VSRS Sodba I Ips 46801/2011-245

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se v izpodbijani pravnomočni sodbi razveljavi odločba o odvzemu premoženjske koristi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Okrožno sodišče v Celju je pravno osebo RT d.o.o. - v stečaju spoznalo za kazensko odgovorno kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropske unije po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 229. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 3. točko 4. člena in 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) ter ji na podlagi 6. člena ZOPOKD odvzelo premoženjsko korist v znesku 3.500.000,00 evrov. Zoper sodbo je zakoniti zastopnik obdolžene pravne osebe po pooblaščencu vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Celju zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zakoniti zastopnik obsojene pravne osebe z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija odločbo o odvzemu premoženjske koristi zaradi kršitve kazenskega zakona. Navaja, da bi moral biti v izreku izpodbijane sodbe le ugotovitveni, ne pa dajatveni zahtevek, saj gre za terjatev, glede katere se sme v sodnem postopku po začetku stečaja ugotoviti le obstoj terjatve, ne more pa sodba glasiti na dajatev (četrti odstavek 301. člena v zvezi s 1. točko 313. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP). Po stališču Vrhovnega sodišča (sklep II Ips 499/2007 z dne 26. 11. 2009) je treba takšno terjatev prijaviti v stečajnem postopku kot pogojno terjatev. Nepravilna je tudi višina odvzete koristi, saj je sodišče izhajalo iz napačnega stališča, da odvzem premoženjske koristi v kazenskem postopku nima povezave s premoženjskopravnim zahtevkom oziroma da od njega ni odvisen. Oškodovanec s svojim zahtevkom v pravdi ne bi mogel uspeti, saj je izjavil, da ne bo zahteval vračila izplačanega zneska, ker izplačilo šteje kot plačilo za dela, ki so bila izvedena kasneje. Zato kazensko sodišče pri odločanju o odvzemu premoženjske koristi ne more prezreti civilnopravnega razmerja med oškodovancem in obsojeno pravno osebo. Vložnik predlaga Vrhovnemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi v delu, ki vsebuje odločbo o odvzemu premoženjske koristi, in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Navaja, da zakonsko osnovo za odločanje o odvzemu premoženjske koristi predstavljajo določbe ZOPOKD in KZ-1, ne pa ZFPPIPP, kar pravno zmotno trdijo vložniki. Nesporno je, da je pravna oseba pridobila premoženjsko korist v višini 3.500.000,00 evrov, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja in sporazuma o priznanju krivde. Tega dejstva z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Zato so navedbe zahteve, da bi moralo sodišče upoštevati določbe ZFPPIPP in sklicevanje na sodno prakso neutemeljene. Odločbe o odvzemu premoženjske koristi ni mogoče enačiti s terjatvijo do stečajnega dolžnika, ki jo je potrebno prijaviti v stečajnem postopku, kar sta obe sodišči ustrezno pojasnili v razlogih izpodbijanih sodb.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca vročilo zakonitemu zastopniku pravne osebe, ki se je o njem izjavil preko pooblaščenca v vlogi z dne 4. 4. 2014.

B.

5Sodišče prve stopnje je med postopkom ugotovilo, da se je nad obdolženo pravno osebo začel stečajni postopek, zaradi česar ji na podlagi prvega odstavka 6. člena ZOPOKD ni mogoče izreči kazni, temveč se ji izreče le odvzem premoženjske koristi. V izpodbijani sodbi je odločilo, da se obdolženi pravni osebi izreče odvzem premoženjske koristi tako, da se ji po drugem odstavku 75. člena KZ-1 v zvezi s 74. členom KZ-1 in 23. členom ZOPOKD naloži, da mora v dobro proračuna Republike Slovenije plačati znesek 3.500.000,00 evrov, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem. Dejstvo, da je pravna oseba pridobila takšno korist, je sodišče ugotovilo na podlagi opisa kaznivega dejanja, glede katerega je pravna oseba sklenila in podpisala sporazum o priznanju kazenske odgovornosti. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je Ministrstvo za gospodarstvo ugodilo zahtevku pravne osebe za sofinanciranje investicije in ji 30. 10. 2009 izplačalo 3.500.000 evrov. Temu, da je pravna oseba na ta način pridobila sredstva, ni nasprotoval nihče. Vprašanje, ali so bila dela, ki so bila predmet pogodbe o sofinanciranju, kasneje izvedena in je prišlo med vpletenima do dogovora, da že izplačana sredstva predstavljajo akontacijo, po mnenju sodišča prve stopnje ne sanira dejstva, da je do izplačila sredstev prišlo zaradi ravnanja, ki ima vse znake kaznivega dejanja.

6Višje sodišče je izpostavilo, da je obsojena pravna oseba v sporazumu z državnim tožilcem priznala kazensko odgovornost za očitano ji kaznivo dejanje, in navedlo, da je sodišče prve stopnje vezano na pravno relevantna dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja in izhajajo iz opisa dejanja v obtožbi, po kateri je bil sklenjen sporazum, ter da pravilnosti teh dejstev pritožbeno ni mogoče izpodbijati. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje o tem, da pri odločanju o odvzemu premoženjske koristi ni relevantno vprašanje, ali so bila dela kasneje res izvedena ter ali je Ministrstvo za gospodarstvo potrdilo, da sredstva niso bila izplačana neupravičeno in da ne bodo uveljavljali vračila sredstev, ker so se kasneje izpolnili pogoji za njihovo izplačilo. Višje sodišče je navedlo, da je dogovor, da se preuranjeno nakazilo šteje za plačilo kasneje izvedenih del, zgolj stvar civilnega razmerja med oškodovancem in obdolženo pravno osebo, in ne more imeti vpliva na obstoj kaznivega dejanja. Z dnem storitve kaznivega dejanja pridobljena premoženjska korist je še vedno protipravna.

7Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti takšno odločitev sodišč prve in druge stopnje izpodbija iz dveh razlogov. Kot prvo navaja, da izrek pravnomočne sodbe ne bi smel obsojeni pravni osebi, ki je v stečaju, naložiti plačilo denarnega zneska, temveč bi lahko le ugotovil obstoj terjatve Republike Slovenije do obsojene pravne osebe. Takšno pravno stališče vložnika ni pravilno in ga je utemeljeno zavrnilo že sodišče druge stopnje. ZOPOKD v prvem odstavku 6. člena izrecno določa, da se obdolženi pravni osebi, ki je v stečaju, izreče odvzem premoženjske koristi, glede katerega se na podlagi 23. člena ZOPOKD uporabljajo določbe 74. do 77. c člena KZ-1. ZOPOKD in KZ-1 sta torej v razmerju do ZFPPIPP specialna predpisa, zato ni utemeljeno sklicevanje vložnika na določbe 301. člena ZFPPIPP. Kazenski postopek ni drug sodni postopek v smislu 313. člena ZFPPIPP, v katerem sodišče odloča o sporu med upnikom in dolžnikom glede obstoja terjatve (t. im. preizkus terjatev, kot je naslovljen oddelek 5.6 ZFPPIPP). Pri odvzemu premoženjske koristi ne gre za odločanje o sporu na podlagi zahtevka upnika. Sodišče izreče odvzem po uradni dolžnosti, na podlagi samega zakona, pri čemer je način odvzema predpisan v 75. členu KZ-1. Vprašanje izvršitve sodne odločbe(1) ni predmet preizkusa zakonitosti pravnomočne sodne odločbe s tem izrednim pravnim sredstvom, zato Vrhovno sodišče ni presojalo navedb vložnika, da je treba terjatev, ki nastane z odvzemom protipravne premoženjske koristi, prijaviti v stečajnem postopku.

8Pritrditi pa je trditvi vložnika, da izpodbijana odločba o odvzemu premoženjske koristi temelji na nepravilnem razumevanju materialnega prava oziroma na napačnem pravnem stališču sodišč prve in druge stopnje, namreč da odvzem premoženjske koristi v kazenskem postopku nima povezave s pravnim zahtevkom oškodovanca oziroma da od njega ni odvisen. Višje sodišče sicer pravilno navaja, da kasnejši dogovori med obsojencem (oziroma obdolžencem) in oškodovancem ne morejo vplivati na obstoj kaznivega dejanja in na višino premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ter da je sodišče glede obstoja kaznivega dejanja vezano na dejstva, ki jih obdolženec prizna. Vendar to vprašanje v konkretni kazenski zadevi nikoli ni bilo sporno niti izpodbijano s pravnimi sredstvi. Ni pa moč pritrditi razlogom izpodbijane pravnomočne sodbe glede vprašanja, ali je kasnejši dogovor med obdolženo pravno osebo in oškodovancem vplival na odločitev o tem, kolikšna premoženjska korist se odvzame oziroma ali bi sodišče v postopku odločanja o odvzemu premoženjske koristi (499. člen ZKP) moralo ugotavljati okoliščine in dejstva, na katera je opozarjala obramba(2).

9Ukrep odvzema premoženjske koristi, ki je pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, izhaja iz načela, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. V teoriji in sodni praksi se poudarja, da gre za civilnopravno sankcijo, katere namen je restitucija pravnega stanja, ki je bilo s kaznivim dejanjem derogirano(3). Premoženjska korist se zato odvzame tudi, če je bila prenesena na drugega (tretji in četrti odstavek 75. člena KZ-1). Prav tako se storilcu odvzame premoženje (prvi odstavek 75. člena KZ-1) ali se mu naloži v plačilo denarni znesek (drugi odstavek 75. člena KZ-1), ki ustreza premoženjski koristi, če več ne razpolaga z njo, ker jo je na primer odsvojil, podaril, uničil ipd. oziroma mu je iz drugega razloga ni mogoče odvzeti. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 438/2006 z dne 19. 4. 2007 navedlo, da se kot premoženjsko korist upošteva vsako povečanje premoženja storilca, ki ima svoj vzrok v storitvi kaznivega dejanja. Storilcu se torej odvzame premoženje, s katerim razpolaga ob dokončanju kaznivega dejanja, kakor tudi s tem premoženjem pridobljene koristi (plodovi, obresti, dobiček itd.).

10Primarni upravičenec do vrnitve premoženjske koristi je oškodovanec. Izhajajoč iz določbe prvega odstavka 76. člena KZ-1, namenjene varstvu oškodovanca, se odvzem premoženjske koristi v razmerju do premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca vselej uporabi subsidiarno, kar pomeni, da ga je sodišče dolžno izreči, če ugotovi, da je obdolženec s kaznivim dejanjem pridobil premoženjsko korist, in: a) če oškodovanec ni uveljavljal premoženjskopravnega zahtevka, b) če je bil oškodovancu v kazenskem postopku prisojen premoženjskopravni zahtevek, kadar premoženjska korist presega oškodovancu prisojen premoženjskopravni zahtevek, ali c) če sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo(4). Da je odvzem premoženjske koristi subsidiaren v razmerju do terjatve oškodovanca izhaja tudi iz sodbe I Ips 52/1999 z dne 7. 11. 2001, kjer je Vrhovno sodišče pojasnilo, da se pravilo iz prvega odstavka 97. člena KZ (enako sedaj veljavni prvi odstavek 76. člena KZ-1) uporabi tudi, ko je bil premoženjskopravni zahtevek še pred izrekom sodbe pravnomočno dosojen oškodovancu v pravdnem postopku. V tem primeru oškodovanec več ne more uspešno uveljavljati svoje terjatve po pravilih civilnega prava, zato se tudi v kazenskem postopku premoženjska korist ne more odvzeti.

11Podoben učinek kot dosojeni zahtevek v pravdnem postopku imajo tudi nekateri drugi dogodki v razmerju med oškodovancem in obdolžencem, katerih posledica je prenehanje terjatve oškodovanca. Mag. Štefan Horvat v komentarju k 499. člen ZKP (tč. 5) navaja, da se premoženjska korist ne odvzame, če se je oškodovanec odpovedal premoženjskopravnemu zahtevku, ker se v tem primeru šteje, da jo je oškodovanec obdolžencu „podaril“. To stališče drži, a le delno. Treba je namreč ločiti situacijo, ko se oškodovanec odpove le svoji procesni pravici do uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka v adhezijskem postopku, od situacije, ko se odpove svoji terjatvi do storilca v materialnopravnem pomenu, ko mu torej dolg odpusti ali korist podari. V prvem primeru nastopi dolžnost države, da odvzame storilcu premoženjsko korist, s katero obsojenec ne more razpolagati. Oškodovanec pa lahko svojo terjatev še vedno uspešno uveljavlja v pravdnem postopku.

12V drugem primeru, ko oškodovančeva terjatev preneha pred izrekom obsodilne sodbe, ker storilec na primer vrne oškodovancu ukradeno stvar, ali mu povrne s kaznivim dejanjem povzročeno škodo, ali oškodovanec svojo terjatev do obdolženca pobota z nasprotno terjatvijo obdolženca, oškodovanec več nima zahtevka proti storilcu, in je položaj v premoženjskopravnem smislu enak, kot če je oškodovancu že pravnomočno prisojen premoženjskopravni zahtevek, kar je treba po določbi prvega odstavka 76. člena KZ-1 ustrezno upoštevati pri odločanju o odvzemu premoženjske koristi. V nasprotnem primeru bi obsojenec premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, vrnil dvakrat, najprej oškodovancu, nato še državi. Odvzem premoženjske koristi je subsidiaren oškodovančevemu zahtevku, zato premoženjskopravno razmerje med oškodovancem in obsojencem (obdolžencem) glede koristi, ki jo slednji pridobi na škodo prvega, nujno vpliva na odločbo o odvzemu premoženjske koristi. Višine slednje ni mogoče vselej enačiti z višino koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, kot sta storili sodišči prve in druge stopnje. Zaradi nepravilnega stališča o tem, kaj predstavlja premoženjsko korist, ki se odvzame, sodišče v postopku ni raziskalo okoliščin, ki bi lahko vplivale na višino odvzete premoženjske koristi.

