UPRS sodba II U 492/2014

Tožba se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku osebnega stečaja v obliki oprostitve plačila predujma. Tožena stranka je namreč ugotovila, da je tožnica že dne 3. 11. 2014 vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku osebnega stečaja, ki pa je bila z odločbo št. Bpp 1556/2014 z dne 6. 11. 2014 zavrnjena zaradi neizpolnjevanja premoženjskega pogoja. V navedenem postopku je namreč bilo ugotovljeno, da je tožnica lastnica nepremičnin, katerih vrednost presega cenzus določen za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tudi v zvezi z novo vlogo je tožena stranka ugotovila, da je tožnica še vedno lastnica v prejšnjem postopku ugotovljenih nepremičnin, zato še vedno ne izpolnjuje finančnega pogoja. Ker se torej dejansko in pravno stanje v zadevi ni spremenilo, je bilo treba novo prošnjo kot nedovoljeno zavreči na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožnica v tožbi navaja, da je naknadno prišlo do novih dejstev, s katerimi ni mogla pred zavrženjem vloge seznaniti tožene stranke. Dne 4. 12. 2014 je prejela odločbo Centra za socialno delo Maribor, s katero ji je priznana pravica do socialne pomoči v višini 87,89 € mesečno. Prav tako je dne 8. 12. 2014 podala drug predlog za dolžnikov osebni stečaj, kateremu je priložila navedeno odločbo Centra za socialno delo Maribor. Kljub očitno novim dejstvom pa je tožena stranka njeno prošnjo zavrgla, ker se dejansko stanje glede izpolnjevanja finančnega pogoja naj ne bi spremenilo. Pri tem pa ni upoštevala določbe drugega odstavka 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ki izrecno določa, da se finančni položaj prosilca ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč. Tožena stranka je sicer pravilno ugotovila vrednost stanovanja, v katerem ne živi in ki ga oddaja v najem, v višini 44.103,99 €, vendar je pri tem spregledala določbo četrtega odstavka 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), ki določa, da se sme denarna socialna pomoč dodeliti samski osebi ali družini, ki ima v lasti nerezidenčne nepremičnine katerih skupna vrednost presega višino iz prvega odstavka tega člena, ne presega pa višine 50.000,00 €, kolikor gre za okoliščine, na katere oseba nima vpliva. Navedene okoliščine pa so po mnenju tožnice v njenem primeru podane ter se nanašajo na dolgotrajnost sodnih postopkov delitve skupnega premoženja nekdanjih zakoncev, s čimer ji je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Odločanje je trajalo namreč kar preko deset let, kar je imelo za posledico, da so drugi upniki na dolžnikove nepremičnine vpisali hipoteko pred njo, zaradi česar sedaj terjatve v višini 234.935,74 € ne bo mogla izterjati, ker dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo vseh upnikov. Prav tako tožena stranka ni upoštevala določbe 19. člena ZBPP, ki določa, da se ne upošteva premoženje, ki prosilcu daje dohodke, ki se po zakonu upoštevajo pri ugotavljanju dohodka prosilca v njegovi dohodnini. Dohodek iz oddajanja premoženja v najem pa je nedvomno opredeljen kot dohodek, ki se upošteva pri odmeri dohodnine. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter jo oprosti plačila vseh stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovor na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrženju tožničine prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 4. točke 129. člena ZUP.

Na podlagi določbe drugega odstavka 34. člena ZBPP pristojni organ za brezplačno pravno pomoč postopa po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso drugače urejena. V skladu s 129. členom ZUP mora organ po prejemu zahteve najprej preizkusiti ali so izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka. V primeru, če ugotovi, da se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njem že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so bile naložene kakšne obveznosti, vlogo zavrže. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

Iz predloženega spisa je razvidno, in med strankama tudi ni sporno, da je bila tožnici z odločbo istega organa št. Bpp 1556/2014-2 z dne 6. 11. 2014 pravnomočno zavrnjena zahteva za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi neizpolnjevanja premoženjskega pogoja, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica lastnica oziroma solastnica več nepremičnin, med njimi tudi stanovanja na naslovu …, v katerem ne živi, ter katerega vrednost znaša 44.103,00 €.

Pravno relevantne dejanske okoliščine v zvezi z izpolnjevanjem premoženjskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jih je tožena stranka že ugotavljala v zadevi Bpp 1556/2014, se tudi po mnenju sodišča niso v ničemer spremenile. Tožnica namreč priznava, da je še vedno lastnica stanovanja na naslovu … ter ostalih nepremičnin, meni le, da organ za brezplačno pravno pomoč te okoliščine ne bi smel upoštevati, ker je prejemnica denarne socialne pomoči. V skladu z določbo 12. člena ZBPP se finančni položaj prosilca ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke in dohodke ter prejemke njegove družine, ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina, razen če ni s tem zakonom določeno drugače. Finančni položaj prosilca se v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene dajatve (drugi odstavek).

