VSL sodba in sklep I Cp 1827/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe (I. točka odločbe sodišča prve stopnje) in zavrnilo tožbeni zahtevek:

- da hodnik v izmeri 7,02 m2, ki se nahaja v kleti večstanovanjske hiše na naslovu M. (ID stavbe 000) in je vpisan v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani pri podvložku št. 2164/3, k. o. X (prostor št. 2 po etažnem načrtu kot del prostorov z oznako 009) predstavlja skupni prostor in je v solastnini vseh etažnih lastnikov, skladno z njihovim deleži, kot jih predstavlja delež njihovih stanovanj v razmerju do celotne stanovanjske površine nepremičnine (II/1. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje),

- da se hodnik v izmeri 7,02 m2, ki se nahaja v kleti večstanovanjske hiše na naslovu M. (ID stavbe 000) in je vpisan v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani pri podvložku št. 2164/3, k. o. X (prostor št. 2 po etažnem načrtu kot del prostorov z oznako 009) izloči iz podvložka 2164/3, k. o. X in se vpiše v nov podvložek, ki se otvori v ta namen (II/2. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje),

- da tožnici kot lastnici posameznega dela večstanovanjske hiše na naslovu M. (ID stavbe 000), ki je vpisan v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani pri podvložku št. 2164/3, k. o. X, pripada 20 % solastni delež na hodniku v izmeri 7,02 m2, ki se nahaja v kleti te iste večstanovanjske hiše (II/3. točke izreka izpodbijane odločbe),

- da je toženka dolžna to priznati in tožnici dopustiti glede spornega hodnika izdelavo elaborata za spremembo katastrskih podatkov pri pristojnem geodetskem podjetju ter na tej podlagi vpis tega prostora kot skupnega dela stavbe oziroma izdati za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo drugo primerno listino, sicer jo bo nadomestila ta sodbe (II/4. točka izreka izpodbijane odločbe),

- da je toženka dolžna plačati tožnici njene pravdne stroške s pripadki (II/5. točka izpodbijane odločbe). Glede stroškov je odločilo, da je tožnica dolžna plačati toženki njene stroške v višini 1.101,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka izpodbijane odločbe).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) pritožuje tožnica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da s tožbo zahteva pravno varstvo svoje lastninske pravice od nelastnika, ki je pri nepremičnini neupravičeno vpisan kot lastnik. Posledično meni, da predstavlja njen tožbeni zahtevek lastninsko tožbo in je do nje upravičena na podlagi 100. člena SPZ v zvezi z 92. členom SPZ. Ker je lastnica dela stavbe na naslovu M., je na podlagi zakona tudi solastnica vseh skupnih prostorov, delov in naprav te iste stavbe. Toženka je pri delu stavbe, ki predstavlja skupni prostor, edina vpisana v zemljiško knjigo kot imetnica lastninske pravice. Tožbeni zahtevek, ki bi ga tožnica uperila zoper druge solastnike, bi bil zoper te osebe neutemeljen oziroma nesklepčen, ker niso vpisani v zemljiško knjigo kot lastniki spornega prostora in ga nimajo v dejanski oblasti. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka, ko se je postavilo na stališče, da morajo biti v primeru enotnega sosporništva v postopek integrirani vsi solastniki, če ne na aktivni strani, pa vsaj na pasivni. Meni, da je takšno stališče v nasprotju z načelom dispozitivnosti in načelom ekonomičnosti postopka. Druge solastnika je treba šteti za osebe, ki imajo interes glede odločitve v pravdi in imajo po določbi 199. člena ZPP lahko položaj intervenienta. Stališče sodišča prve stopnje, da morajo biti toženi vsi subjekti, na katere se razmerje nanaša, odstopa od splošno sprejete sodne prakse. Stališče, kakršnega zagovarja sodišče prve stopnje, se je razvilo v pravdah, ki izhajajo iz zapuščinskih postopkov. Skupnost dedičev v postopkih ugotavljanja veljavnosti oporoke pa ne gre enačiti s solastnimi razmerji. Glede na ugotovljen dejstveni substrat v zadevi meni, da je njen zahtevek utemeljen. Priglaša stroške s pritožbo.

3Toženka v odgovoru na pritožbo opozarja, da so navedbe tožnice v pritožbi novota, zaradi česar jih sodišče druge stopnje ne sme upoštevati. Sicer izraža strinjanje z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Stroškov z odgovorom na pritožbo ne priglaša.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo naslednja neizpodbijana odločilna dejstva:

- da sta pravdni stranki lastnici vsaka svojega stanovanja v večstanovanjski hiši na naslovu M.,

- da se v omenjeni večstanovanjski hiši nahaja več stanovanj in da je lastnikov več,

- da so takšna stanovanja v zemljiški knjigi že vpisana,

- da se je vpis izvršil na podlagi etažnih načrtov GURS na podlagi določb Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (v nadaljevanju: ZPPLPS) (2),

- da lastniki posameznih stanovanj (dejanski etažni lastniki) do danes niso sklenili sporazuma o delitvi solastnine v etažno lastnino v smislu prvega odstavka 180. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) (3), niti pogodbe o medsebojnih razmerjih v smislu 116. člena SPZ.

6Med pravdnima strankama je prišlo do spora, ker naj bi toženka zaklenila vrata hodnika, ki vodi do tožničine kleti. Tožnica je ugotovila, da je takšen hodnik v zemljiški knjigi vpisan kot izključna lastnina toženke. Sáma pa trdi, da je skupen prostor in torej solastnina vseh dejanskih etažnih lastnikov. Med pravdnima strankama je tako postalo sporno, kaj obsega toženkino stanovanje, ki se nahaja v kleti omenjene večstanovanjske stavbe in je v zemljiško knjigo vpisano v izmeri 23,73 m2. Toženka trdi, da predstavlja hodnik del njenega stanovanja, ki ga je pridobila na podlagi pravnega posla. Tožnica pa trdi, da je toženka kupila zgolj sobo v izmeri 17,21 m2, pri izdelavi etažnega načrta, ki je predstavljal podlago za vpis lastninske pravice na posameznem delu toženke, pa si je brez podlage prilastila še sporni hodnik v izmeri 7,02 m2.

7Tožnica je v tem postopku postavila več zahtevkov, in sicer na ugotovitev, da je omenjeni hodnik skupni prostor in posledično solastnina vseh etažnih lastnikov, ter na ugotovitev, da je njen delež na takšnem prostoru 20 %, kakor tudi dajatvena zahtevka, da je toženka dolžna dovoliti izvedbo elaborata za spremembo katastrskih podatkov oziroma izdati drugo, za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice primerno listino ter zahtevek za vzpostavitev novega podlovžka in odpis takšnega dela nepremičnine iz starega v nov podvložek.

8Sodišče prve stopnje je zahtevek za ugotovitev, da predstavlja sporni prostor skupni del in posledično solastnino „dejanskih“ etažnih lastnikov, zavrnilo zaradi pomanjkanja stvarne legitimacije. V posledici pa je zavrnilo tudi vse ostale zahtevke, ker naj bi bili vsebinsko odvisni od vprašanja lastnine spornega prostora. V pritožbenem postopku je sporno stališče, da tožnica v postopek ni integrirala vseh strank materialnopravnega razmerja, iz katerega izhaja obravnavani spor.

9Za presojo navedenega vprašanja je odločilno dejstvo, da je pravna narava hodnika sporna med pravdnima strankama kot „dejanskima“ etažnima lastnicama, ne pa med etažno lastnico in tretjim. Na podlagi 100. člena SPZ ni dvoma, da imajo takó skupni lastniki kot solastniki sodno varstvo tudi vsak zase v razmerju do tretjih. Dolžni so zgolj prilagoditi zahtevek tako, da v primeru varstva skupne lastnine tožijo v korist vseh skupnih lastnikov, v primeru varstva solastnine pa v korist vseh ali zgolj v korist svojega solastniškega deleža. V teoriji in sodni praksi prav tako ni sporno, da imajo solastniki tudi medsebojno petitorno varstvo. Zaradi določenosti idealnih deležev na stvari lahko namreč zahtevajo z lastninsko tožbo ali tožbo zaradi vznemirjanja varstvo tudi zgolj svojega solastniškega deleža. Navedeno pa ni mogoče za skupne lastnike, saj ti idealnih deležev na stvari nimajo in lahko o upravljanju oziroma razpolaganju s stvarjo odločajo zgolj vsi skupaj kot enotna stranka (4).

10Ravno navedeni kriterij – ali pomeni določeno procesno ravnanje oziroma tožbeni zahtevek razpolaganje s stvarjo – pa je po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča (5) odločilen za presojo obstoja nujnega sosporništva za zagotovitev stvarne legitimacije v postopku. Revizijsko sodišče je namreč že večkrat poudarilo, da je v postopek potrebno integrirati vse stranke materialnopravnega razmerja, iz katerega izhaja spor, v primeru, ko bi pravnomočna sodna odločba v takšni zadevi imela učinke akta razpolaganja, tega pa lahko zaradi narave lastniških razmerij sprejmejo le vse stranke razmerja skupaj. Dejstvo, da je Vrhovno sodišče takšno stališče izoblikovalo v primerih dednopravnih razmerij, samo po sebi ni relevantno. Relevantno je zaradi pravne okoliščine, da lahko dediči do razdelitve zapuščine z njo razpolagajo ali upravljajo zgolj soglasno oziroma kot enotna stranka, saj je zapuščina do razdelitve njihova skupna lastnina, na kateri ne obstajajo alikvotni deli.

11Takó pa je tudi v obravnavanem primeru, ko je spor o pravni naravi dela nepremičnine nastal med dejanskimi etažnimi lastniki – ne pa med etažno lastnico in tretjim (v tem je tudi odločilna razlika med obravnavanim primerom in primerom II Ips 71/2011, v katerem je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je tožnica kot skupna lastnica aktivno legitimirana za varstvo (skupne) pravice nasproti tretjemu – tj. toženi stranki, za katero trdi, da ni lastnica nepremičnin). Solastnina lahko namreč nastane zgolj z dogovorom oziroma sporazumno. To velja tudi za določitev skupnih prostorov v večstanovanjski stavbi, ki je v naravi etažirana in bi bili zato takšni skupni prostori solastnina vsakokratnih dejanskih etažnih lastnikov (6). Ker v obravnavani zadevi ni izpodbijana dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da takšnega dogovora med etažnimi lastniki ni, niti ni med njimi sklenjena pogodba o medsebojnih razmerjih, ki bi določala skupne dele in njihove solastniške deleže, bi imela pravnomočna ugotovitev, da sporni del nepremičnine predstavlja skupni prostor in posledično solastnino dejanskih etažnih lastnikov, učinek akta razpolaganja, za katerega pa so zaradi narave materialnopravnega razmerja nujno legitimirani vsi solastniki oziroma dejanski etažni lastniki skupaj.

12Isti zaključek je podan tudi na podlagi sledečega preprostega teoretičnega preizkusa. Obseg „splošnih“ skupnih delov ne more biti različen za posamezne etažne lastnike – določen del večstanovanjske stavbe je skupen le, če je namenjen vsem etažnim lastnikom. Posledično ne more biti dvoma, da so v sporih o obsegu skupnih delov le-ti vselej enotni sosporniki (196. člen ZPP) (7). Posledica enotnega sosporništva pa je, da pravnomočnost sodbe, izrečene zoper enega sospornika, učinkuje tudi zoper ostale, če ti niso bili istočasno zajeti s tožbo (8). Gre za raztegnitev subjektivnih meja pravnomočnosti preko pravila res iudicata ius facit inter partes na potencialne enotne sospornike, kar odseva voljo zakonodajalca, da se spor reši enotno za vse sospornike (če bi kateri izmed potencialnih enotnih sospornikov, ki v takšni pravdi ni bil udeležen, začel novo pravdo z enakim petitom, bi moralo sodišče zaradi učinka res iudicata novo tožbo po uradni dolžnosti zavreči). (9) Takšna ureditev predstavlja pomembno izjemo oziroma omejitev načela kontradiktornosti, saj vsem enotnim sospornikom ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, posledično pa so bili diskriminirani.

13Za prostovoljno enotno sosporništvo gre zato v skladu s teorijo in sodno prakso samó v izjemnih primerih razširjenega subjektivnega učinkovanja pravnomočnosti (ko npr. vsi sosporniki niso znani ipd.) in v primerih, ko je treba dati prednost pravici do sodnega varstva. Ker lahko tožnica v pravdi zaradi obravnavanih ugotovitvenih zahtevkov morebitne „nevoljne“ dejanske etažne lastnike toži in tako integrira na pasivno stran, pa ni mogoče zaključiti niti, da bi bila z zavrnilno odločitvijo v konkretni zadevi kršena tožničina pravica do sodnega varstva. Tudi na podlagi opravljenega teoretičnega preizkusa je torej na dlani, da lahko tožnica s postavljenimi ugotovitvenimi zahtevki uspe le, če v pravdo (v kateri je obseg skupnih prostorov in solastniških deležev na njem sporen med „dejanskimi“ etažnimi lastniki) bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani integrira vse stranke spornega materialnopravnega razmerja – tj. v konkretnem primeru solastniškega razmerja na spornem delu nepremičnine (10).

14Iz istih razlogov tožnica v obravnavanem primeru tudi ne more doseči ugotovitve svojega solastniškega deleža na skupnem delu, brez da bi zagotovila udeležbe vseh solastnikov v sporu. S takšno ugotovitvijo je namreč nujno poseženo tudi v pravni položaj drugih solastnikov, saj takšna ugotovitev predpostavlja razdelitev (so)lastnine na večstanovanjski stavbi. Takšen dogovor ali odločitev v nepravdnem postopku pa za sporno nepremičnino nista bila dosežena (11).

15Posledično sta neutemeljena tudi dajatvena zahtevka, s katerima tožnica zasleduje vzpostavitev novega vložka, v katerega se bo vpisal vtoževani skupni del stavbe, in dopustitev izdelave elaborata oziroma izstavitev druge listine, ki bo omogočala vpis tega spornega dela nepremičnine v zemljiško knjigo kot skupnega dela stavbe. V zvezi s prvo navedenim velja zgolj še pojasniti, da toženka zanj tudi sicer ni pasivno legitimirana, saj tožnica s takšnim zahtevkom zasleduje ravnanje tretjega, tj. sodišča, na katerega pa toženka nima vpliva.

16Upoštevajoč pojasnjeno je torej sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora stroške v postopku s takšnim pravnim sredstvom, kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.

(2) Ur. l. RS, št. 89/1999 in nasl.

(3) Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl.

(4) Primerjaj Berden, A.: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 507.

(5) Primerjaj odločbe II Ips 1118/2008 z dne 15. 3. 2012, II Ips 174/2008 z dne 20. 5. 2010, II Ips 44/2006 z dne 8. 5. 2008, II Ips 564/2004 z dne 18. 1. 2007, II Ips 208/2010 z dne 25. 4. 2013 in druge.

(6) Primerjaj Tratnik, M.: Določitev solastniškega deleža na skupnih delih, Pravna praksa, 2005, št. 2, str. 21-23.

(7) Nasprotno razlogovanje bi privedlo do situacije, ko bi pravnomočna odločba o stvari, ki je po naravi lahko za vse solastnike zgolj enaka, v tej pravdi zaradi subjektivnih meja pravnomočnosti učinkovala zgolj med strankama postopka. V morebitni drugi pravdi med različnima strankama pa bi drugi etažni lastnik lahko uspel z ugotovitvijo, da ta isti sporni del nepremičnine ni skupni prostor in posledično ni solastnina dejanskih etažnih lastnikov. Tudi takšna pravnomočna sodna odločba pa bi učinkovala zgolj med tema strankama. V končni posledici bi bil lahko zato sporni del nepremičnine za določene etažne lastnike skupen prostor v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov, za druge etažne lastnike pa ne.

(8) Betetto, N.: Procesni institut sosporništva glede na učinke, Pravnik, Ljubljana, 1995, 1-3, str. 94.

(9) Ibidem, str. 94 in 95.

(10) Obseg „splošnih“ skupnih delov ne more biti različen za posamezne etažne lastnike – določen del večstanovanjske stavbe je skupen le, če je to za vse etažne lastnike. V sporih med (dejanskimi) etažnimi lastniki o obsegu skupnih delov so zato le-ti vselej enotni sosporniki (196. člen ZPP). Ker mora biti vsem udeležencem tega enotnega pravnega razmerja zagotovljena pravica do izjave (ta pravica pa bi bila kršena, če bi se neposredni učinek sodbe raztezal tudi na tiste, ki v postopku niso sodelovali.

(11) Navedeno nazorno pojasnjuje avtorica N. Betetto v prispevku Procesni institut sosporništva glede na učinke (ibidem, str. 104):

„Ker je solastnina po svoji naravi nedeljivo pravno razmerje, morajo pri njeni delitvi sodelovati vsi solastniki, sicer ne more biti veljavna (stališče, da imajo solastniki pri delitvi položaj nujnih sospornikov, je enotno uveljavljeno v sodni praksi /.../). To velja za nepravdni postopek, če med solastniki ne pride do sporazuma o delitvi, kot tudi za eventualni pravdni postopek, v katerem sodišče odloča, kadar je med solastniki spor glede obstoja ali višine solastniških deležev. Zaradi zahtevka enega izmed solastnikov ne moremo namreč več govoriti o deležih, ki so določeni v sorazmerju s celoto, ampak je položaj analogen kot pri skupni lastnini, kjer deleži niso vnaprej določeni. V tem primeru udeleženci istega materialnopravnega razmerja ne nastopajo kot enotna pravdna stranka, ampak so obseženi v enotnem pravdnem postopku.“