UPRS sodba I U 126/2014

Tožba se zavrne.

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom ugotovil, da je odločba inšpektorja za ceste št. 0610-274/2012-08 z dne 4. 3. 2013, s katero so bila tožnici kot upravljalki javne poti JP 926501 naložena tam navedena dela na premostitvenem objektu nad regionalno cesto R2-448, odsek 220 Pluska Trebnje, postala 1. septembra 2013 izvršljiva ter je dovolil njeno izvršbo (1. točka izreka). Poleg tega je v primeru neizvršitve do postavljenega roka zagrozil z denarno kaznijo v znesku 1.000,00 EUR (2. točka) in navedel, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršbe (3. točka).

V obrazložitvi povzema vsebino odločbe, katera izvršba se dovoljuje, in navaja, da je bila ta odločba tožnici na podlagi odločbe z dne 20. 5. 2013, ki se nanaša na zahtevek glede vročitve odločbe, vročena 27. 5. 2013 in je postala izvršljiva 1. septembra 2013. Ker je bilo na kontrolnem inšpekcijskem pregledu ugotovljeno, da tožnica ni izvršila naložene obveznosti, je bilo treba izdati izpodbijani sklep.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. V obrazložitvi navaja, da iz vročilnice izhaja, da je bil odločba, ki se izvršuje, tožnici vročena 19. 3. 2013. Tožnica ni predložila nobenih dokazov da ni tako, zaradi česar drugostopenjski organ takih njenih navedb ne more upoštevati.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ji navedena odločba nikoli ni bila pravilno vročena. Dne 19. 3. 2013 je bila namreč osebno vročena podžupanu, ki ni pooblaščen za prevzem pošiljk za tožnico, in ni prišla na tožničin naslov. Podžupan je tožnico „neformalno“ seznanil z njeno izdajo 16. 4. 2013, ko mu je bil vročen prejšnji sklep o dovolitvi izvršbe. Tožnica se je zoper ta sklep pritožila in vložila tudi predlog za obnovo postopka, na podlagi katerega je bila odločba izdana. Prvostopenjski organ je o pritožbi in predlogu za obnovo postopka odločal sam ter v odločbi z dne 20. 5. 2013, ki je bila tožnici vročena 27. 5. 2013 odločil, da se ugodi njeni zahtevi za vročitev odločbe. Tožnica je zato pričakovala vročitev odločbe v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), vendar do tega ni prišlo.

Navedeno pomeni, da toženka v postopku ni upoštevala lastnih ugotovitev, da odločba ni bila vročena. Drugostopenjski organ se ni opredelil do vseh pritožbenih navedb, temveč je navedel le kratko ugotovitev, da je bil izvršilni naslov pravilno vročen in da tožnica ni predložila dokazov o nevročitvi. Vendar pa je pri dokazovanju negativnih dejstev dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj, vročilnica z dne 19. 3. 2013 pa iz že navedenih razlogov ne dokazuje pravilne vročitve izvršilnega naslova.

Prek instituta vročanja ZUP zagotavlja pravico do sodelovanja v postopku in pravico do pravnega sredstva, dokler pa odločba ni vročena stranki, ne more postati izvršljiva. Z vročitvijo se naslovnik seznani z vsebino dokumenta in s potekom postopka, vročitev pa hkrati predstavlja tudi začetek pritožbenega roka. Ker toženki odločba, ki se izvršuje, ni bila pravilno vročena, so ji bile kršene vse navedene pravice, odločba pa nima pravne veljave in ni mogla postati izvršljiva.

Stališče prvostopenjskega organa, da je bila odločba toženki vročena na podlagi odločbe z dne 20. 5. 2013, nima veljave v veljavnih predpisih. Navedena odločba namreč ni razveljavila izvršilnega naslova, ki je samostojen upravni akt, ki mora biti tudi samostojno vročen, vročitev pa izkazana z ustrezno vročilnico. Taka vročilnica se v zadevnem upravnem spisu ne nahaja.

Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu z napotilom, naj se vročitev odločbe, ki se izvršuje, opravi v skladu z določbami ZUP o vročanju.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Med je strankama je sporno, ali je bila odločba, ki se izvršuje, pravilno oziroma sploh vročena. Ker je izvršljivost odločbe po drugem odstavku 224. člena ZUP v vsakem primeru vezana na njeno vročitev, je s tem sporno, ali je ta odločba izvršljiva oziroma ali predstavlja veljaven izvršilni naslov. Izvršiti je dovoljeno le izvršljivo odločbo (prvi odstavek 282. člena ZUP), ugotovitev o izvršljivosti odločbe pa je obvezen sestavni del sklepa o dovolitvi izvršbe (prvi odstavek 290. člena ZUP), zato se sodišče strinja, da je zakonitost izpodbijanega sklepa odvisna od pravilnosti vročitve odločbe, ki se izvršuje.

Med strankama ni sporno, da je bila odločba, ki se izvršuje, dne 19. 3. 2013 osebno vročena podžupanu Občine Trebnje A.A., iz listin v upravnem spisu pa izhaja še, da je bila poštna pošiljka izrecno naslovljena nanj kot na podžupana in poslana na naslov Občine Trebnje. Med strankama prav tako ni sporno, saj toženka take tožničine navedbe ne izpodbija, da podžupan A.A. ni pooblaščen za prevzem pošiljk, naslovljenih na tožnico. Iz tožbenih navedb izhaja, da je bila tožnica z izdajo odločbe „neformalno“ seznanjena 16. 4. 2013.

Po prvem odstavku 91. člena ZUP se organom samoupravnih lokalnih skupnosti vroča tako, da se dokument izroči uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov. Po prvem odstavku 98. člena ZUP se v primeru, če se zgodi pri vročitvi pomota, šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila. Vročanje občini na njen naslov, z osebno vročitvijo podžupanu, ki je sicer občinski funkcionar in je po podatkih upravnega spisa zastopal občino v dotedanjem postopku (prim. npr. dopis z dne 22. 2. 2013), nima pa pooblastila za sprejemanje dokumentov, po presoji sodišča pomeni pomoto pri vročanju. V takem primeru je po navedeni določbi prvega odstavka 98. člena ZUP odločilno, kdaj je tožnica odločbo dejansko dobila, saj je od tedaj dalje imela možnost vlagati pravna sredstva (prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 160/2013).

Po tožbenih navedbah je bil župan Občine Trebnje z odločbo seznanjen 16. 4. 2013, vendar tožnica to seznanitev opredeljuje za „neformalno“, nanašala pa naj bi se zgolj na „izdajo odločbe“. Kljub temu je po presoji sodišča treba šteti, da je bila vročitev odločbe opravljena na ta dan. Prej navedena določba prvega odstavka 98. člena namreč v primeru pomote pri vročanju za dan vročitve ne določa dneva, ko je bil dokument vročen v skladu z določbami ZUP („formalno“), temveč dan, za katerega je ugotovljeno, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila.

Kot že povedano, v obravnavani zadevi ni sporno, da je bil župan toženke z odločbo seznanjen 16. 4. 2013. Prav tako nesporna poprejšnja izročitev odločbe podžupanu toženke, ki je kasneje z odločbo seznanil župana, sicer iz navedenih razlogov ni mogla ustvariti nobenih pravnih posledic, zagotovila pa je možnost, da se župan – ko je bil seveda obveščen o njenem obstoju – seznani tudi z vsebino odločbe. Povedano drugače: z vročitvijo odločbe podžupanu je bila po presoji sodišča izkazana njena dejanska oziroma fizična izročitev tožnici, ko je bil s to odločbo seznanjen tudi tožničin zakoniti zastopnik, pa so nastale tudi pravne posledice vročitve, saj je bilo tožnici s tem omogočeno, da zoper odločbo vloži pravno sredstvo. Na kakšen način in v kakšnem obsegu se je tožničin župan dejansko seznanil z vsebino odločbe, je – enako kot v primeru vročitve v skladu z določbami ZUP – izključno v domeni toženke.

Iz navedenih razlogov je treba šteti, da je bila odločba, ki se izvršuje, pravilno vročena 16. 4. 2013, s čimer je pričel teči tudi rok za vložitev pritožbe. Pritožba ni bila vložena, tožnica pa v zvezi s tem ne navaja nobenih drugih dejstev ali okoliščin, zato sodišče ne dvomi v ugotovitev toženke, da je odločba, ki se izvršuje, postala izvršljiva s 1. 9. 2013 in je v zato v času izdaje izpodbijanega sklepa predstavljala veljaven izvršilni naslov. To pomeni, da je bil navedeni pogoj za izdajo izpodbijanega sklepa iz prvega odstavka 290. člena ZUP izpolnjen, drugih razlogov za morebitno nezakonitost tega sklepa pa tožnica ne navaja, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (va nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je sodišče svojo odločitev oprlo izključno na dejstva in okoliščine, ki v obravnavanem postopku med strankama niso bile sporne. V skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 je zato odločilo brez glavne obravnave, na seji.