VSRS Sodba IV Ips 96/2014

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Prekrškovni organ Ministrstvo za finance, Urad Republike Slovenije za nadzor prirejanja iger na srečo je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku pravno osebo D. d.o.o., in izbrisano pravno osebo G. d.o.o., spoznal za odgovorni za prekršek po 3. točki prvega odstavka 111. člena Zakona o igrah na srečo (Ur. l. RS, št. 27/95 in nasl., v nadaljevanju ZIS), za katerega je pravni osebi D. d.o.o. izrekel globo 7.500,00 EUR, odvzem predmetov in odvzem premoženjske koristi, izbrisani pravni osebi pa globe ni izrekel. Z isto odločbo o prekršku je prekrškovni organ odgovorno osebo pravne osebe D. d.o.o., D. P. in odgovorno osebo izbrisane pravne osebe G. d.o.o., spoznal za odgovorna za prekršek po tretjem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 111. člena ZIS, za katerega je vsakemu od njiju izrekel globo 1.500,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 143. člena v zvezi s 144. členom in drugim odstavkom 58. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) je prekrškovni organ storilcem naložil tudi plačilo sodne takse in izdatkov v zvezi z zasegom odvzetih predmetov. Okrajno sodišče v Ljubljani je zahtevi za sodno varstvo pravne osebe D. d.o.o., in odgovorne osebe D. P. zavrnilo kot neutemeljeni in jima naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve prve alineje prvega odstavka 62.a člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 191. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi v delu, ki se nanaša na določitev zneska odvzete premoženjske koristi pravni osebi D. d.o.o., in v tem delu vrne zadevo sodišču v ponovno odločanje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo M. B. in družbi G. d.o.o., vendar sta se poštni pošiljki vrnili z oznako, da naslovnika pošiljke nista dvignila, ter D. P., pravni osebi D. d.o.o. in njenemu zagovorniku. O zahtevi je podal izjavo le zagovornik pravne osebe D. d.o.o.

B.

4Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti povzema dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni odločbi o prekršku, in ob sklicevanju na besedilo 28. člena ZP-1 in drugega odstavka 191. člena ZP-1 navaja, da je položaj, ko se premoženjska korist odvzema pravni osebi, poseben, saj se za postopek odvzema premoženjske koristi pravni osebi uporabljajo določbe zakona, ki ureja kazenski postopek. Odvzem premoženjske koristi pravni osebi se opravi v dveh ločenih postopkih, in sicer je treba o temelju premoženjske koristi odločiti že v odločbi, sodbi ali sklepu o prekršku (drugi odstavek 28. člena ZP-1 in prvi odstavek 192. člena ZP-1), o sami višini oziroma znesku premoženjske koristi pa se odloči v posebnem postopku pred sodiščem z uporabo določb ZKP, kar predstavlja izjemo od drugega odstavka 192. člena ZP-1. Postopek odvzema premoženjske koristi pravni osebi je torej ločen od postopka o določanju zneska premoženjske koristi, zaradi česar sta ta postopka nujno ločena in podvržena drugim procesnim pravilom v okviru pristojnosti dveh različnih organov.

5Vrhovno sodišče ugotavlja, da vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno povzema potek postopka z odvzemom premoženjske koristi pravni osebi, nima pa prav, ko trdi, da je prekrškovni organ prekoračil pristojnost, ki jo ima po zakonu. V obravnavanem primeru je bilo namreč sodišče tisto, ki je storilki, pravni osebi D. d.o.o., v posebnem postopku in s posebno odločbo odmerilo višino premoženjske koristi in jo storilki dejansko odvzelo. Prekrškovni organ je na podlagi prvega odstavka 28. člena ZP-1 o odvzemu premoženjske koristi pravni osebi odločil po temelju, odmero in dejanski odvzem premoženjske koristi pa je na podlagi drugega odstavka 191. člena ZP-1 opravilo sodišče v posebnem postopku. Iz izreka odločbe o prekršku je razvidno, da je prekrškovni organ pravni osebi D. d.o.o., poleg globe 7.500,00 EUR in odvzema predmetov (tri igralne avtomate in kovinsko blagajno) izrekel tudi odvzem premoženjske koristi. Izreku sankcije odvzema premoženjske koristi je prekrškovni organ dodal še navedbo, da bo zaseženi denar v znesku 200,00 EUR, ki so ga vplačali igralci za udeležbo v igrah na srečo na igralnih avtomatih znamke AMATIC 2000 in se je zbiral v kovinski blagajni s pomočjo vgrajenega sprejemnika bankovcev, po pravnomočnosti odločbe o prekršku opravilo sodišče v skladu z drugim odstavkom 191. člena ZP-1, vendar to ne pomeni, da je prekrškovni organ s tem premoženjsko korist tudi odmeril in odvzel. Iz dela izreka odločbe o prekršku o odvzemu premoženjske koristi je razvidno, da je prekrškovni organ o tej sankciji za prekršek odločil po temelju, torej da se jo odvzame, medtem ko bo sam odvzem premoženjske koristi in njeno odmero opravilo sodišče. Dostavek, naveden v izreku odvzema premoženjske koristi, o tem, na kaj se nanaša premoženjska korist, je nepotreben in zgolj obremenjuje izrek, zaradi česar je ta manj razumljiv, sodi v obrazložitev odločbe o prekršku. Tudi iz obrazložitve odločbe o prekršku (stran 8) je razvidno, da je prekrškovni organ izvedbo obravnavane sankcije za prekršek in njeno odmero prepustil sodišču, kar bo slednje na podlagi drugega odstavka 191. člena ZP-1 opravilo v posebnem postopku. Iz podatkov v priloženem spisu oziroma sodbe Višjega sodišča v Ljubljani PRp 447/2013 z dne 11. 6. 2013 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani PR 260/2013 z dne 24. 4. 2013 je razvidno, da je sodišče pravni osebi D. d.o.o. premoženjsko korist odmerilo in odvzelo v posebnem postopku. Tako o odvzemu kot o odmeri premoženjske koristi sta torej odločila stvarno pristojna organa. S tem sodišče v izpodbijani sodbi v zvezi s presojo izreka odvzema premoženjsko koristi v odločbi o prekršku ni kršilo določbe prve alineje prvega odstavka 62.a člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 191. člena ZP-1.

6Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve določb postopka o prekršku. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.