VSM sodba in sklep I Cp 434/2009

I. Pritožba tožene stranke zoper točko I izreka prvostopnega sklepa z dne 14.11.2008 se zavrne in se le-ta potrdi.
II. Pritožbama tožeče stranke zoper prvostopno sodbo z dne 14.11.2008 in zoper prvostopni dopolnilni sklep z dne 16.1.2009 se delno ugodi in se spremenita:
v celoti dopolnilni sklep, sodba sodišča prve stopnje pa v točkah 1 in 4 izreka in v tem obsegu prvostopni odločitvi sedaj kot enotni izrek glasita:
„Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 18.100,00 (osemnajst tisoč sto 00/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zmanjšanimi za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 do plačila pa z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri, kolikor do 22.5.2007 že niso dosegle glavnice, sicer le v višini ene glavnice, v 15 dneh pod izvršbo ter 6.217,10 (šest tisoč dvesto sedemnajst 10/100) EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od prejema te sodbe, odtlej dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.
V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.“
III. V ostalem se pritožbi tožeče stranke zoper sodbo in dopolnilni sklep in v celoti pritožbi tožene stranke zoper sodbo in dopolnilni sklep v celoti zavrnejo in se v napadenem nespremenjenem delu potrdi prvostopna sodba (prvi odstavek točke II/2 in točka II/3 izreka).
IV. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.
V. Obe pravdni stranki nosita sami svoje stroške, ki so jima nastali v zvezi z vložitvama odgovorov na pritožbe druge.
VI. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 317,81 (tristo sedemnajst 81/100) EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh od prejema pritožbene odločitve, odtlej dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo v točki II/1 obsodilo toženca k plačilu tožniku 13.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini ene glavnice, v ostalem pa tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnilo. V točki II/1 izreka je obsodilo toženca k plačilu tožniku 17.239,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v njem konkretno navedenih posameznih zneskov in obdobij njih teka z omejitvijo teka zakonskih zamudnih obresti na eno glavnico, kolikor le-te od zapadlosti posameznih zneskov do 22.5.2007 dosežejo glavnico. V preostalem je tožbeni zahtevek za odškodnino iz naslova premoženjske škode za izgubo na dohodku do 1.12.2007 zavrnilo. V točki II/3 izreka je toženca obsodilo na plačilo tožniku mesečne rente po 328,83 EUR od 1.12.2007 dalje dokler bodo za to obstajali zakonski pogoji, plačljive do vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec in z zamudnimi obrestmi do plačila v primeru zamude. V presežku je rentni tožbeni zahtevek zavrnilo. V točki II/4 izreka je toženca še zavezalo k plačilu tožniku 1.737,17 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2S sklepom, vsebovanim v sodbi, je prvo sodišče dovolilo spremembo tožbe z dne 30.1.2008.

3Z dopolnilnim sklepom z dne 16.1.2009 je tožencu naložilo v plačilo v korist tožnika še 519,51 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov s pripadki.

4Utemeljenost temelja tožbenega zahtevka (odškodnine za nepremoženjsko škodo, premoženjsko škodo in odškodninsko rento) je prvo sodišče oprlo na nesporno dejstvo, da je tožnik kot serviser oziroma monter uličnih črpalk na bencinskem servisu v obdobju od 1.9.1978 do 15.1.2000 delal pri tožencu v okviru dovoljene dejavnosti, vendar v pogojih povečane nevarnosti za zdravje zaradi direktne izpostavljenosti zdravju škodljivim hlapom naftnih derivatov, s katerimi je bil v stiku tudi preko kože. To tembolj, ker mu toženec ni priskrbel ustrezne obrazne maske s cevjo in gumi rokavic. Njegovo delo je tudi vključevalo servisiranje: do 30 let starih črpalnih agregatov, ki je bilo povezano z ročnim pranjem z bencinom in izpihovanjem s komprimiranim zrakom mehanskih delov, tovornih bencinskih cistern in podobno, kar se je vršilo v stari majhni delavnici brez oken, gretja in ventilacije, kjer je bila le kad za pranje mehanskih delov z bencinom. Terensko delo pa se je vršilo na starih podzemnih rezervoarjih, ki so se posedali, cevovodih in črpalkah vključno z letnimi servisi, kjer se je delo opravljalo tudi v podzemnih jaških predvsem kleče, kjer je koncentracija naftnih derivatov največja, torej vse v prvi nevarnostni coni. V posledici takih pogojev dela je tožnik zbolel, po letu in pol bolniškega staleža pa je v starosti 46 let, z dnem 1.1.2000 bil invalidsko upokojen zaradi popolne nezmožnosti za delo. Prvo sodišče je sprejelo kot popolno v zadevi izdelano izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v Ljubljani z dopolnitvami, izdelano v sodelovanju zdravnikov specialistov:

- toksikologinje, asistentke dr. M.Z.K.