Navedeno vprašanje glede razlage določbe drugega odstavka 12. člena ZBPP je že rešeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča. To je v več svojih odločbah (I Up 435/2006, I Up 465/2006, I Up 607/2006, X Ips 315/2011) navedlo, da to še ne pomeni, da je pri odločanju o brezplačni pravni pomoči popolnoma nepomembno, kakšno je premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov. V skladu s prvim odstavkom 1. člena ZBPP se upošteva socialni položaj prosilca, zato zakon tudi izrecno določa (sedaj 27. člena ZSVarPre), da se ne glede na določbe zakona brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega določeni cenzus (trenutno 13.780,00 €). Določba 2. odstavka 12. člena ZBPP zato ne more imeti takšnega absolutnega učinka, da bi se v primerih, ko že iz same vloge prosilca za brezplačno pravno pomoč izhaja, da ima določeno premoženje, ne bi preverjalo njegovo premoženjsko stanje. Dolžnost preverjanja premoženjskega stanja namreč izhaja tudi iz določbe 20. člena ZBPP. V skladu z ustaljeno sodno prakso se torej premoženjsko stanje prosilca upošteva tudi v primeru, ko prosilec prejema denarno socialno pomoč, zato zgolj dejstvo, da je tožnica prejemnica denarne socialne pomoči, še ne pomeni spremembe pravno relevantnega dejanskega stanja.

Prav tako je neutemeljen tožbeni ugovor, da se pri ugotavljanju njenega premoženjskega stanja sporno stanovanje ne bi smelo upoštevati na podlagi četrtega odstavka 27. člena ZSVarPre, ki se tudi uporablja v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. V skladu z navedeno določbo lahko center za socialno delo odloči, da se denarna socialna pomoč dodeli samski osebi ali družini, ki ima v lasti nepremičnino oziroma nepremičnine, katere vrednost oziroma katerih skupna vrednost presega višino iz prvega odstavka tega člena, ne presega pa višine 50.000,00 €, in za katero je mogoče sklepati, da si s to nepremično oziroma s temi nepremičninami preživetja začasno ne more zagotoviti, zaradi okoliščin, na katere ne more vplivati. Katere so te okoliščine pa primeroma določa peti odstavek istega člena (nasilje v družini, začet postopek odtujitve ali razdružitve nepremičnine z namenom pridobitve sredstev za preživetje, če je oseba upravičena do oprostitve plačila socialno varstvenih storitev ali do prispevka k plačilu sredstev). Pri navedeni določbi torej gre za diskrecijo organa, saj zakon pravi „lahko“, prav tako pa tudi določa okoliščine, ki jih pri tem upošteva. Tožnica pa takšnih okoliščin v svoji vlogi ni zatrjevala, zato njeno navajanje okoliščin v smislu navedene določbe predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imeli možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, zato sodišče navedenega ugovora ne more upoštevati.

Sodišče tudi zavrača tožbeni ugovor, da navedenega premoženja tožena stranka ne bi smela upoštevati na podlagi določbe 19. člena ZBPP, ker tožnici daje dohodke (najemnino), ki se upoštevajo po zakonu, ki ureja dohodnino. Navedena določba je bila namreč z novelo ZBPP-B, ki se uporablja od 1. 9. 2008 dalje, črtana.

Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da se pravno relevantne dejanske okoliščine glede premoženjskega stanja tožnice niso spremenile, saj je tožnica še vedno lastnica stanovanja na naslovu …, v katerem ne živi ter katerega vrednost znaša 44.103,00 €, kar pa je več kot znaša dovoljeni cenzus v višini 13.780,00 €, in ki ga je organ dolžan upoštevati pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Prav tako se materialna podlaga, na podlagi katere se ugotavlja izpolnjevanje finančnega pogoja, ni spremenila. Po četrti točki prvega odstavka 129. člena ZUP pa mora organ zahtevo, kadar je o njej že pravnomočno odločeno, bodisi materialno bodisi formalno pravnomočno, zavreči, če se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. O zahtevku tožnice za oprostitev plačila sodne takse pa sodišče ni odločalo, ker se v postopkih odločanja o odobritvi brezplačne pravne pomoči sodne takse ne plačajo (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah).