VSL sodba in sklep III Cp 738/2014

I. Pritožbi se deloma ugodi in se sodba razveljavi v I. točki v delu, kjer je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki presežek od zneska 53.366,25 EUR (do zneska 57.366,25 EUR, torej za znesek 4.000,00 EUR) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 1. 2010 dalje do plačila, in sicer presežek zneska, ki je priznan prvotožeči stranki nad zneskom 23.700,00 EUR (do zneska 26.300,00 EUR, kar predstavlja znesek 2.600,00 EUR) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 1. 2010 dalje do plačila in drugotožeči stranki za znesek, ki presega znesek 19.266,25 EUR (do zneska 20.666,25 EUR, kar predstavlja znesek v višini 1.400,00 EUR) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 1. 2010 dalje do plačila in se v navedenem obsegu, glede plačila odškodnine prvotožeči stranki v višini 2.600,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 1. 2010 dalje do plačila in drugotožeči stranki v višini 1.400,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 1. 2010 dalje do plačila, zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su-472/2014 z dne 28.2.2014 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 57.366,25 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 1. 2010 dalje do plačila tako, da v roku 15 dni plača prvotožnici 26.300,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 1. 2010 dalje do plačila, drugotožniku 20.666,25 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 1. 2010 dalje do plačila in tretjetožnici 10.400,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 1. 2010 dalje do plačila (točka I), v presežku in drugačnem obrestnem delu je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo (točka II) in še odločilo, da bo o stroških postopka odločalo s posebnim sklepom (točka III).