- patologa, prof. dr. T.E.

- nevrologa, prof. dr. A.M. in

- še samostojnih izvedenskih mnenj pulmologinje dr. M.T.–Z. ter specialistke nevropsihiatrinje dr. A.V.,

vseh o obstoju neposredne vzročne zveze glavnih treh bolezni tožnika, zaradi katerih se je invalidsko upokojil (možganska atrofija, psihoorganski sindrom in bronhialna astma) s pogoji dela tožnika (nevrotoksičnega vpliva naftnih derivatov z vnašanjem v telo preko dihal in kože). Tako je prvo sodišče ocenilo, da gre v zadevi za tožniku nastalo in vtoževano škodo v zvezi z opravljanjem dovoljene splošno koristne dejavnosti toženca, pri čemer je ta presegla normalne meje, kar opravičuje materialno tožbeno podlago v določilih za to zadevo še veljavnih določil tretjega odstavka 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR. Za prestano in bodočo nepremoženjsko škodo je tožniku dosodilo za telesne bolečine - 3.000,00 EUR, za strah - 3.600,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – 6.500,00 EUR. Za izgubo na dohodku za čas od invalidske upokojitve 1.1.2002 do 1.11.2007, je ob upoštevanju povprečnega osebnega dohodka delavca S.V., ki dela sedaj na delovnem mestu tožnika, izračunalo razliko med invalidsko pokojnino tožnika in eventuelno plačo, če bi tožnik še delal, kar znaša skupno 17.239,23 EUR. Za v bodoče pa je tožniku dosodilo mesečno razliko 328,83 EUR kot mesečno odškodninsko rento.

5Tožeča stranka se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka zoper prvostopno sodbo v obsegu drugega odstavka točke II/1 in 4 izreka ter zoper dopolnilni sklep. Meni, da je dosojena prenizka odškodnina za vse tri oblike nepremoženjske škode, ko tudi ni upoštevana doba 8 letnega čakanja na razsojo v zadevi. Trdi, da do 22.5.2007 zahtevane zakonske zamudne obresti od zapadlosti prisojene glavnice še niso dosegle višine ene glavnice. Izrecno se pritožuje tudi v obsegu odmere pravdnih stroškov, odmerjenih v sodbi in dopolnilnem sklepu. Predlaga v s pritožbama napadenem obsegu prvostopnih odločitev, njuno spremembo oziroma razveljavitev le-teh v tem delu.

6Tožena stranka vlaga pritožbo zoper obsodilni del celotne prvostopne sodbe, vključno s stroškovnim izrekom, zoper v prvostopni sodbi vsebovanem sklepu pod točko I izreka in še samostojno zoper prvostopni dopolnilni (stroškovni) sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga v tem obsegu spremembo prvostopnih odločitev v toženčevo korist oziroma razveljavitev vseh prvostopnih odločitev v napadenem obsegu. Vztraja pri prekluziji zadnje modifikacije tožbenega zahtevka z dnem 30.1.2008, ki tudi bazira na drugi tožbeni podlagi in take spremembe tožbe toženec ni dovolil. Zato se ne strinja v prvostopnem sklepu pod točko I izreka z dopolnitvijo spremembe tožbe. Meni, da tožbeni zahtevek ni utemeljen zato, ker v zadevi ni možna materialna tožbena podlaga po členu 156/III ZOR, temveč jo je kvečjemu mogoče preizkušati iz vidika člena 154 ZOR, kjer pa ni podan element protipravnosti. Sicer pa ni izkazana vzročna zveza med tožnikovo zatrjevano škodo in delovnimi pogoji pri tožencu, ki jih je prvo sodišče ugotavljalo le na podlagi izpovedbe kot priče tožnikovega sodelavca. Toženec je izkazal dejansko nudenje vseh delovnih zaščitnih sredstev, ki jih očitno tožnik ni uporabljal. Tožnik je bil redno zdravstveno pregledan in je bilo vselej ugotovljeno, da je za delo sposoben. Tožnikove zdravstvene težave je izključno pripisati bolezni, za katero je zbolel, to je demenci. Iz odločbe invalidske komisije konkretno izhaja, da je razlog invalidske upokojitve tožnika bolezen in ne bolezen v zvezi z delom. Tožena stranka tudi ni sprejela ugotovitev v zadevi izdelanega izvedenskega mnenja z dopolnitvami komisije pri fakulteti v Ljubljani, vključno z ostalima izvedenskima mnenjema, iz vidika obstoja vprašanja vzročne zveze, prvo sodišče pa ni sledilo predlogu tožene stranke na pridobitev drugega izvedenskega mnenja o tem vprašanju po zdravniku specialistu iz strokovnega področja klinične psihologije. Izrecno se v pritožbi tudi napada vsa v obeh napadenih stroškovnih sklepih prvostopna stroškovna odmera.

7Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo druge in predlagali zavrnitev slednjih.

8Delno je utemeljena le pritožba tožeče stranke glede glavne stvari in stroškovne odločitve.

9S pritožbama zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s členom 339/II ZPP, niti po prvem odstavku tega določila ni podana.

10Na prvi stopnji je dovolj in pravilno v zadevi pojasnjeno vso pomembno dejansko stanje za odločanje in je na njegovi podlagi sprejeta materialno pravilna prvostopna odločitev glede obstoja temelja tožbenega zahtevka, kot tudi vse dosojene odškodnine za izgubo na zaslužku, kot tudi za mesečno odškodninsko rento, razen višine dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v obsegu telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot bo kasneje pojasnjeno.

1K pritožbenem ugovoru pasivne legitimacije tožene stranke:

11V tej smeri se zavračajo le pavšalne pritožbene navedbe, da tožena stranka ne obstaja in ne more biti stranka v tem postopku. Izpisek iz gospodarskega sodnega registra za toženo stranko na dan pritožbenega odločanja pokaže, da ne gre za statusno spremembo, temveč le za spremembo v polnem nazivu tožene stranke, sedaj: P., s. e. d., d.d., Ljubljana, s tem da je skrajšano ime tožene stranke ostalo nespremenjeno: P. d.d., Ljubljana. Ta sprememba je vpisana v gospodarski register dne 25.7.2003. Skladno tej spremembi v nazivu tožene stranke je drugostopno sodišče v uvodu drugostopne odločbe navedlo v smislu pravilne uporabe materialnega prava pravilno ime tožene stranke.

2K prvostopnemu sklepu o dovolitvi spremembe tožbenega zahtevka z dne 30.1.2008:

12V tem obsegu je prvostopna odločitev v procesnem smislu pravilna in ustrezno pojasnjena. Pritrditi je prvostopni oceni, da je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 30.1.2008 le zvišala tožbeni zahtevek brez spremembe tožbene podlage. Zato je prvo sodišče ob pravilni uporabi člena 185 ZPP iz vidika smotrnosti postopka tako spremembo tožbe dovolilo, kljub upiranju tožene stranke.

3K temelju tožbenega zahtevka v zvezi s pritožbo tožene stranke:

13Na prvi stopnji je dovolj in pravilno ugotovljeno vso v zadevi pomembno dejansko stanje in je materialnopravno pravilna prvostopna presoja o obstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke za vso zatrjevano škodo. O tem vprašanju se povzemajo jasni, pravilni in izčrpni prvostopni razlogi in je k njim in izrecnim pritožbenim navedbam še povedati:

14Pravilna je prvostopna ocena o materialni podlagi tožbenega zahtevka v določilih 156. člena, tretjega odstavka ZOR in sicer v povezavi s členom 154/II-III ZOR, ki pa ne zahteva izpolnitve elementa protipravnosti, ko gre za dovoljeno dejavnost, temveč namesto protipravnosti večjo škodno nevarnost.

15Glede na naravo toženčeve dejavnosti le-ta nedvomno predstavlja za okolico večjo škodno nevarnost, konkretno za zdravje, kar tudi na pritožbeni stopnji ni sporno. Določila tretjega odstavka 156. člena ZOR pa še konkretno predvidevajo za primer nastanka škode iz prej opisane dovoljene dejavnosti relevantno škodo, ki presega normalne meje.

16V zadevi gre prav za tak primer. Narava toženčevega dela je zahtevala stalni in dalj časa neposredni oziroma posredni stik z zdravju škodljivimi naftnimi derivati. Ne more biti uspešno pritožbeno vztrajanje pri prikazovanju, da tožnik pri delu ni bil izpostavljen večji koncentraciji hlapov naftnih derivatov in da je imel dovolj ustreznih zaščitnih sredstev za preprečitev tudi neposrednega stika z bencinom, ob nasprotnih ugotovitvah dokaznega postopka. Te slonijo na izpovedbah delavcev kot prič, ki so poznale delo tožnika, ne samo na podlagi izpovedbe tožnikovega sodelavca. Iz ugotovitev izvedenskega mnenja tudi izhaja, da bi bilo učinkovito zaščitno sredstvo ustrezne gumirane rokavice in ne usnjene, kot so le bile na razpolago tožniku pri izvajanju dela, pa tudi dihalne maske s cevjo, ki jih tožena stranka ni nudila svojim delavcem.

17Tožena stranka tudi ni konkretno izkazala, da je ustrezno poskrbela za izvajanje rednih zdravniških pregledov svojih delavcev, za katere je splošno znano, da se na njih ne izvajajo specialistični pregledi, na primer CT, toksikološke preiskave... Vsekakor pa je v zadevi odločilna vzročna zveza med zdravstvenim stanjem tožnika, v posledici katerega se je najprej leto in pol pred invalidsko upokojitvijo zdravil in je pri njemu zapustilo posledico popolno delovno nezmožnost. Pritožbeno sodišče pritrjuje kot pravilni prvostopni oceni o obstoju vprašanja vzročne zveze, ki je skrbno pojasnjena. Pravilno se je pri tej presoji prvo sodišče oprlo na ugotovitve že citiranih izvedenskih mnenj izvedencev, zdravnikov specialistov iz specialističnih področij toksikologije, patologije, nevrologije in nevropsihiatrije in pulmologije, vključno z dopolnitvami, ki so med seboj skladna in strokovno zanesljiva. Pri tem tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov o zadostni izkazanosti vzročne zveze in zavrača pritožbeno zatrjevanje o potrebnosti pritegnitve še izvedenca iz specialističnega področja klinične psihologije, ki ga je sicer predlagal v zadevi pritegnjeni izvedenec zdravnik medicine dela. Končna diagnoza tožnikovih bolezni ni sporna:

- možganska atrofija, ki se kaže v večji utrudljivosti, razdražljivosti, nespečnosti, zmanjšani sposobnosti mišljenja in hitrega presojanja, oslabele pozornosti...

- psihoorganski sindrom, ki se kaže v motnjah mišljenja, spomina, koncentracije, abstraktnega mišljenja, načrtovanja, predvidevanja...

- in bronhialne astme.

18Niti ni več sporno, da je v posledici teh bolezni bil tožnik invalidsko upokojen s 1.1.2000. V zadevi ni odločilna navedba izvora teh bolezni v odločbi invalidske komisije, ki tudi glede na narave vseh navedenih bolezni, le-ta izvore le-teh ni ugotavljala iz vseh relevantnih specialističnih področij medicine, kot se je to razjasnjevalo v tej zadevi.

19Kolikor pa tožena stranka sedaj obširno v pritožbi ponovno analizira in komentira ugotovitve že citiranih vseh izvedenskih mnenj, po oceni pritožbenega sodišča tudi po že doslej povedanem ni relevantno.

4K višini dosojene odškodnine:

20Tožena stranka izrecno ne graja vseh dosojenih odškodnin, to je za nepremoženjsko škodo, za izgubo na dohodku in za odškodninsko rento, temveč le temelj. Medtem ko tožeča stranka graja višino vseh treh dosojenih odškodnin le za nepremoženjsko škodo.

21Na pritožbeni stopnji niso sporne prvostopne ugotovitve o obsegu, intenziteti in trajanju utrpelih telesnih bolečin, doživetega strahu med eno in polletnim zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožba tožeče stranke ima prav, da je odškodnina za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prenizko dosojena, kar pa ne velja za strah.

22V prvostopni sodbi so ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določeno v 200. in 203. členu ZOR. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, ki jih ta zakon vključuje, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Namen prvega je, da denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, strahu oziroma duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti glede na vse konkretne okoliščine primera, ki se odražajo pri posamezniku – oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušenim vrednostnim sorazmerjem. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije) pa vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. V primerjavi z odškodninami, prisojenimi v primerih, v katerih oškodovanci trpijo zaradi podobnih posledic ob upoštevanju individualizacije, je po oceni pritožbenega sodišča prisojena odškodnina tožniku na prvi stopnji primerna satisfakcija le za strah (3.600,00 EUR), ne pa tudi za preostali obliki odškodnin. Primerna denarna odškodnina za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je v zahtevani višini, to je 7.500,00 EUR in 7.000,00 EUR.

23Skupno prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo pravilno znaša 18.100,00 EUR. Od slednje glavnice je pritožbeno sodišče dosodilo zamudne obresti od nesporne zapadlosti (1.1.2002), skladno tovrstni veljavni zakonodaji, kot to natančno izhaja iz izreka te sodbe.

24Pritožbena odločitev glede glavne stvari je sprejeta po členu 353 ZPP v zvezi s členom 358, 5. alinee.

25Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam toženca, da gre tožniku od taks le taksa za tožbo, ki jo je konkretno priglasil in je mogoče pritrditi prvostopni oceni v dopolnilnem sklepu, ki se napada, da je iz označb v stroškovniku tožeče stranke mogoče razumeti, da ta priglaša tudi takso za sodbo.

26Nadalje je v okviru pritožbe tožeče stranke zoper prvostopno stroškovno odmero vključno s tisto v dopolnilnem sklepu, le-tej pritrditi za grajane stroškovne postavke:

- tožniku gredo potni stroški v zvezi z vsemi prihodi na glavno obravnavo;

- pooblaščencu tožeče stranke gre v zadevi enkratna nagrada za eno poročilo stranki v znesku 20 odvetniških točk;

- nagrado za vložitev pripravljalne vloge tožnika z dne 24.10.2002 je pravilno umestiti v drugo fazo postopka;

- tožniku gre DDV za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

27V ostalem stroškovni graji tožeče stranke v pritožbi ni mogoče slediti.

28Iz povedanega vidika in ob upoštevanju na prvi stopnji odmerjenih pravdnih stroškov, ki na pritožbeni stopnji niso sporni, znaša višina pravdnih stroškov tožeče stranke glede na pravdni uspeh:

- v prvi fazi postopka 2.717,55 EUR,

- v drugi fazi postopka 1.050,88 EUR,

- v tretji fazi postopka 997,71 EUR,

- v četrti fazi postopka 2.297,69 EUR in

- v peti fazi postopka 2.159,54 EUR

in tožene stranke glede na pravdni uspeh:

- v prvi fazi postopka 948,64 EUR,

- v drugi fazi postopka 149,39 EUR,

- v tretji fazi postopka 502,78 EUR,

- v četrti fazi postopka 596,79 EUR in

- v peti fazi postopka 808,67 EUR.

29Skupni priznani stroški tožeče stranke so 9.223,37 EUR in tožene stranke 3.006,27 EUR. Zato je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 6.217,10 EUR pravdnih stroškov (člen 165/II ZPP v zvezi s členom 154/II ZPP).

30Tožena stranka v pritožbi ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (člen 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP), enako v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo, kot to velja tudi za tožečo stranko, saj s tema vlogama stranki nista odločilno prispevali k rešitvi zadeve (člen 155 ZPP).

31Pritožbeni uspeh tožeče stranke glede glavne stvari, to je zoper sodbo, je 92,59 %. Potrebni pritožbeni stroški tožeče stranke te vrste so 298,97 EUR. Pritožbeni uspeh tožeče stranke glede pravdnih stroškov zoper dopolnilni sklep je 50 %. Potrebni pritožbeni stroški te vrste so 83,81 EUR. Glede na uspeh obeh vrst pritožb znašajo skupni pritožbeni stroški tožeče stranke 317,81 EUR in jih ji je skladno uspehu dolžna povrniti tožena stranka (člen 165/II ZPP v zvezi s členom 154/II ZPP).