VSM sodba I Cp 1707/2009

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem in tretjem odstavku izreka spremeni in se tožbeni zahtevek, ki glasi:

„Toženka je dolžna plačati prvotožniku AV 22.000,00 EUR, drugotožniku MV 17.700,00 EUR, tretjetožniku RV 15.000,00 EUR denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini 13,5%, od 28.6.2003 do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti, vse v roku 15 dni;

Toženka je dolžna nerazdelno povrniti tožnikom pravdne stroške v znesku 9,142,47 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.„

v celoti zavrne.

Tožniki so dolžni nerazdelno povrniti toženki 3.197,00 EUR (tri tisoč sto sedemindevetdeset 00/100) pravdnih stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje ter 1,837,00 EUR (tisoč osemsto sedemintrideset 00/100) pravdnih stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem druge stopnje, slednje v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka pa do plačila.

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna plačati prvotožniku 22,000,00 EUR, drugotožniku 17,700,00 EUR in tretjetožniku 15.000,00 EUR, vse skupaj z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini 13,5%, od 28.6.2003 do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti, vse v roku 15 dni pod izvršbo (prvi odstavek izreka), V presežku do vtoževanih 70.000,00 EUR in obrestnem delu od 13.5,1994 do 31.12.2001 je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka). Toženki je naložilo nerazdelno povrnitev pravdnih stroškov tožnikov v znesku 9.142,47 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (tretji odstavek izreka).

Zoper obsodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu pritožuje toženka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, vse po 1,, 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), V obsežni pritožbi toženka najprej navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je dovolilo spremembo tožbe tako, da je dne 3.11.1994 namesto tožnice IV, ki je umrla, v pravdo vstopil njen sin, tretjetožnik RV. Toženka je spremembi tožbe nasprotovala z vlogo dne 11.3.1998 in opozorila, da sodišče prve stopnje za subjektivno spremembo tožbe ni imelo podlage v ZPP. Tretjetožnik bi moral dejansko vložiti novo tožbo ter predlagati, da sodišče pravdne postopke združi. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje pa je očitno, da je sodišče pomešalo subjektivno in objektivno spremembo tožbe (členi 184 - 187 ZPP). Sodišče prve stopnje je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko ni upoštevalo ugovora toženke o prekluziji dokazov. Tožniki namreč do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo, ki je bil 24.12,1999 niso predložili medicinske dokumentacije, ki je v tujem jeziku, v prevodu v slovenski jezik. Toženka je na to večkrat opozarjala v svojih pripravljalnih vloga in na narokih. Tožniki so ustrezno prevedeno medicinsko dokumentacijo predložili šele z vlogo z dne 17.11.2008, to je skoraj devet let potem, ko so bili s strani sodišča opozorjeni, da morajo listine, ki niso v slovenskem jeziku, predložiti z ustreznim prevodom.

Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker je upoštevalo nesubstancirane dokazne predloge tožnikov, ki so kot dokaz predlagali vpogled v medicinsko dokumentacijo v tujem jeziku ter po potrebi pritegnitev izvedenca medicinske stroke in izvedenca nevropsihiatra in ortopeda. Glede na ustaljeno sodno prakso je predlaganje izvedenca po potrebi nesubstanciran dokazni predlog in ga sodišče ne bi smelo upoštevati, ker tožniki tudi niso opredelili specialnosti izvedenca. Prav tako tožniki niso substancirali trditvene podlage glede vtoževane nepremoženjske škode, saj niso navajali niti koliko časa so trajale fizične bolečine, kakšne so bile nevšečnosti med zdravljenjem, koliko časa in kakšne intenzitete je bil strah za življenje oz. za izid zdravljenja. Prav tako ni nobenih navedb v zvezi s pretrpljenimi duševnimi bolečinami zaradi zmanjšane aktivnosti. Prav tako so ostale nesubstancirane trditve tretjetožnika RV o tem, kako naj bi se kazale duševne bolečine zaradi smrti IV, kakšne intenzitete naj bi bile in koliko časa naj bi trajale. Tako je sodišče prve stopnje odločitev o nepremoženjski škodi tožnikov oprlo na izvedeniško mnenje izvedenca V, ki je v mnenju opredelil tako trajanje kot intenziteto fizičnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toda sodišče zaradi pomanjkanja trditvene podlage do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo tega dokaza ne bi smelo upoštevati, kot tudi ne dokaza z zaslišanjem strank. Sodišče namreč pomanjkanja trditvene podlage ne more nadomestiti z naknadnim izvajanjem dokazov, kot je to v konkretnem primeru storilo. Ker je torej zaradi nesubstancirane trditvene podlage tožbeni zahtevek bil ves čas nesklepčen, bi moralo sodišče ob upoštevanju 212. člena ZPP ter drugega odstavka 7. člena ZPP tožbeni zahtevek zavrniti. Nadalje pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti izvedbe dokaza z izvedencem medicinske stroke, ker tožniki niso založili predujma v danem roku, Tožnikom je namreč sodišče na naroku 11.4.2007 s sklepom naložilo, da založijo predujem v znesku 700,00 EUR v roku 15 dni z opozorilom, da se sicer dokaz z izvedencem ne bo izvedel. Tožniki pa so nato šele 18.6.2007, torej mesec in pol po danem roku, dostavili dokazilo o plačilu predujma. Izvedenka MS je uporabila pri delu tudi medicinsko dokumentacijo, ki jo je pribavila sama in toženka tako s to dokumentacijo ni bila seznanjena. Izvedenka je tako uporabila medicinsko dokumentacijo, ki je ni v spisu, in jo je izvedenka pribavila sama - gre za medicinsko dokumentacijo o zdravljenju IV v Psihiatrični bolnišnici O.. Zaradi navedenega je toženka tudi pravočasno opozorila na kršitev načela kontradiktornosti in je zato tudi nasprotovala uporabi navedenega izvedenskega mnenja. Sodišče je tako kršilo določbe četrtega odstavka 286. člena ZPP. Sodba je nezakonita, ker je sodišče upoštevalo dokaze, ki bi jih moralo v skladu z določbami o prekluziji izključiti, in sicer medicinsko dokumentacijo, ki ni bila predložena v slovenskem jeziku, prav tako pa tudi dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki ni bil predlagan substancirano. Enako velja tudi za tretjetožnika, za katerega so učinki prekluzije nastopili že na naroku 24.12.1999, saj odločitev Višjega sodišča v Mariboru z dne 12.1.2000, na položaj tožnika nima nikakršnega vpliva. Sodišče prve stopnje pa ni odločilo o ugovoru zastaranja, ki ga je toženka podala v pripravljalni vlogi z dne 3.2.2000 potem, ko so tožniki zvišali tožbene zahtevke iz naslova strahu, kot tudi za tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin, kot posledice trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti.

Pritožba graja odmero denarne odškodnine tudi po višini in meni, da je glede tožnika AV primerna odškodnina le 500,00 EUR iz naslova telesnih bolečin ter 500,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker prvotožnik ni podal ustrezne trditvene podlage in ni substanciral duševnih bolečin, bi moralo sodišče v celoti zavrniti denarni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega. Enako velja tudi za drugo in tretjetožnika glede omenjene vrste nepremoženjske škode. Glede lastne nepremoženjske Škode drugotožnika pa je primerna le denarna odškodnina v višini 1.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in 400,00 EUR iz naslova strahu. V zvezi s tretjetožnikom pritožba še navaja, da je pooblastilo za zastopanje izkazal šele 21.12.2007 in da je bilo izvedeno njegovo zaslišanje, čeprav takšnega dokaznega predloga ni bilo.

Pritožba graja tudi izrek pravdnih stroškov in v zvezi s tem graja tako napačno odmero po višini kot tudi po temelju.

Pritožba predlaga njeni ugoditvi in razveljavitev sodbe v grajanem delu ter vrnitev v ponovno odločanje, podrejeno pa spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

Tožniki niso podali odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V skladu s 350. členom ZPP, v katerem je že upoštevan Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), je preizkusilo sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu, vsebovanem v prvem odstavku izreka, ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

1Odločanje o zahtevkih neposrednih oškodovancev

Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je prisodilo tožnikoma v delu, v katerem sta zahtevala denarno odškodnino za lastno nepremoženjsko škodo (neposredna oškodovanca):

*AV:

- iz naslova telesnih bolečin 1.000,00 EUR, zavrnilo pa 1.000,00 EUR

- iz naslova strahu 500,00 EUR, zavrnilo pa 500,00 EUR

- iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v celoti 2,500,00 EUR

* MV:

- iz naslova telesnih bolečin 2.000,00 EUR, zavrnilo pa 1.000,00 EUR

- iz naslova strahu 700,00 EUR, zavrnilo pa 800,00 EUR

- iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je

zahtevanih 8.000,00EUR v celoti zavrnilo.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba utemeljeno uveljavlja več kršitev.

Razpravno načelo (7. člen ZPP) nalaga strankam dolžnost navesti vsa (odločilna) dejstva, na katere opirajo svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva (trditve o teh dejstvih) dokazujejo. 212. člen in naslednji (18. poglavje ZPP) to načelo konkretizirajo. V skladu s splošno sprejeto teorijo in sodno prakso mora stranka praviloma že v tožbi (prvi odst. 180. člena ZPP) navesti vsaj toliko dejstev, ki omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov (s tem je tožba formalno popolna); če pa tožnik s tožbenim zahtevkom želi uspeti, mora v tožbi ali pa do trenutka, ko procesno pravo še dopušča dopolnjevanje tožbenih navedb, navesti vsa (odločilna) dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (materialnopravna predpostavka sklepčnosti tožbe).

Za tožbene zahtevke prvih dveh tožnikov v delu, v katerem zahtevata denarno odškodnino za njima lastno nepremoženjsko škodo (neposredna oškodovanca), pritožba pravilno poudarja, da med postopkom pred sodiščem prve stopnje, trditvenega bremena nista zmogla. Tožba je bila vložena v času veljave ZPP/77, po uveljavitvi ZPP/99 pa tožnika vse do naroka 24.12.1999 in 11.4.2007 (če bi ta narok s široko interpretacijo nekrivdnega ravnanja tožnikov ter pomanjkljivega materialno pravnega procesnega vodstva sodišča, še lahko šteli kot trenutek dopustnega navajanja dejstev) pomanjkljivega trditvenega bremena nista odpravila. V tožbi sta tožnika navedla le vrsto poškodb, ki sta jih utrpela:„...prvi tožnik utrpel raztrgano rano v predelu brade, prelom krone gornjega desnega prvega sekalca, raztrganino sluznice v ustni votlini ter poškodovanje ostalih zob, predvsem mu je bil majan prednji dolnji levi in prednji dolnji desni sekalec..."...tretji tožnik VM zadobil hudo telesno poškodbo in sicer poškodbo hrbtenice z zlomom hrbtnega vretenca..." ter:"Vsi tožniki so trpeli hude fizične bolečine v skladu s težo zadobljenih poškodb, tožnica in tretji tožnik sta trpela tudi strah za življenje, oz. za izid zdravljenja, končno je tudi njuna življenjska aktivnost trajno zmanjšana". V nadaljnjih letih vodenja postopka so tožniki (po smrti IV in zahtevku RV) navajali le dejstva, ki so se nanašala na novo vtoževano vrsto nepremoženjske škode „za psihične bolečine ob hudi nesreči in trpljenju matere (žene) in njene smrti“ (1. št. 17).

Tako kot v času veljave Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in enako po Obligacijskem zakoniku - OZ sam poseg v osebno sfero fizične osebe (v obravnavanem primeru poseg v telesno in/ali duševno integriteto, kar so tožniki opisali kot vrste poškodb, ki so jih utrpeli) ni pravno priznana škoda, temveč le njen vzrok (kadar se zahteva denarna odškodnina); kršitev mora povzročiti eno ali več škodnih posledic oz. pravno priznanih vrst nepremoženjske škode, ki so primeroma (bile) naštete v 200. (kot osrednji določbi) in drugih členih ZOR, sedaj pa v 179. členu in drugih členih OZ. Tožnika sta denarno odškodnino uveljavljala na podlagi telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V zvezi z odločilnimi dejstvi, ki morajo biti zatrjevana in dokazana, da se lahko o (ne)obstoju teh pravno priznanih vrst nepremoženjske škode odloči, pa so zatrjevanja v celoti izostala. Navedena pravna podlaga zahteva zatrjevanje takšnih dejstev (1), na podlagi katerih se lahko ugotavlja, ali ustrezajo določilu:"...če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo...". Takšno stališče, kot je zapisano v predmetnem odstavku, je uveljavljeno tako v teoriji(2) kot tudi v sodni praksi.(3) Kot pravilno navaja pritožba in kot je povzeto zgoraj, tožnika takšnih trditev nista postavila niti potem, ko je toženka v pripravljalnih vlogah in na narokih opozarjala na omenjeno pomanjkljivost in na ta način nadomestila pomanjkljivo materialno procesno vodstvo sodišča.

