UPRS sodba II U 473/2014

Tožbi se ugodi. Odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, št. 06122-2157/2013-14 z dne 31. 3. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odpravil odločbo, ki jo je izdal dne 14. 3. 2014 pod št. 06122-2157/2013-8 in jo nadomestil z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo, s katero je tožniku naložil, da takoj po vročitvi te odločbe ustavi gradnjo stanovanjskega objekta največje tlorisne velikosti 10,5 x 11 metra, višine do čopne lege 7,5 m (etažnosti K+P+M) na zahodni stranki zemljišča s parc. št. 887/3 k.o. …. Hkrati je tožniku naložil, da v roku šestih mesecev od vročitve te odločbe predmetni stanovanjski objekt odstrani in vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške. Če tega ne bo izvršil, se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo. Hkrati so bile za predmetni objekt izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil, Ministrstvo za okolje in prostor pa je z v uvodu citirano drugostopno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve obeh odločb izhaja, da je bilo na inšpekcijskem ogledu dne 31. 7. 2013 ugotovljeno, da je na zahodni strani zemljišča s parc. št. 887/3 k.o. … zgrajen stanovanjski objekt, opisan v izreku izpodbijane prvostopne odločbe. Ugotovljeno je bilo, da gre za gradnjo, ki je bila izvedena brez potrebnega gradbenega dovoljenja, zato je bila tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu dne 14. 3. 2014 izdana odločba za odstranitev objekta in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v skladu z 152. členom ZGO-1. Na podlagi tožnikove pritožbe je prvostopni organ dopolnil ugotovitveni postopek z vpogledom v lokacijsko dovoljenje SO Slovenske Konjice št. 351-176/71-3/3 z dne 10. 4. 1972, za katerega je ugotovil, da se nanaša na parc. št. 887 k.o. … (iz katere je nastala parc. št. 887/3 k.o. …) in ne 877 k.o. …. Po tem dopolnjenem postopku je prvostopni organ odpravil odločbo z dne 14. 3. 2014 in odločil, kot izhaja iz izreka njegove odločbe. Pri tem prvostopni organ ugotavlja, da je bil objekt zgrajen zgolj na podlagi izdanega lokacijskega dovoljenja za zidanico, ne pa tudi gradbenega dovoljenja, ki je bil za zidanico tako v času gradnje kot v času izdaje inšpekcijske odločbe zakonsko predpisan. Prav tako so bile brez gradbenega dovoljenja izvedene preureditve objekta. Ker se gradnja novega objekta lahko v skladu s 3. členom ZGO-1 začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja oziroma po določbah drugega odstavka istega člena na lastno odgovornost investitorja tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja, je bil izrečen predmetni inšpekcijski ukrep.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu, vložil pa je tudi pripravljalno vlogo. Ne strinja se z zaključkom upravnih organov, da je bila predmetna stavba zgrajena brez gradbenega dovoljenja in prilaga odločbo Skupščine Občine Slovenske Konjice, Oddelka za gospodarstvo in finance, št. 351-176/71-3/9 z dne 11. 5. 1972, s katero je bilo tožnikovemu očetu A.A. izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo zidanice – vinske kleti na zemljišču s parc. št. 877 k.o. … po predloženi investicijsko tehnični dokumentaciji. Pojasnjuje, da si je ves čas prizadeval pridobiti izdano gradbeno dovoljenje, to pa mu je uspelo šele 12. 11. 2014, ko ga je dobil iz arhiva. Pri tem mu je bilo pojasnjeno, da je bila odločba napačno zavedena pod priimkom B.B. in ne A.A.. Na podlagi tega gradbenega dovoljenja so njegovi starši zgradili objekt, ki je obsegal klet in prvo bivalno etažo. Gre torej za novo dejstvo, ki ga tožnik brez svoje krivde ni mogel prej dokazati. Obstoječe gradbeno dovoljenje bi moral organ pri odločitvi upoštevati, saj to spreminja ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo doslej nepopolno oziroma celo zmotno ugotovljeno. Ker je bilo za predmetni objekt izdano gradbeno dovoljenje, pa je tudi napačen zaključek upravnih organov, da gre v tem primeru za nelegalno gradnjo. Kvečjemu gre v tem primeru za neskladno gradnjo, v tem primeru pa je treba tožniku omogočiti pridobitev ustreznega gradbenega dovoljenja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je bil tožniku izrečen inšpekcijski ukrep na podlagi 152. člena ZGO-1, ki ga inšpektor odredi v primeru nelegalne gradnje in s katero inšpekcijskemu zavezancu naloži ustavitev gradnje, odstranitev zgrajenega objekta in vzpostavitev v prejšnje stanje. Odločitev temelji na ugotovitvi, da za predmetno gradnjo, za katero je bilo potrebno gradbeno dovoljenje tako v času gradnje kot v času izreka inšpekcijskega ukrepa, ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, ampak samo lokacijsko.

Tožnik je tožbi priložil gradbeno dovoljenje izdano tožnikovemu očetu dne 11. 5. 1972 za gradnjo zidanice in vinske kleti na parceli št. 877 k.o. …. Po presoji sodišča tudi za gradbeno dovoljenje velja enako, kot je prvostopni organ ugotovil že za izdano lokacijsko dovoljenje, da se le to nanaša na parcelo št. 887 k.o. … (iz katere je nastala parcela 887/3) in ne 877, kot je pomotoma navedeno. Tožnik je pojasnil, da je gradbeno dovoljenje dobil v arhivu po daljšem iskanju, ker je bilo zavedeno pod napačnim imenom. Iz tega sledi, da je tožeča stranka iz upravičenih razlogov naveden dokaz predložila šele v tožbi, zato gre v skladu z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za dopustno tožbeno novoto.

Postopek inšpekcijskega nadzorstva po ZGO-1 sicer šteje za nujne ukrepe v javnem interesu (prvi odstavek 146. člena ZGO-1) v smislu 4. točke prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), vendar pa mora biti odločitev kljub temu sprejeta na podlagi resničnega dejanskega stanja. V obravnavanem primeru odločitev temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, da v predmetni zadevi ni bilo izdano gradbeno dovoljenje.

Glede na to, da so bila odločilna dejstva nepravilno in nepopolno ugotovljena, je izpodbijana odločba nezakonita, zato jo je moralo sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo potrebno ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) dopolniti ugotovitveni postopek in ugotoviti, za kakšen objekt je bilo izdano gradbeno dovoljenje, skladnost tega objekta z obstoječim objektom, presoditi tožbene ugovore, da v predmetni zadevi, ne gre za nelegalno gradnjo, ampak kvečjemu za neskladno gradnjo in nato ponovno odločiti o zadevi.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).