13Glede na navedbe zahteve za varstvo zakonitosti in podatke v spisu, predvsem izpovedbo predstavnika Ministrstva za gospodarstvo, zaslišanega med preiskavo, in dopisa tega ministrstva z dne 16. 7. 2012 (list. št. 373), se je Vrhovnemu sodišču ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pojavil precejšen dvom v resničnost dejstva, da obdolžena pravna oseba razpolaga s protipravno premoženjsko koristjo v višini 3.500.000 evrov, ki jo je po prvem odstavku 74. člena KZ-1 treba odvzeti. S storitvijo kaznivega dejanja si je obsojena pravna oseba neupravičeno pridobila 3.500.000 evrov na škodo ministrstva, zaradi česar je ministrstvo pridobilo terjatev proti pravni osebi za vračilo tega zneska. Kasneje naj bi obsojena pravna oseba oškodovancu na temelju veljavne pogodbe o sofinanciranju podala nov zahtevek za izplačilo sredstev v isti višini, ki naj bi ga ministrstvo ocenilo kot utemeljenega, s čimer je nastala obveznost ministrstva, da pravni osebi izplača 3.500.000 evrov. To obveznost naj bi ministrstvo izpolnilo z izjavo o pobotu obeh terjatev. Kolikor je res prišlo do pobota, pravna oseba oškodovancu več ni dolžna vrniti 3.500.000 evrov oziroma jih ministrstvo več ni upravičeno terjati. Kolikor pa do pobota ni prišlo, ima oškodovanec pravico do poplačila iz odvzete premoženjske koristi, hkrati pa še odprt dolg do obsojene pravne osebe na podlagi drugega zahtevka za izplačilo 3.500.000 evrov(5).

C.

14Vrhovno sodišče je na podlagi 427. člena ZKP razveljavilo odločbo o odvzemu premoženjske koristi ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo v ponovljenem naroku za izrek kazenske sankcije pridobilo izjavo oškodovanca o tem, ali uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, nato pa razjasnilo dejansko stanje glede okoliščin, ki v smislu prvega odstavka 76. člena KZ-1 vplivajo na višino premoženjske koristi, ki jo je treba odvzeti obsojeni pravni osebi.

----

(1) Po določbi prvega odstavka 131. člena ZKP sodbo glede odvzema premoženjske koristi izvrši davčni organ po določbah o prisilni izterjavi davkov. Terjatev države, ki nastane z odvzemom, je torej bolj podobna davčni terjatvi kot navadni terjatvi. Pri obeh gre za izvrševanje oblastne funkcije države, terjatve so določene z zakonom, ustrezni organ jih le ugotovi oziroma odmeri v odločbi. Davčne terjatve, ki se ugotovijo (odmerijo) po začetku stečajnega postopka, se ne prijavijo v stečajnem postopku, ker veljajo za prijavljene z dnem vročitve odločbe stečajnemu upravitelju (4. točka šestega odstavka 296. člena ZFPPIPP).

(2) Iz podatkov spisa izhaja, da se oškodovanec v tem kazenskem postopku ni izjavil, ali bo uveljavljal premoženjskopravni zahtevek ali ne. Ob zaslišanju med preiskavo si je to izjavo pridržal za nadaljnji postopek, iz spisa pa ne izhaja, da bi bil pred narokom za izrek kazenske sankcije obveščen skladno z določbo drugega odstavka 285. č člena ZKP. Sodišči prve in druge stopnje sta šteli, da premoženjskopravni zahtevek ni bil podan. Ugotovljena procesna kršitev ni bila uveljavljana v pravnem sredstvu.

(3) Ivan Bele: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba: Ljubljana, 2001, str. 515.

(4) Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 34619/2011 z dne 12. 9. 2013.

(5) V tem primeru bi po izpodbijani sodbi obsojeni pravni osebi najprej odvzeli 3.500.000 evrov, iz katerih bi se poplačalo ministrstvo, ki bi ta isti znesek nato vrnilo obsojeni pravni osebi kot izpolnitev svoje pogodbene obveznosti.