VSRS Sodba XI Ips 10557/2014-167

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev v 24 urah od prejema te sodbe.

A.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je z uvodoma navedenim sklepom zoper obtoženega D. M. odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obtoženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi „kršitve kazenskega zakona in zakona o kazenskem postopku“. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in obtožencu odpravi pripor.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena, saj je višje sodišče zavzelo pravilna stališča do pravnih vprašanj in vprašanj o pravilnosti in zakonitosti postopka ter v zvezi s tem glede pravic obdolženca. Vrhovni državni tožilec pritrjuje stališčem višjega sodišča in ugotavlja, da obtoženčeva pravica do obrambe ni bila kršena. Zahteva za varstvo zakonitosti opravičuje obtoženca, zakaj se ni pritožil glede vsebine izpodbijanega sklepa, česar pa Vrhovno sodišče ne bo moglo upoštevati. Sklep senata ima tudi razloge o sorazmernosti, saj opisuje težo očitanih kaznivih dejanj glede na zagroženo kazen.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obtožencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Obtoženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da bi moral biti obtoženec takoj po sprejetju sklepa višjega sodišča, s katerim je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje, izpuščen na prostost, zaradi česar sodišče ne bi smelo čakati na predlog državnega tožilstva za ponovno odreditev pripora. Državno tožilstvo, ki je očitno pozabilo predlagati podaljšanje pripora, je predlog za odreditev pripora podalo 26. 11. 2014 ob 13.45 uri, sklep o odreditvi pripora pa je bil vložniku po njegovem zatrjevanju vročen istega dne ob 16.47 uri, zaradi česar vložnik ni imel dovolj časa, da bi se do predloga sploh lahko opredelil. Vložnik zatrjuje, da je imela obramba na voljo le 44 minut za izjavo o predlogu za odreditev pripora, s čimer ni bil spoštovan niti minimum obtoženčevih pravic. Vse to se je dogajalo v popoldanskih urah, ko je vložnikova pisarna zaprta. Obramba ima pravico, da se izjavi o predlogu državnega tožilstva za odreditev pripora, te pravice pa ne more nadomestiti pravica do pritožbe, v kateri bi obramba izrazila nestrinjanje s predlogom, kot to zmotno navaja višje sodišče. Ob tem vložnik še zatrjuje, da je bil obtoženec neupravičeno priprt celo od 8. 10. 2014. Nadalje vložnik navaja, da niso bili podani pogoji za odreditev pripora, saj bi moral biti obtoženec pred odreditvijo pripora že izpuščen na prostost, o priporu pa ni bilo mogoče še enkrat odločati. Končno vložnik še navaja, da ni pogojev za odreditev pripora, saj ni podan utemeljen sum, prav tako ne begosumnost. Obtoženec je v priporu od 8. 3. 2014, zato po vložnikovem mnenju ni podana sorazmernost med izrečeno kaznijo in doslej prestano kaznijo v obliki pripora.

6V obravnavani zadevi je Okrožno sodišče v Krškem s sodbo I K 10557/2014 z dne 12. 5. 2014 obtoženega D. M. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1, med drugim je sodišče (na predlog državnega tožilstva) tudi odločilo, da se obtožencu podaljša pripor iz pripornega razloga begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP do pravnomočnosti te sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom III Kp 10557/2014 z dne 27. 8. 2014 pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodilo, izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi glede dejanja pod točko 1/b in v celoti o odločbi o kazenski sankciji razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. S posebnim sklepom III Kp 10557/2014 z dne 27. 8. 2014 je sodišče druge stopnje sklenilo, da je priporni razlog begosumnosti pri obtožencu še vedno podan. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo I K 10557/2014 z dne 8. 10. 2014 obtoženca (ponovno) spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen zapora in stransko denarno kazen, nato mu je ob upoštevanju kazni zapora in stranskih denarnih kazni, določenih s sodbo tega sodišča I K 10557/2014 z dne 12. 5. 2014, izreklo enotno kazen zapora in enotno stransko denarno kazen, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu in pridržanju ter čas prestajanja kazni zapora do pravnomočnosti sodbe, ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Okrožno državno tožilstvo v Krškem je 26. 11. 2014 pri Okrožnem sodišču v Krškem vložilo predlog za odreditev pripora zoper obtoženca iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Istega dne je sodišče prve stopnje prejelo sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 10557/2014 z dne 26. 11. 2014, s katerim je sodišče druge stopnje odpravilo pripor zoper obtoženca. Sodišče prve stopnje je 26. 11. 2014 predlog državnega tožilstva za odreditev pripora po faksu poslalo obtožencu in njegovemu zagovorniku in ju pozvalo, da se do njega opredelita v roku 24 ur. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je še istega dne (26. 11. 2014) z izpodbijanim sklepom zoper obtoženca odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

7Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno zatrjuje, da je zunajobravnavni senat odločil o predlogu državnega tožilstva za odreditev pripora, ne da bi obtožencu in njegovemu zagovorniku omogočil, da se s predlogom seznanita in se o njem izjavita. Tako ravnanje sodišča je v nasprotju z načelom poštenega postopka, s čimer je sodišče kršilo obtoženčevo pravico do sodelovanja v postopku.

8Vrhovno sodišče je v sodbi XI Ips 162/2010 z dne 17. 2. 2014 obrazložilo, da je z določbo 22. člena Ustave vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Bistvo pravice iz 22. člena Ustave je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi pravici. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v več odločbah (na primer U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, Up-763/03 z dne 8. 4. 2004, Up-32/01 z dne 13. 3. 2003, Up-546/01 z dne 23. 10. 2003 in Up-741/06 z dne 15. 5. 2006) zavzelo stališče, da je treba posameznika v skladu z načelom kontradiktornosti v zvezi z 22. členom Ustave seznaniti s pisnimi predlogi in drugimi navedbami državnega tožilca ter mu dati možnost, da se v primernem času do njih opredeli. Prav tako se je Ustavno sodišče v odločbah Up-373/05 z dne 15. 3. 2007 in Up-547/13 z dne 17. 6. 2014 postavilo na stališče, da ima obdolženec v 22. členu Ustave pravico do navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ki so mu v korist, ter do izjave o vsem procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj. V odločbi Up-117/12 z dne 10. 10. 2013 je Ustavno sodišče poudarilo, da je treba upoštevati tudi videz poštenega sojenja. Zato za spoštovanje enakega varstva pravic v sodnem postopku in s tem poštenega sojenja ne more biti pomembno, ali bi vsebinsko poln odgovor stranke lahko vplival na drugačno odločitev sodišča. Že neupoštevanje odgovora je samo po sebi nezdružljivo z načelom poštenega sojenja in krši pravico do enakega varstva pravic v postopku. Tudi po sodni praksi Vrhovnega sodišča mora imeti obdolženec v postopku možnost, da se seznani z vsakim procesnim gradivom, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča, ter možnost, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vprašanj, ki so pomembna za odločitev (tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi IV Ips 95/2012 z dne 18. 12. 2012 in sodbi XI Ips 59860/2012 z dne 13. 11. 2014).

9V obravnavanem primeru je zunajobravnavni senat odločil o predlogu državnega tožilca za odreditev pripora potem, ko je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odpravilo pripor zoper obdolženca. V procesni situaciji, ko sodba sodišča prve stopnje pravno ni več obstajala, obtožnica zoper obtoženca je že bila pravnomočna, obtoženec pa ni bil v priporu, je torej zunajobravnavni senat odločal o predlogu za odreditev pripora na podlagi prvega odstavka 207. člena ZKP. Po tej določbi po vložitvi obtožnice in do izreka sodbe sodišča prve stopnje odloča o priporu zunajobravnavni senat, če ni v tem zakonu drugače določeno (tretji odstavek 272. člena ZKP). Zoper sklep o odreditvi pripora se sme priprti pritožiti v 24 urah od ure, ko mu je bil sklep vročen. V sodbi I Ips 315/2004 z dne 18. 11. 2004 je Vrhovno sodišče med drugim obrazložilo, da določbe ZKP, ki se nanašajo na odreditev in podaljšanje pripora, glede vprašanja kontradiktornosti niso dosledno izpeljane in jo zagotavljajo le pri odločanju o priporu med preiskavo (204.a člen in drugi odstavek 205. člena ZKP) in ob izreku sodbe (četrti odstavek 361. člena ZKP). Zaradi zagotovitve načela enakosti (22. člen Ustave in 16. člen ZKP) je v primeru, kakršen je obravnavani, ko je državni tožilec predlagal odreditev pripora, treba obtožencu in njegovemu zagovorniku omogočiti, da se izjavita o predlogu in o okoliščinah ter dejstvih, ki so v njem navedeni, in dokazih, na katere se opirajo, ter jima s tem dati tudi možnost, da ponudita nasprotna dejstva in dokaze. Le na tak način je zagotovljeno, da sodišče ob odločanju upošteva in presodi tudi navedbe, dejstva in dokaze obrambe. Glede na obrazloženo je sodišče v takih primerih dolžno pred odločitvijo o odreditvi pripora seznaniti obtoženca in zagovornika s predlogom državnega tožilca. Čeprav je zakonski rok, v katerem sodišče sprejme odločitev o priporu, kratek, mora sodišče poslovanje organizirati tako, da je obrambi omogočeno podati stališče do predloga državnega tožilca.

10Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zoper obtoženega D. M. odredilo pripor ob neupoštevanju določb kazenskega postopka o kontradiktornosti postopka odreditve pripora. Po presoji Vrhovnega sodišča bi sodišče moralo ob sprejemanju izpodbijanega sklepa spoštovati minimalna procesna jamstva poštenega postopka ter obtožencu in njegovemu zagovorniku zagotoviti dejansko možnost, da se seznanita s predlogom državnega tožilca za odreditev pripora in o njem zavzameta stališče, še preden je sodišče odločilo o predlogu. Sodišče se mora pred odločitvijo o predlogu seznaniti s stališčem obtoženca in njegovega zagovornika, saj obtoženčeva pravica do izjave in sodelovanja v postopku ni le formalnost, temveč njegova dejanska pravica. S tem, ko je sodišče obtožencu in njegovemu zagovorniku sicer poslalo predlog državnega tožilca za odreditev pripora in jima določilo rok 24 ur, da se o njem izjavita, nato pa še istega dne, pred potekom tega roka sprejelo odločitev o predlogu, je ravnalo v nasprotju z načelom poštenega sojenja in v obtoženčevo škodo kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 207. in 16. člena ZKP.

C.

11Zaradi ugotovljene kršitve načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 207. in 16. člena ZKP je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti obtoženčevega zagovornika in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev v 24 urah od prejema te sodbe. Glede na tako odločitev preostalih v zahtevi zatrjevanih kršitev ni presojalo.

12V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obtožencu in njegovemu zagovorniku omogočiti, da se seznanita in opredelita do predloga državnega tožilca za odreditev pripora, nato pa o predlogu ponovno odločiti v roku 24 ur od prejema te sodbe.