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri odškodnine. Prvo sodišče ni pridobilo dopolnitve izvedenskega mnenja iz kazenskega postopka, zato je poseglo v pravico tožene stranke do izjave, neutemeljeno pa je tudi zavrnilo dokazni predlog, da se postavi nov izvedenec medicinske stroke. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka so podane tudi iz razloga, ker ni podana vzročna zveza med očitanimi napakami tožene stranke in škodnim dogodkom, odločitev prvega sodišča pa temelji na izvedenskem mnenju, ki je v nasprotju z listinskimi dokazi. Tožena stranka je v vlogi z dne 3. 1. 2013 pojasnila, da zaradi spornih, zmotnih in protislovnih ugotovitev ne bo povzemala izvedenskega mnenja P. V., ki je bilo v nasprotju z dopolnitvijo izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano v kazenskem postopku. Tožena stranka je zato predlagala, da se pridobi izvedensko mnenje iz kazenskega postopka. Iz tega mnenja izhajajo nasprotne ugotovitve, da je bila pri pacientki ustrezno nadomeščena izgubljena tekočina z drisko, da je centralno odpoved dihanja povzročila akutna rotavirusna okužba, ki je delovala na možgane, zato je bil prizadet osrednji živčni sistem, kar je bil edini vzrok za potek bolezni in smrt. Dopolnilno izvedensko mnenje v kazenskem postopku je bilo izdelano šele v februarju 2012, zato tožena stranka ni bila seznanjena z vsebino dopolnitve izvedenskega mnenja do prvega naroka za glavno obravnavo v pravdnem postopku. Osnovno izvedensko mnenje v kazenskem postopku ni odgovorilo na odločilna dejstva, vezana na civilni delikt, zato je tožena stranka nasprotovala temu izvedenskemu mnenju. Šele dopolnitev tega izvedenskega mnenja v kazenskem postopku je pokazala na zmotne ugotovitve izvedenskega mnenja v pravdnem postopku. Prvo sodišče v nasprotju s podatki iz spisa ugotavlja, da bi morala tožena stranka že prej vedeti za dopolnitev mnenja iz kazenskega postopka, ki pa je bilo izdelano šele februarja 2012. Vpogled v kazenski spis je predlagala tudi tožeča stranka. Zgolj dejstvo, da tožena stranka na podlagi 128. člena Zakona o kazenskem postopku (2) ni predlagala vpogleda v kazenski spis, pravdnega sodišča ne razbremeni dolžnosti, da pojasni razloge, zaradi katerih je opustilo izvedbo tega dokaza. Tožena stranka je substancirano ugovarjala izvedeniškemu mnenju v tretji in četrti pripravljalni vlogi. Zaradi obsežnih pomanjkljivosti izvedenskega mnenja bi moralo sodišče izvedenca zaslišati. Prvo sodišče ni vsebinsko obrazložilo, v čem je mnenje popolno, oziroma zakaj so pripombe tožene stranke neutemeljene. Izvedenec ocenjuje stopnjo dehidracije na podlagi podatkov o izgubi telesne teže okoli 600 do 800 g, torej je izguba teže manjša od 7,5 %, izvedenec pa jo ocenjuje v višini 8 %, kar ne kaže na hujšo dehidracijo. Izvedenec pa kljub navedenemu ugotavlja, da bi bilo treba dehidracijo otroka ob sprejemu oceniti kot hudo, ker je otrok imel nesorazmerno pomanjkljivo telesno težo. Zakonita zastopnica ni opozorila medicinskega osebja na posebnosti zdravstvenega stanja pokojne hčere, vse preiskave in objektivni parametri pa so kazali na zmerno stopnjo dehidracije. Izvedenec je pri oceni plinske analize ugotovljene vrednosti napačno ocenil obstoj metabolne acidoze. Relevanten je le laboratorijski izvid analize koncentracije HC03, pri čemer velja, da je pomembno zmanjšana dehidracija, kadar je raven bikarbonata višja od 15 do 17 mEq/L. V konkretnem primeru je bila pri pokojni koncentracija 17,3 mEq/L. Laboratorijski izvid tako potrjuje blažjo dehidracijo. Tudi bazni pribitek je blag do zmeren in ne potrjuje ugotovitve izvedenca o stopnji dehidracije. Izvedenec se glede tega očitka ni opredelil, na strani 278 dopolnitve mnenja je le navedel, da je interpretacija vrednosti HC03, ki je ključni parameter, v tej situaciji izredno težka. Lečeča zdravnica zato ni imela objektivno razpoložljivih elementov, da bi ocenila, da gre za hudo dehidracijo. Tudi obdukcijski zapisnik je kot vzrok smrti opredelil dogajanje v centralnem živčnem sistemu. Edem možganov lahko poleg zastoja krvnega obtoka povzroči tudi akutna rotavirusna okužba. Oživljanje ne bi pripomoglo k preprečitvi možganske kapi, ker je virus načel centralni živčni sistem in ga trajno poškodoval. Medicinski sestri sta pojasnili, da se je stanje pokojne izboljšalo, tako da ni bilo indiciranih znakov za zastoj dihanja ali poslabšanje stanja. Ker dihanje zastane nemudoma, bi že nekajsekundna odsotnost dežurne sestre pomenila neskrbno nadzorstvo, kar pa je v nasprotju z življenjsko logiko. Prenos deklice na specializirano enoto za intenzivno nego ni predstavljal izgube časa. Medicinske sestre so ob transportu pacientke v reanimacijo že opravljale primarne dejavnosti. Ravnanje medicinskih sester je bilo razumljivo in pravilno ter v skladu z medicinsko doktrino. Pri ugotavljanju duševnih bolečin tožnikov prvo sodišče ni imelo ustreznega strokovnega znanja, da oceni posledice, ki so jih utrpele oz. še trpijo tožeče stranke zaradi škodnega dogodka. Subjektivni zaključki prvega sodišča so podani na laični osnovi, brez poznavanja materije psihologije in psihiatrije. Sodišče ne more nadomestiti dokaza, ki je povezan s strokovno ekspertizo. Duševne bolečine iz naslova izgube bližnjega se mešajo z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega odstopa od veljavne sodne prakse, odmerjena pa je tudi na podlagi 216. člena ZPP. Izguba otroka, spočetega z IVF metodo, ne predstavlja okoliščine, ki utemeljuje odstop od sodne prakse pri priznanju višine odškodnine, kakor tudi ne druge okoliščine, ki jih navaja sodišče, kot so intenziteta žalovanja in praznina, ki jo tožniki čutijo zaradi smrti otroka oziroma sestre, izkoriščanje bolniškega dopusta in vsakodnevna nega za otroka, ki je le običajna obveza staršev. Brez dejanske osnove je ugotovitev prvega sodišča, da tretjetožnica občuti praznino ob smrti sestre in da trpi pomanjkanje pomoči, pozornosti in ljubezni, ker je to splošno znana posledica škodnega dogodka. Prvo sodišče je brez strokovne podlage ocenilo, da je pri prvotožnici in drugotožniku prišlo do samostojne oblike škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, čeprav gre za strokovno vprašanje, na katerega lahko odgovori le izvedenec.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožbo zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba je deloma utemeljena.

Sodišče prve stopnje v zvezi s priznanjem odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnje osebe ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, prav tako ni storilo kršitev, na katere opozarja pritožba, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Prvo sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo pri priznanju višine denarne odškodnine za nematerialno škodo zaradi izgube bližnje osebe. Glede priznanja odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj bi za pravilno oceno vzročne zveze med zatrjevanimi duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in škodnim dogodkom ter glede višine škode, moralo postaviti izvedenca medicinske stroke, ki bi potrdil oziroma izključil obstoj navedene škode. Sodišče prve stopnje je v sodbi podrobno povzelo tudi določbe materialnopravnih predpisov, na podlagi katerih je ocenjevalo protipravnost ravnanja tožene stranke in njeno odgovornost za nastalo škodo, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče (3).

Če sodišče po pripombah na izvedensko mnenje zahteva dopolnitev izvedenskega mnenja in se znova izkaže, da v izvedenskem mnenju ni nasprotij, da je skrbno obrazloženo in vsebuje vse odgovore, s katerimi se pojasnjujejo strokovna vprašanja, ki so relevantna za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev v pravdnem postopku, sodišče ne postavi novega izvedenca. Če v takšnem primeru sodišče postavi novega izvedenca, ravna v nasprotju z ekonomičnostjo postopka, hkrati pa lahko le po nepotrebnem zaplete procesno situacijo na način, da bo novo izvedeniško mnenje v nasprotju s prvotnim mnenjem, kar bo postavilo sodišče v položaj, ko bo moralo strokovni ekspertizi ocenjevati po prostem poudarku, kar v končni fazi pomeni, da bo moralo odločati po dokaznem bremenu, kar v odškodninskih sporih pomeni, da bo breme razbremenitve odgovornosti na toženi stranki, ker velja obrnjeno dokazno breme. Postavitev novega izvedenca v primeru, če ni dvomov in pomanjkljivosti ter nejasnosti v prvotnem izvedenskem mnenju, bi v postopku po nepotrebnem povzročalo situacijo, ko se sodišče zaradi pomanjkanja strokovnega znanja ne bi moglo odločiti za nobeno med seboj izključujočih ekspertiz, kar bi po nepotrebnem procesno zapletlo sodno odločanje, s tem, da se procesnopravni položaj (tožene) stranke, ki je predlagala novega izvedenca, ne bi v ničemer izboljšal. Zato v takšnih primerih, ko v izvedenskem mnenju ni protislovij in je skrbno obrazloženo in ni potrebe po dodatnih pojasnilih, ni kršena pravica stranke do izjave, če se njen predlog za postavitev novega izvedenca zavrne. Prvo sodišče je zato pravilno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke, da se postavi nov izvedenec, saj je izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja odgovoril na vsa sporna vprašanja tožene stranke, pavšalne trditve o nestrokovnosti izvedenskega mnenja pa same po sebi ne zadoščajo za ugoditev predlogu za postavitev novega izvedenca, zgolj iz razloga, ker se tožena stranka z izvedenskim mnenjem ne strinja. Nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni upravičen razlog za postavitev novega izvedenca.

Sodišče odloči, ali da izvedenec izvid in mnenje samo ustno na obravnavi, ali pa naj ju da pisno pred obravnavo (prvi odstavek 253. člena ZPP). Tožena stranka je v tretji pripravljalni vlogi (4) opredeljeno navedla razloge, zaradi katerih se ni strinjala z izvedenskim mnenjem ter predlagala postavitev novega izvedenca, ker je trdila, da je izvedensko mnenje za toženo stranko v tolikšni meri sporno, da ga ni mogoče dopolniti. Prvo sodišče je ravnalo prav, ko je zahtevalo od izvedenca dopolnitev izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec odgovoril na vsa sporna vprašanja tožene stranke iz tretje pripravljalne vloge. Na dopolnitev izvedenskega mnenja tožena stranka ni podala substancirane trditvene podlage, s katero bi opredeljeno pojasnila razloge, zaradi katerih ne sprejema dopolnitve izvedenskega mnenja, brez vsebinsko opredeljenih razlogov je zahtevala postavitev novega izvedenca in se sklicevala na dopolnitev izvedenskega mnenja, ki je bil izdelano v kazenskem postopku ter predlagala prvemu sodišču, da v dokazne namene pridobi to mnenje (5). Ob takšnem postopanju tožene stranke po izdelavi dopolnitve izvedenskega mnenja, še posebej ob dejstvu, da je izvedensko mnenje skupaj z dopolnitvijo jasno, popolno in vsebuje vsa pojasnila, na podlagi katerih je možna prepričljiva dokazna ocena o strokovnih vprašanjih glede raziskanih okoliščin konkretnega primera, opustitev zaslišanja izvedenca na naroku ne predstavlja bistvene kršitve postopka, ki bi tudi ob upoštevanju pritožbenih navedb lahko vplivala na zakonitost sodbe ali na dokazno oceno prvega sodišča.

Sklicevanje na izvedensko mnenje iz drugega postopka, v katerem katera od strank ni imela možnosti sodelovati, pomeni kršitev minimalnih jamstev poštenega dokaznega postopka (6). Izvedensko mnenje, izdelano v drugem postopku, zato lahko predstavlja le del trditvene podlage, na strankah pa je breme, da podajo ustrezno trditveno podlago in le v tem okviru odloča sodišče o utemeljenosti zahtevka strank oziroma o njihovih ugovorih. Tožena stranka v pritožbi ne pojasni razlogov, zaradi katerih ni pridobila dopolnitve izvedenskega mnenja v kazenskem postopku, čeprav iz vsebine njene pripravljalne z dne 25. 7. 2013 smiselno izhaja, da je seznanjena z dopolnitvijo izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano v kazenskem postopku. Prvo sodišče tudi pravilno ugotavlja, da je navedeni dokazni predlog predlagala prepozno, glede na čas izdelave izvedenskega mnenja v kazenskem postopku, hkrati pa tudi ni pojasnila razlogov, zaradi katerih ugotovitev iz izvedeniškega mnenja izdelanega v kazenskem postopku, v okviru trditvene podlage ni navedla že pred navedenim datumom (7). Ne gre tudi prezreti, da je tožena stranka nasprotovala predlogu tožeče stranke, da bi se vpogledalo v izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano v kazenskem postopku in da bi tožena stranka lahko sama pridobila navedeno izvedensko mnenje. Prvo sodišče zato ni bilo dolžno pridobiti izvedenskega mnenja iz kazenskega postopka, ki tudi nima dokazne vrednosti v tem pravdnem postopku.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zdravljenje pokojne ni potekalo v skladu s potrebno zdravniško skrbnostjo. Pokojna je imela infekcijo z rotavirusi, katere potek zdravljenja in komplikacije predstavljajo na področju otroškega zdravstva dobro znano bolezen in za katero so glede zdravljenja na voljo splošno uveljavljene smernice, ki pa jih tožena stranka v poteku zdravljenja brez utemeljenih razlogov ni upoštevala. Prvotožnica je ob sprejemu v bolnišnico seznanila zdravnico o celotnem zdravstvenem stanju pokojnice. Izvedensko mnenje le potrjuje splošno znano dejstvo, da je najhujši potek bolezni z rotavirusi v starostni skupini od 6 mesecev do 2 let, kot pomemben rizični dejavnik pa velja podpovprečna telesna teža. Navedeni dejstvi sta narekovali posebno previdnost v postopku zdravljenja pokojne, ki ju zdravstveno osebje tožene stranke ni upoštevalo, hkrati pa sta bili pomembna dejavnika v procesu zdravljenja pokojne, še posebej pri oceni izgube tekočine, ki jo je zdravnica ocenila kot zmerno. Za uspešen potek zdravljenja je bila odločilna ocena in izravnava izgubljene tekočine in posledično izguba elektrolitov. V procesu zdravljenja se ni upoštevalo, da pri pokojni ni šlo za zdravega in starosti primerno razvitega otroka, saj je otrok imel podpovprečno težo, zato bi bilo treba zaradi izgube telesne mase v višini 8 % oceniti stopnjo dehidracije kot hudo, kar potrjuje izvedensko mnenje in razvrstitev stopenj po Svetovni zdravstveni organizaciji. Iz navedenih razlogov je bila resnost dehidracije v času sprejema podcenjena in se terapija z infuzijo ni izvajala v zadostnem obsegu, povsem neprimeren pa je bil nadzor in spremljanje zdravstvenega stanja otroka. Tudi če se upoštevajo mednarodne smernice iz Švice, da gre za dehidracijo visoke stopnje, če znaša izguba telesne mase 6 % do 9 % in bi se štelo, da se je pokojna ob sprejemu nahajala na ravni še kompenzacijskega stanja tekočinskega ravnovesja, nadaljnje zdravljenje pokojne ni bilo primerno, saj zdravstveno osebje tožene stranke ni zaznalo napredka oziroma izgube in pomanjkanje tekočine, ob tem, da je pokojna bruhala in imela drisko, s tem pa se je izguba tekočine povečevala. Izvedensko mnenje na podlagi strokovnih kriterijev prepričljivo pojasnjuje razloge, zaradi katerih je bilo zdravljenje z infuzijo zmotno nastavljeno na zmerno pomanjkanje tekočine, zaradi tega deficita pa ni bilo mogoče izravnati pomanjkanja tekočine. Tudi nadaljnji nadzor zdravstvenega stanja otroka je bil strokovno pomanjkljiv, saj je nerazumljivo, da medicinsko osebje ni zaznalo poslabšanja zdravstvenega stanja otroka, zato tudi ni pravočasno prepoznalo ogroženosti življenja otroka. Na klinično poslabšanje zdravstvenega stanja otroka je medicinsko osebje opozorila prvotožnica (8). Upoštevati je treba tudi Poročilo o izrednem ekspertnem nadzoru tožene stranke, ki ugotavlja, da je bil nadzor zdravljenja pokojne pomanjkljiv, da je bila pomanjkljivo zabeležena ocena kliničnega stanja ob sprejemu in razlika v oceni otrokovega stanja, nepravilno pa je bilo tudi oživljanje. Prvo sodišče zato pravilno ugotavlja, kar potrjuje tudi izvedensko mnenje, da tudi postopek oživljanja ni bil pravilen, saj na oddelku, kjer se je otrok nahajal, ni bilo potrebnih aparatur za reanimacijo, zato bi bilo treba izvesti takojšnjo oživljanje v smislu osnovnih življenjskih spremljajočih ukrepov in šele nato izvesti transport na intenzivni oddelek (9), ki je potekal preko dveh nadstropij, s tem, da so bila vrata intenzivnega oddelka zaprta in je bilo treba najti pravi ključ (10).

Že zgoraj navedeni potek zdravljenja pokojne potrjuje odgovornost tožene stranke, ker je nevestno opravljala zdravljenje ne le pri sprejemu pokojne in pri oceni njenega zdravljenja, marveč tudi v kasnejšem poteku zdravljenja, ko zdravstveno osebje nedopustno ni opazilo, da je stanje za otroka življenjsko nevarno. Izvedenec je v dopolnitvi izvedenskega mnenja podrobno odgovoril na vprašanja tožene stranke, vezana na oceno analize plinov in raven bikarbonata. Pri otroku naj bi bila koncentracija 17,3 mEg/l, kar naj bi potrjevalo, da v konkretnem primeru ni šlo za hudo dehidracijo. Iz dokumentacije je razvidno, da je bila ob 0.07 uri vrednost HC03 17,3 mmol/l, vendar je izvedenec na podlagi še preostalih podatkov, ki se nanašajo na vrednost pH (7,38), CO2 (30,67 mm Hg) natrija 132 mmol/l in kalija 3,64 mmol/l pojasnil (11), da je bila pH vrednost na spodnji meji in s tem na meji z acidozo (zakisanostjo), ki se lahko začne pri vrednosti 17,35. Vrednost CO2 je bila znatno pod referenčno vrednostjo, kar dokazuje protiregulacijo v smislu kompenzacijske respiratorne hiperventilacije. Z izgubo tekočine nastopi acidoza krvi, ki je splošno prepoznavna kot „zakisanost“, ki jo telo skuša izravnati. Izravnava poteka s hiperventilacijo, kjer se iz pljuč odstranjuje CO2 in vrednost pH v krvi se ponovno poveča. Prav na zmanjšani vrednosti CO2 je mogoče izmeriti in oceniti, ali je telo uporabilo izravnalni mehanizem, ki pa ima svoje meje. Izvedenec ugotavlja, da se je v konkretnem primeru pokazalo, da bo ta kompenzacijski mehanizem kmalu izčrpan in bo lahko prišlo do iztirjenja presnove. Izvedenec je tudi podrobno pojasnil formulo, s katero je ugotovil deficit HC03, s tem, da je bil bazni pribitek v času sprejema pri - 5,7 še v zmerno patološkem območju, ob 5.34 uri pa z -15,8 v visoko patološkem območju. Bikarbonat (HC03) v višini 17,3 ni bil izmerjen, izvedenec ga je izračunal po Henderson-Hasselbalchu, ki ima referenčno vrednost v višini 22 - 26 mmol/l. Izvedenec je pojasnil, da to ni parameter, na katerega primarno vpliva dihanje, zato je primeren za diagnostiko presnovne motnje. Vrednost v višini 17,3 mEq/L je tako že znatno znižana in značilna za izrazito presnovno acidozo, dejansko pa se je ta vrednost do 5.34 ure poslabšala na 12.0. Pogosto bruhanje kislega želodčnega soka pomeni izgubo HCl, zaradi česar pa je naraščala vrednost pH, pospešeno pa se je tvoril tudi laktat, zaradi nezadostne prefuzije v okviru tekočinskega primanjkljaja. Ti mehanizmi vplivajo eden na drugega in se lahko vzajemno izničijo. Izvedenec je tudi na podlagi formule pojasnil anionsko vrzel, ki naj bi znašala 22,24 mmol/1, s tem, da je referenčno območje med 3 in 16 mmol/1. Izvedenec je tako odgovoril na vsa vprašanja, ki jih tudi v pritožbi izpostavlja tožena stranka, odločilna pa je ugotovitev, da bi bilo s pravočasno in zadostno rehidracijo mogoče smrt z veliko verjetnostjo preprečiti. Na podlagi poteka bolezni bi bilo treba obseg dehidracije oceniti kot hud, zato bi bilo treba začeti tekočino dovajati prej in v večji količini in na ta način doseči stabilizacijo, s tem, da hitro dovajanje tekočine z ustrezno infuzijsko tekočino ne bi na nikakršen način ogrožalo pokojne.

Tožena stranka trdi, da je centralno odpoved dihanja lahko povzročila tudi akutna rotavirusna okužba, ker edem možganov lahko poleg zastoja krvnega obtoka povzroči tudi akutna rotavirusna okužba. V postopku je bilo ugotovljeno, da je vzrok smrti velik možganski edem. Tak možganski edem je običajno posledica zastoja dihanja in krvnega obtoka. Oteklost možganov kot razlog smrti je treba razumeti v okviru odpovedi krvnega obtoka, ki je nastala zaradi prenizke oskrbe s kisikom in pomanjkanja tekočine (12), prav v tem segmentu pa medicinsko osebje tožene stranke ni ravnalo v skladu s pravili zdravniške stroke (13).

Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine nepremoženjske škode zaradi smrti otroka oziroma sestre pravilno upoštevalo tako na eni strani objektivno pogojenost višine odškodnine, ki se odraža v priznanju odškodnin v podobnih primerih, kakor tudi individualne lastnosti konkretnega primera. Postavitev izvedenca za oceno duševnih bolečin zaradi smrti otroka oziroma sestre ni običajna sodna praksa, ker sodišče lahko samo oceni stopnjo in trajanje duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega. Prvo sodišče je podrobno navedlo individualne posebnosti konkretnega primera, ki so odločilno vplivale na določitev višine odškodnine. Tudi pritožbeno sodišče šteje kot pomembno okoliščino, da sta prvotožnica in drugotožnik za nosečnost in rojstvo otroka vložila velike napore in odrekanja in da je splošno znano dejstvo, da umetna oploditev, kateri je bila podvržena prvotožnica, ki je pred tem prestala dve operaciji, pusti posledice tako na materi, kot tudi na očetu, ki je podvržen posebnemu postopku kot dajalec semena, kar pomeni bistveno razliko od situacije, ko je otrok rojen brez umetne oploditve. Prvo sodišče je pravilno upoštevalo, da je bila tožnica v času izgube hčere na porodniškem dopustu, pokojna je bila dvojčica, splošno znano dejstvo pa je tudi, da so dvojčki, še posebej enojajčni, med seboj še posebej povezani in navezani, kar bo tretjetožnica občutila še v prihodnosti. Izgubo sestre tretja tožnica čuti že sedaj, kar je bilo prepričljivo ugotovljeno na podlagi izpovedbe prvotožnice, zato pritožbeno sodišče nima pomislekov, da tretja tožnica zaradi izgube sestre trpi in bo trpela intenzivne duševne bolečine. Tudi prisojena odškodnina tožnikom za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega ne presega najvišjih odškodnin, kot so priznane v podobnih primerih (14), zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvo sodišče prisodilo tožnikom primerno odškodnino, v kateri je upoštevalo vse posebnosti konkretnega primera.

Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca, da bi pojasnil, ali so škodne posledice, kot jih zatrjujeta prvotožnica in drugotožnik v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v vzročni zvezi oziroma posledica škodnega dogodka. Glavoboli, depresija, nespečnost, sprememba delovnega mesta, anksioznost, prilagoditvene motnje, oddaljevanje od okolice in opustitev druženja s sorodniki so lahko posledice različnih vzrokov, ki so lahko povzročili takšna stanja, zato je treba ta stanja ter vzročno zvezo med škodnim dogodkom in škodo ugotoviti s pomočjo izvedenca. Zato je za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti treba postaviti izvedenca, da se ugotovijo pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih bo mogoče prepričljivo ugotoviti vzroke, ki so pripeljali do posledic, kot jih zatrjujeta tožnika ter hkrati oceniti intenziteto in trajanje duševnih bolečin. Pritožba ima zato prav, da bi bilo treba postaviti izvedenca, ki bi odgovoril na navedena strokovna vprašanja, ker sodišče takšnega znanja samo nima, ker je treba hkrati tudi razmejiti duševne bolečine zaradi smrti otroka od duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki se odražajo kot škoda lastnega izvora v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom.

Pritožbeni razlogi so bili deloma utemeljeni, zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pridrži za končno odločbo.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------- (1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju ZKP.

(3) Glej tč. 20 – 23 iz sodbe sodišča prve stopnje.

(4) Stran 236-240 sodnega spisa.

(5) Glej četrto pripravljalno vlogo tožene stranke na strani 328-330 sodnega spisa.

(6) Primerjaj z odločbo US RS Up 39/25; glej pravdni postopek Zakon s komentarjem, 2. knjiga Jan Zobec, tč. 4 str. 498.

(7) Podrobneje o tem, glej točko 7 sodbe sodišča prve stopnje.

(8) Podrobneje o tem glej 32. točko sodbe sodišča prve stopnje.

(9) Glede na pritožbene navedbe ni tudi povsem jasno, kako bi bilo mogoče izvesti učinkovito oživljanje v postopku transporta, kot so ga izvedli delavci tožene stranke, glede na zaplete v transportu.

(10) Podrobneje o neprimernosti transporta v procesu oživljanja otroka - glej dopolnitev izvedenskega mnenja na strani 307 sodnega spisa.

(11) Podrobneje o referenčnih vrednostih in oceni laboratorijskih izvidov glede ocene dehidracije - glej dopolnitev izvedenskega mnenja na straneh 303 - 304 sodnega spisa.

(12) Podrobneje glej dopolnitev izvedenskega mnenja na strani 308.

(13) Podrobneje o razlogih, zaradi katerih je prišlo do prenizke oskrbe s kisikom in pomanjkanja tekočine glej točki 9 in 10.

(14) Primerjaj sodno prakso NEGM: VS002145, VS002344 in VS002439 (smrt otroka) in VS002008, VS002343 in VS002440 (smrt brata oziroma sestre; v nav edenih primerih so bili bratje in sestre starejši od tretjetožnice v času škodnega dogodka, zato so odškodnine tudi višje, kar je prvo sodišče pri priznanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo).