenega zakona, zoper obtoženo zastaral 5. 11. 2025, še pred predložitvijo predmetne kazenske zadeve Višjemu sodišču v

Toženka v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do odškodnine za ves dan tedenskega počitka, če ni 24 ur neprekinjeno prost vseh delovnih obveznosti. Glede na novejšo sodno prakso je pripadnik Slovenske vojske na mednarodni misiji upravičen do plačila za ure več opravljenega dela v času, ko bi moral biti zaradi izrabe dneva tedenskega počitka po evidencah prost (premoženjska škoda).

Za presojo, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek, je ob pravilni uporabi materialnega prava bistveno, kaj je počel na dan, ko je zaveden kot prost, ali mu je bilo to ukazano oziroma ali je bilo to nujno, in koliko časa je trajala delovna naloga. Ne zadostuje splošna ugotovitev, da je tožnik kot poveljnik oddelka skrbel za oddelek, njegove naloge pa so zajemale tudi izvajanje rednih in izrednih nalog ter priprav na redne naloge in sestanke, da je moral biti tako podrejenim kot tudi nadrejenim vselej na razpolago in dosegljiv. Če je tožnik na dneve, ko je toženka trdila, da je imel tedenski počitek, moral delati, je upravičen do plačila le za toliko ur dela, kot jih je v času predvidenega tedenskega počitka dodatno opravil, in ne avtomatično za 8 ur, kot je to, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, štelo sodišče prve stopnje.

3. in 3a. člen ZSPJS urejata ravnanje v primeru ugotovitve neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma v sklepu. Sklep toženke z dne 8. 5. 2007, ki ga izpostavlja pritožba, določa le premestitev tožnice z dnem 1. 4. 2007. Ker ne določa plače, v zvezi s tem sklepom sploh ni mogoče ugotoviti neskladnosti določb o plači v smislu citiranih členov ZSPJS. Z določbama 3. in 3a. člena ZSPJS v nobenem primeru tudi ni mogoče sanirati nezakonitosti pri določitvi plače, ki bi nastale pred 1. 7. 2005, t. j. pred uveljavitvijo ZSPJS-D.

Pravna podlaga za določitev dodatka za nevarne naloge posameznemu pripadniku na MOM ni zgolj ZObr in na njegovi podlagi izdana Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, temveč predvsem splošni akt ministra, s katerim se dodatek za izvajanje nevarnih nalog določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. Tožena stranka v pritožbi zato utemeljeno navaja, da je pripadnik lahko upravičen le do takšnih dodatkov, kot so za konkretno misijo določeni v odredbi ministra. Tožena stranka se v pritožbi utemeljeno pritožuje zoper višino odškodnine in utemeljeno opozarja, da je bil tožniku dnevni počitek zagotovo vsaj delno (v določenem obsegu ur) omogočen. Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini za vseh 11 ur dnevnega počitka v posameznem dnevu zmotno utemeljijo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo.

Kolektivne pogodbe so splošni pravni akt s posebnim in mešanim pravnim značajem, saj imajo tako značaj pogodbe (obligacijski del, ki ureja medsebojne pravice in obveznosti strank kolektivne pogodbe) kot tudi pravne norme (normativni del kot podlaga za urejanje individualnih delovnih razmerij). Pritožnica ima sicer prav, da kolektivna pogodba nominalno ni predpis, saj ne gre za oblastni pravni akt, ki bi ga izdal državni zbor, vlada ali upravni organ, pač pa se stranke kolektivne pogodbe samostojno in svobodno odločijo za njihovo sklenitev in za oblikovanje njihove vsebine. Toda tudi kolektivna pogodba ima v normativnem delu (tudi glede določanja in izplačevanja plač) za tožnico enak zavezujoč učinek kot prisilni predpis. Zato je prvostopenjsko sodišče spremembo Kolektivne pogodbe pravilno štelo kot spremembo predpisa, ki neposredno vpliva na Pogodbo.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim stališčem, da so bile zatrjevane nezakonitosti, zaradi katerih naj bi bila po mnenju pritožbe tožnica prikrajšana v plači za dva plačna razreda, že predmet pravnomočne sodne odločitve. Med strankama je bilo pravnomočno končanih več sodnih sporov v zvezi s pravilnostjo plače, kot bistvenega pa je prvostopenjsko sodišče pravilno izpostavilo Pd 206/2009 v zvezi s Pdp 136/2010, v katerem so bili zavrnjeni tožbeni zahtevki za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008 in aneksa št. 1 k tej pogodbi z dne 30. 9. 2008, ter za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto referent III z osnovnim 19. plačnim razredom, z vsemi napredovanji pa s 24. plačnim razredom.

Pritožba utemeljeno očita, da razlogi sodišča prve stopnje o pristranskosti komisije pomenijo odločanje izven trditvene podlage (kršitev prvega odstavka 7. člena in 212. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Tožnica namreč ni zatrjevala pristranskosti komisije z dejstvi, na katerih temelji izpodbijana sodba. Pritožba pravilno navaja, da so prvostopenjski razlogi, zaradi katerih je sodišče sklep z dne 23. 12. 2020 razveljavilo, napačni tudi z materialnopravnega vidika. ZDR-1, ki obvezuje toženca glede uveljavljanja pravic delavcev, v 200. členu predvideva le, da o uveljavljanem varstvu odloča delodajalec (oziroma v tem primeru komisija, ki jo je imenovala direktorica v okviru svojih pristojnosti). Posebnih zahtev za nepristranskost odločevalca ne predpisuje, zlasti ne v smislu razlogov, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje.

Pritožba zmotno meni, da mora tožena stranka zaposlenemu, ki je razporejen v naziv brez možnosti napredovanja, v nasprotju z Uredbo določiti za 5 plačnih razredov višje izhodiščne plače. Tega drugi odstavek 16. člena ZSPJS ne določa, niti ni iz besedila člena ali zakonodajnega gradiva povzeti, da je namen člena v tem, da se Uredbe ne upošteva. Nasprotno, namen določbe je ravno nasproten, in sicer v tem, da lahko tudi javni uslužbenci, ki ne morejo napredovati v naziv, kljub temu napredujejo v plačnih razredih, in s tem tudi brez napredovanja v naziv dosežejo višjo plačo, medtem ko javni uslužbenci, ki delajo na delovnih mestih, kjer je takšno napredovanje mogoče, po doseženih petih napredovanjih ne morejo več napredovati v plačnem razredu (saj imajo možnost napredovanja v naziv).

Minister skupaj z Generalštabom Slovenske vojske oceni, ali so razmere v državi napotitve, tudi v primerjavi z razmerami v drugih državah, v katere napotuje Republika Slovenija pripadnike Slovenske vojske, take, da upravičujejo določitev katerega od dodatkov iz Uredbe. Razmer bivanja in delovanja ni mogoče presojati parcialno, z upoštevanjem le okoliščin konkretnega območja, pač pa je treba konkretne okoliščine umestiti v okvir celostnega pregleda razmer v državah napotitve. Ravno zato je lahko odločitev, ali razmere na območju bivanja in delovanja narekujejo plačilo dodatka, lahko le v pristojnosti ministra, ki ima celosten pregled nad njimi.

Tožnik je zgolj na splošno navajal, kakšne naloge je opravljal v času, ko je bil napoten na delo v tujino, in da je te naloge opravljal ves čas. Tudi po tem, ko je tožena stranka konkretno navedla, na katere dneve je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek in v zvezi s tem predložila omenjene evidence, tožnik svojih trditev ni v zadostni meri dopolnil. Pravna podlaga za določitev dodatka za nevarne naloge posameznemu pripadniku na MOM ni zgolj ZObr in na njegovi podlagi izdana Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, temveč predvsem splošni akt ministra, s katerim se dodatek za izvajanje nevarnih nalog določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. Tožena stranka v pritožbi zato utemeljeno opozarja, da je pripadnik lahko upravičen le do takšnih dodatkov, kot so za konkretno misijo določeni v odredbi ministra. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 5/2021, VIII Ips, 28/2021, VIII Ips 37/2021 in VIII Ips 34/2020).

Tožnik je po pogodbi o zaposlitvi upravičen le do dodatka za delovno dobo, ne pa tudi do dodatka za stalnost. Glede na to, da ZSPJS v 23. členu ne določa dodatka za stalnost in tožnik tudi v pogodbi o zaposlitvi ni imel določeno, da mu pripada dodatek za stalnost, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da za izplačilo dodatka za stalnost tožniku, ni obstajala ustrezna pravna podlaga.

Razpon dodatka za nevarne naloge je prilagojen oceni nevarnosti na območju delovanja oziroma zahtevnosti nalog, pri čemer je ključnega pomena mandat, ki ga ima posamezna skupina na misiji, torej s kakšno nalogo je skupina napotena na misijo. Opredelitev in ocena nalog oziroma posameznega mandata, kot tudi posameznih vojaških pojmov, je vojaško strokovno vprašanje, ki ga je treba razložiti in uporabiti v skladu z vojaško doktrino.

Celoten sistem dodatkov za nevarnost na območju delovanja, za nevarne naloge in za posebne pogoje bivanja in delovanja je takšen, da se konkretno višino teh dodatkov za posamezno obliko sodelovanja na MOM oziroma za enoto ali poveljstvo določi z Odredbo, torej z aktom ministra, pri čemer je nabor možnih višin dodatkov določen z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. V tem okviru je minister tisti, ki v sodelovanju z Generalštabom Slovenske vojske oceni, katere okoliščine in pogoji po posameznih postavkah iz Uredbe so značilni (tipični) za posamezno obliko sodelovanja na MOM oziroma za posamezno enoto ali poveljstvo in na tej podlagi določi višino teh dodatkov. Akt na podlagi katerega je posameznemu pripadniku z odločbo o plači in drugih prejemkih določi višina spornih dodatkov, je tako Odredba.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženka v trenutku sklepanja pogodbe o zaposlitvi z določenim 48. plačnim razredom za delovno mesto direktorice javnega zavoda z delodajalcem (javnim zavodom), ki ga je zastopal predsednik sveta zavoda, nastopala kot delavka, in ne v okviru svoje poslovodne funkcije v zavodu. Toženka pri sklepanju svoje pogodbe o zaposlitvi namreč ni mogla nastopati v dvojni vlogi, torej da bi sklepala pogodbo o zaposlitvi sama s seboj kot javna uslužbenka na eni strani in kot delodajalka oziroma oseba, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, na drugi strani. Pravice in dolžnosti delodajalca je v obravnavanem primeru izvrševal svet zavoda oziroma v njegovem imenu predsednik sveta zavoda in ne toženka, zato ne more biti podana njena odškodninska odgovornost na podlagi enajstega odstavka 3.a člena ZSPJS. Toženka za vtoževana izplačila iz naslova delovne uspešnosti ni imela pravnega temelja. Sklepi sveta zavoda namreč sploh ne morejo predstavljati zakonite pravne podlage za sporna izplačila dela plače iz naslova redne delovne uspešnosti in delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, saj glede na določbi tretjega odstavka 7. člena Ur

V vtoževanem obdobju Palestina ni bila določena kot območje s posebno težkimi razmerami in okoliščinami dela. Sklep za posebne življenjske razmere v tujini je sprejela resorna ministrica, vendar kasneje, z dnem 18. 3. 2016, pri čemer ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da bi moralo sodišče priznati tožniku določen dodatek tudi za vtoževano obdobje.

V skladu s tretjim odstavkom 3. tretjega člena ZSPJS se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Peti odstavek 3. člena ZSPJS pa določa, da se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa.