UPRS sodba I U 1479/2013

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, št. 330-1387/2013-6 z dne 3. 7. 2013, ter 2. točka izreka odločbe Ministrstva za kmetijstvo in okolje, št. 33008-140/2013/2-VN z dne 2. 8. 2013, se odpravita in se zadeva vrne Upravni enoti Ljubljana v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopni organ) določila kmetijstvo gospodarstvo na naslovu ..., ki je bilo v lasti A.A., roj. ..., umrlega ..., nazadnje stanujočega prav tam, ki obsega tam opredeljene nepremičnine, za zaščiteno kmetijo (1. točka izreka), odločila, da se na podlagi pravnomočne odločbe izbriše zaznamba zaščitene kmetije, ki je bila vpisana na podlagi odločbe prvostopnega organa, št. 330-2379/2007-5 z dne 17. 10. 2007 (2. točka izreka), nadalje, da se zaščitena kmetija zaznamuje v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti na podlagi pravnomočne odločbe, ki jo upravna enota pošlje zemljiški knjigi (3. točka izreka) in da posebni stroški za izdajo te odločbe niso bili zaznamovani (4. točka izreka). V obrazložitvi je prvostopni organ uvodoma povzel določbo prehodne in končne določbe Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG), navedel, da je Okrajno sodišče v Ljubljani, Nepravdni in zapuščinski oddelek zaprosilo prvostopni organ za preveritev, ali kmetijstvo gospodarstvo na zgornjem naslovu, ki je bilo v lasti pok. A.A., izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo po 4. členu ZDKG. Naknadno je za preveritev zaprosil tudi tožnik. Organ je pridobil podatke iz uradnih evidenc – portala Prostor ter zemljiške knjige. Ugotovil je, da gospodarstvo pok. A.A. obsega 4,65444 ha primerljivih kmetijskih površin z boniteto od 50 do 100, 2,4639 ha primerljivih kmetijskih površin z boniteto od 1 do 49 in 0,8907 ha gozdnih zemljišč, skupaj 8,009 ha primerljivih kmetijskih površin in izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo po 2. členu ZDKG. Parc. št. 179/2, k.o. ..., je po dejanski rabi v zemljiškem katastru kmetijsko zemljišče – njiva z boniteto zemljišča 67, ki se ne sme odtujiti oziroma izvzeti iz zaščitene kmetije. Iz lokacijske informacije za gradnjo objektov oziroma izvajanje drugih del na zemljiščih ali objektih Občine … z dne 28. 5. 2013, je razvidno, da se parc. št. 179/2 v skladu s prostorskimi akti občine nahaja v območju površin za stanovanja in spremljajoče dejavnosti, vendar se po novem izračunu iz Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDKG za 1 ha primerljive kmetijske površine po tem zakonu šteje: - 1 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča in imajo boniteto zemljišč, ki urejajo evidentiranje nepremičnin od 50 do 100, zaradi česar se upošteva parc. št. 179/2 kot zgoraj navedeno. Iz grafične slike pa je tudi razvidno, da je ta parcela v naravi kmetijsko zemljišče – njiva.

2Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopni organ) je s svojo odločbo zavrnilo pritožbo tožnika in njegovo zahtevo za povračilo pritožbenih stroškov.

3Tožnik je uvodoma povzel potek in vsebino dosedanjega postopka ter navedel, da izrecno izpodbija 1., 3. in 4. točko prvostopne odločbe ter 2. točko drugostopne odločbe. Oba organa sta zmotno uporabila materialno pravo, natančneje 2. člen ZDKG. Iz obeh odločb nesporno izhaja, da je v zemljiško knjigo vpisani lastnik A.A. umrl in je po njem bil sprožen zapuščinski postopek. Iz njegove smrtovnice izhaja, da je bil poročen in je imel 2 otroka – sina B.B. in tožnika. Po 41. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) se z dedovanjem pridobi lastninska pravica v trenutku smrti. Tudi po 132. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) pokojnikova zapuščina preide na dediče v trenutku smrti zapustnika. Po 145. členu ZD pa do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z zapuščino skupno, pri čemer gre za skupno lastnino po 72. členu SPZ. Ker je tako s smrtjo zapustnika A.A. lastninska pravica prešla na njegove dediče, ki imajo še ob vložitvi te tožbe skupno lastninsko pravico na vseh nepremičninah, je odločba napačna. Pok. A.A. v času odločanja ne more biti lastnik nepremičnin, saj so to lahko le njegovi dediči skupno, zaradi česar so vse ugotovitve organa glede lastništva napačne. Iz obrazložitve odločb pa tudi ne izhaja, zakaj bi bila bistveno prizadeta gospodarska sposobnost zaščitene kmetije v primeru izvzema parc. št. 179/2, k.o. ..., v primeru uporabe tretjega odstavka 15. člena ZDKG, kot je to predlagal tožnik. Vsebinskih razlogov ni. Pri tem zemljišču gre za zemljišče, katerega osnovna namenska raba je opredeljena kot površine za stanovanja in spremljajoče dejavnosti. Nepremičnina se nahaja v strnjenem naselju, kjer so na jugu, vzhodu in zahodu vse meječe nepremičnine že pozidane z eno ali dvostanovanjskimi stavbami, na severu pa se nahaja državna cesta, iz katere je direkten dovoz s kmetijsko mehanizacijo nemogoč. To območje je predmet urbanega urejanja in ne gre za območje kmetijskega obdelovanja. Do teh navedb se organa sploh nista opredelila. Tožnik je zato predlagal, da sodišče postavi izvedenca kmetijske stroke, ki naj ugotovi vpliv izvzema te parcele iz zaščitene kmetije. Takšen zahtevek je tožnik v zapuščinskem postopku že podal. Tožnik je tudi že pridobil lokacijsko informacijo, iz katere jasno izhaja, da je ta parcela stavbno zemljišče, namenjena gradnji eno in dvostanovanjskih stavb, brez gradbenega dovoljenja pa so dopuščene vrste stavb gradbeno-inženirskih objektov ali enostavnih objektov, ki jih dopušča prostorski akt, iz katere tožnik v nadaljevanju povzame vrste posegov. Po 3.a členu trenutno veljavnega Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je določeno, da se gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja, pri čemer se enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom. Ta člen torej dopušča gradnjo enostavnih objektov na parc. št. 179/2, zaradi česar nekritična uporaba 6. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), na katerega se sklicujeta organa, v nobenem primeru ne pride v poštev. Organa pa tudi nista tožnikovega predloga za izločitev te parcele obravnavala po tretjem odstavku 15. člena ZDKG, saj nista upoštevala teka zapuščinskega postopka oziroma, da je treba v takih primerih presojati vpliv drugačnega izplačila nujnega dednega deleža na plačilno sposobnost zaščitene kmetije kot celote. S temi vprašanji pa se organa nista ukvarjala, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka, pa tudi zmotno uporabo materialnega prava. Predlagal je, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, odločbo prvostopnega organa in odločbo drugostopnega organa spremeni tako, da se poda soglasje za izločitev parc. št. 179/2, k.o. ..., toženka pa je dolžna povrniti tožniku stroške postopka na tam opredeljen način, podrejeno, da tožbi ugodi, odločbi odpravi oziroma podredno razveljavi ter vrne zadevo v ponovno obravnavo, z že navedeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

4Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5Stranka z interesom B.B. na tožbo v danem roku ni odgovoril.

6Tožba je utemeljena.

7Sodišče se ne strinja s tožbenim ugovorom o napačni odločitvi organa zaradi opredelitve pok. A.A. kot lastnika nepremičnin, ki tvorijo zaščiteno kmetijo, glede na SPZ in ZD. Po drugem odstavku 5. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG-A), ki velja od 13. 4. 2013, morajo upravne enote v petih letih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti preveriti, ali kmetije, ki so bile določene kot zaščitene kmetije v skladu z Zakonom o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99 – odl. US), izpolnjujejo pogoje iz 1. člena tega zakona in o tem v upravnem postopku izdati ustrezno odločbo. Pri tem se prednostno preverijo tiste kmetije, ki so predmet zapuščinskega postopka ali pravnega prometa med živimi. Namen te določbe torej je, da se v primerih, kot je obravnavani, ugotovi, ali se bodo za dedovanje tovrstnega premoženja zapustnika uporabljala splošna pravila dedovanja (po določbah ZD) ali posebna pravila dedovanja (po ZDKG). Glede na povedano tako ni mogoče zagovarjati stališča, da je odločitev organa napačna že iz razloga, ker kot lastnika nepremičnin upošteva pokojnika. Pri tem pa sodišče še dodaja, da je v 1. točki izreka izpodbijane odločbe (tudi) navedeno, da se ''kmetijsko gospodarstvo, ki je bilo v lasti pok. A.A.'' (in ne, ''ki je v lasti'') določi kot zaščiteno kmetijo, torej je opredelitev organa glede lastništva nepremičnin (ki je zgolj opredelitev, ne pa odločitev o lastništvu – to je predmet zapuščinskega postopka) pravilna.

8Tožnik pa ima prav, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, kakor tudi, da organ ni pravilno in popolno ugotovil dejanskega stanja.

9Zatrjevana dejanska podlaga tožnikovega zahtevka za izločitev parc. št. 179/2 iz zaščitene kmetije je, da parcela ni (več) kmetijsko zemljišče, temveč, da gre za stavbno zemljišče, za površino, namenjeno za stanovanja in spremljajoče dejavnosti, da parcela leži v strnjenem naselju, kjer so na jugu, vzhodu in zahodu vse meječe nepremičnine pozidane z eno ali dvostanovanjskimi stavbami, na severu pa se nahaja državna cesta, s praktično onemogočenim dostopom do parcele s kmetijsko mehanizacijo. Ta dejstva je tožnik dokazoval s potrdilom o namenski rabi ter lokacijsko informacijo za gradnjo objektov oziroma izvajanje drugih del na zemljiščih ali objektih.

10Po 3. členu ZDKG zaščitena kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti. Oporočitelj pa sme nakloniti volilo, katerega predmet je del zaščitene kmetije, če s tem znatno ne prizadene gospodarske sposobnosti zaščitene kmetije (prvi odstavek 22. člena ZDKG), šteje pa se, da je gospodarska sposobnost zaščitene kmetije v smislu prvega odstavka tega člena znatno prizadeta, če je predmet volila kmetijsko zemljišče; šteje pa se, da ni znatno prizadeta: - če so predmet volila gozdna zemljišča oziroma kmetijska zemljišča z boniteto, nižjo od 40, pri čemer posamezno volilo ne presega dva odstotka, vsa volila skupaj pa ne presegajo deset odstotkov skupnih kmetijskih površin; - če so predmet volila stavbna zemljišča ali druge stvari ali pravice, ki spadajo v zaščiteno kmetijo, pri čemer vrednost posameznega volila ne presega dva odstotka, vsa volila skupaj pa ne presegajo deset odstotkov celotne vrednosti zapuščine (tretji odstavek 22. člena ZDKG). Zemljišča, ki niso pomembna za zaščiteno kmetijo, pa so zlasti: gozdna zemljišča, kmetijska zemljišča z boniteto, nižjo od 40 in zemljišča, ki so po namenski rabi stavbna, razen če gre za zemljišča, na katerih stojijo objekti za potrebe kmetije oziroma so potrebna za nadaljnji razvoj kmetije (tretji odstavek 15. člena ZDKG). Po 18. členu ZKZ pa se iz zaščitene kmetije smejo odtujiti stavbna zemljišča.

11Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopni organ dejansko stanje ugotavljal na podlagi podatkov iz zemljiškega katastra in lokacijske informacije ter nato odločil, da se kmetijsko gospodarstvo, ki med drugim obsega tudi nepremičnino s parc. št. 179/2, določi kot zaščiteno kmetijo. Po podatkih o vrsti rabe iz katastra je parc. št. 179/2 kmetijsko zemljišče – njiva v izmeri 2813 m2 z boniteto zemljišča 67, zaradi česar se po oceni organa ne sme odtujiti oziroma izvzeti iz zaščitene kmetije.

12Sodišče se sicer strinja z organom, da se glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč zaščitene kmetije uporabljajo podatki iz zemljiškega katastra (drugi odstavek 4. člena ZDKG), vendar pa je po mnenju sodišča, kljub temu, da so v času odločanja katastrski podatki izkazovali, da je parc. št. 179/2 po katastrski kulturi njiva, glede na dokaze, ki jih je v postopku predložil tožnik, obstajal dvom vsaj o tem, ali je ta parcela sestavni del gospodarske celote, ki je bila z odločbo, št. 330-2379/2007-5 z dne 17. 10. 2007, določena za zaščiteno kmetijo. Že namenska raba v lokacijski informaciji, da se parcela nahaja v območju površine za stanovanja in spremljajoče dejavnosti oziroma natančneje v morfološki enoti 2A/7 – območje za gradnjo eno ali dvostanovanjskih hiš – prostostoječa zazidava, kakor tudi njena lega (po grafični sliki se parcela nahaja med obstoječimi stanovanjskimi stavbami (s treh strani) in javno cesto (na eni strani)), bi namreč lahko odprla vprašanje o tem, ali je to parcelo mogoče obravnavati kot del gospodarske celote oziroma koliko je ta parcela (glede na opisane lastnosti) sploh pomembna za gospodarsko celoto kmetije in ali bi njena izločitev iz zaščitene kmetije znatno prizadela njeno gospodarsko sposobnost. To pa so tista dejstva, ki so glede na citirane določbe 3. in 22. člena ZDKG relevantna za oceno, ali še obstojajo pogoji za določitev zaščitene kmetije oziroma preveritev izpolnjevanja teh pogojev oziroma ali je parcela sedaj takšna, da bi te določbe omogočale njeno izločitev iz sestava zaščitene kmetije, zlasti (še) ob upoštevanju tretjega odstavka 15. člena ZDKG, ki primeroma (in ne taksativno) opredeljuje nepomembna zemljišča za zaščiteno kmetijo (in kot taka med drugim opredeljuje tudi zemljišča, ki so po namenski rabi stavbna). Teh dejstev, ki so torej odločilna glede na materialnopravno podlago, ki velja v tem primeru, pa organ ni ugotavljal, kar pomeni, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, v posledici pa v obrazložitvi organ tudi ni navedel vseh razlogov za svojo odločitev. Odločitev prvostopnega organa je iz teh razlogov torej nezakonita.

13Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, ker je spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ali zmotno ugotovljena (2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), posledično pa so bila kršena tudi pravila postopka, ki so vplivala na odločitev (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), ter vrnilo zadevo istemu organu na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka 64. člena v ponovni postopek. Zaradi vsebinske povezanosti odločitve je sodišče odpravilo prvostopno odločbo v celoti, torej tudi v neizpodbijani točki izreka, ter (tudi) 2. točko izreka drugostopne odločbe, s katero je drugostopni organ zavrnil zahtevo tožnika za povrnitev pritožbenih stroškov, saj je o teh stroških odločeno nepravilno (kajti drugostopni organ je odločitev oprl na neuspeh tožnika s pritožbo zoper prvostopno odločbo, to odločbo pa je sodišče odpravilo) ter bo glede na uspeh tožnika v ponovnem prvostopnem postopku o njih moral odločiti prvostopni organ kot o nadaljnjih stroških upravnega postopka. V ponovnem postopku naj organ v skladu z napotili sodišča izpelje posebni ugotovitveni postopek (po povedanem namreč zgolj na podlagi uradnih podatkov ni mogoče odločiti – arg. a contrario glede na 2. točko prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku), da možnost izjave strankam postopka in glede na rezultat ugotovitvenega postopka o zadevi ponovno odloči.

14Sodišče ni sledilo predlogu tožnika za opravo glavne obravnave, ker je presodilo, da bo ugotovljene nepravilnosti postopka učinkoviteje odpravil upravni organ (drugi odstavek 59. člena ZUS-1), za odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije pa zato tudi niso bili podani pogoji po 65. členu ZUS-1.

15Stroškovnemu zahtevku tožnika je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, skupaj z 22 % DDV.