Pritožba ima v celoti prav tudi v delu, da se ugotovljena pomanjkljivost ne sme nadomestiti z izvajanjem dokazov ali s sklicevanjem na dejstva, ki bi naj izhajala iz dokazov, V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se s t.i, „informativnimi dokazi“, ne sme nadomestiti trditveno breme. Zato tako sklicevanje v tožbi na listinske dokaze: "Sicer pa je potek zdravljenja in opis poškodb razvidno iz priložene dokumentacije", kot tudi izvedba dokaza z izvedencem medicinske stroke MV, ne more nadomestiti pomanjkljivosti opustitve navedbe odločilnih dejstev, Sodišče prve stopnje predvsem slednjega dokaza ne bi smelo izvesti, dokazno oceniti in nato nanj opreti odločitve.(4)

2Odločanje o zahtevkih posrednih oškodovancev

Sodišče prve stopnje je v zvezi z denarno odškodnino vseh treh tožnikov, zaradi smrti žene prvotožnika oziroma matere drugo in tretjetožnika pojasnilo, da je navedbe tožnikov, da zahtevajo „za duševne bolečine ob hudem trpljenju bližnjega svojca, žene in matere IV in njene smrti“, opredelilo kot denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi smrti družinskega člana. Obrazložilo je, da tožniki niso zatrjevali in tudi ne dokazovali obstoja posebne težke invalidnosti ter da „odškodnina za duševne bolečine ob hudem trpljenju bližnjega svojca ni pravno priznana škoda“ (peti odstavek obrazložitve sodbe na str. 7). Ugotovilo pa je, da so utemeljeni tožbeni zahtevki tožnikov zaradi smrti bližnjega in je tako prisodilo prvotožniku, možu sedaj pokojne IV vseh zahtevanih 18.000,00 EUR; sinu, drugotožniku MV vseh zahtevanih 15.000,00 EUR ter tretjetožniku, sinu RV vseh zahtevanih 15.000,00 EUR.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila prometna nesreča, v kateri je bila poškodovana tudi sedaj pokojna IV, 1.11.1991. Imenovana je umrla dne 13.5.1994. Tožniki so predlagali izvedbo dokaza z izvedenko specialistko nevropsihiatrinjo MS. Dokazna tema je bila omejena le na smrt IV (kot vzroka pravno priznane vrste nepremoženjske škode) in vprašanje ali je, glede na pretek nekaj let, smrt v vzročni zvezi s prometno nezgodo (odredba sodišča prve stopnje z dne 20.6.2007, l. št. 83). Dokaz z izvedenko je bil edini, s katerim se je prej navedeno zatrjevano dejstvo dokazovalo. Pritožba (med drugim) navaja tudi, da sodišče prve stopnje tega dokaza ne bi smelo izvesti, ker tožniki niso v postavljenem roku plačali predujma za izvedbo tega dokaza.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritožba v tem delu utemeljena. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 11.4.2007 ugodilo dokaznemu predlogu tožnikov, z izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke; tožnikom je zato naložilo plačilo predujma 700,00 EUR v roku 15 dni, „ker se v nasprotnem primeru pritegnitev takega izvedenca opusti.“(l. št. 72). Tožniki so pripravljalni vlogi z dne 18.6.2007 priložili potrdilo o plačilu predujma, ki je bil vplačan 18.6.2007. Iz podatkov v spisu izhaja tudi, da tožniki niso zaprosili za podaljšanje roka za plačilo predujma.

V sodni praksi je uveljavljeno ustaljeno stališče glede razlage določila 110. Člena ZPP(5) in sicer, da so roki, ki jih določi sodišče, prekluzivni. Če stranka v roku ne opravi naloženega ji dejanja ali pravočasno, pred iztekom roka, ne prosi za podaljšanje roka, nastopijo učinki prekluzivnosti, kar v danem primeru pomeni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izvesti dokaza s predlaganim izvedencem.(6) Na takšen dokaz sodišče prve stopnje torej ne sme opreti odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem delu (glej tretji odst. 153. čl. ZPP). V zvezi z zatrjevanim odločilnim dejstvom - ali je smrt IV nekaj let po prometni nesreči v vzročni zvezi s prometno nezgodo - pa ni bil predlagan noben drag dokaz. Iz navedenih razlogov tožniki niso dokazali prej navedene predpostavke zakonskega dejanskega stanu iz 201. člena ZOR, zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi tudi v tem delu.

Vse kar je bilo povedano v zvezi z razlago 110. člena ZPP, velja tudi za enako procesno situacijo v zvezi s prevodi medicinske dokumentacije iz hrvaškega v slovenski jezik. Tudi v tem delu teh dokazov, zaradi skoraj 11 mesečne zamude in kršitve 30 dnevnega roka (sklep z dne 21.11.2007) sodišče ne bi smelo vključiti v dokazno oceno.

Ugotovljene kršitve imajo naravo relativnih kršitev in sicer 212. člena ZPP (trditveno in dokazno breme) ter 110. člena (prekluzivnost rokov, ki jih določi sodišče) v zvezi s prvim odst. 339. člena ZPP. Da je vpliv teh kršitev na odločitev sodišča prve stopnje odločilen, je bilo obrazloženo pri posameznih kršitvah. Opisane kršitve niso bile takšne narave, da bi jih moralo sodišče druge stopnje odpraviti z razpisom pritožbene obravnave (dragi odst. 347. člena ZPP), temveč so bile odpravljene na seji senata, v skladu s prvim odst. 354. člena ZPP. Ta sicer določa sankcijo razveljavitve sodbe razen, če kršitev postopka sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti. Iz te besedne zveze, ki določa izjemo od sankcije razveljavitve ter v skladu s prvim odst. 351, člena ZPP, lahko sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

Ker že zgoraj obravnavane kršitve v celoti utemeljujejo pritožbo, se sodišču druge stopnje ni bilo potrebno opredeljevati tudi do preostalih pritožbenih navedb.

Stroški

Zaradi uspeha toženke v celoti (154. člen ZPP) so ji dolžni tožniki nerazdelno povrnitvi potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP), V skladu z 41. členom ZOdvT je sodišče droge stopnje uporabilo določila OT. Glede na vrednost spora je osnova za odmero odvetniških storitev 1000 tč. po tar. št. 13 OT in ne priglašenih 1100 tč. Sodišče druge stopnje:

1ni priznalo priglašenih stroškov:

- odgovora na tožbo, ki je bil vložen v času, ko toženka ni imela pooblaščenca;

- priglasitve pooblastila 10.2.1998; dopis stranki 23.4.1999 in substitutu

17.12,1999; komuniciranje pooblaščenca s stranko ali substitutom ni samostojno opravilo v smislu tar. št. 33 OT; pooblastilo mora biti predloženo ob prvem procesnem dejanju, zato ni razloga, da se pošilja in ovrednoti posebej;

- poročilo stranki 4.1.2000; poročilo o sklepu VS v Mariboru; poročilo stranki 16.4.2007; 15.10.2007; 6.2.2009; poročilo stranki (brez datuma);

- v celoti so zavrnjeni potni stroški, kilometrina, cestnina, odsotnost iz pisarne postopek je tekel pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, toženka pa si je izbrala odvetnika s sedežem v Ljubljani, pri čemer ni nobenih pojasnil, čemu bi načelo zaupanja med toženko in pooblaščencem moralo imeti prednost pred načelom potrebnosti pri priznavanju pravdnih stroškov v predmetni pravdi. Sodišče druge stopnje je tako priznalo le tiste stroške, ki bi nastali pooblaščencu s sedežem v Murski Soboti; ob posebej navedenih postavkah v zvezi z navzočnostjo na naroku je tako priznalo le plačilo za porabljeni čas - 50 tč. za vsake začete pol ure naroka v okviru priglašene postavke;

- prejem in pregled izvedeniškega mnenja 12.10.2007 in 6.2.2009 sploh ni priznana samostojna postavka temveč so ta opravila zajeta v pripravljalni vlogi, s katero se stranka do mnenje opredeli;

2je delno priznalo priglašene stroške:

- pripravljalne vloge 11.3.1998 750 tč. - ni šlo za prvo pripravljalno vlogo, zato le 75%;

- naroka 24.12.1999 250 tč. - obravnavala so se le procesna vprašanja, zato le 25%;

- pripravljalne vloge 17.12.1999; 3.2. 2000 za vsako po 750 tč.;

- naroka 11.4.2007 500 tč. - 50 % po 1. tč. tar. št. 15;

- pripravljalne vloge 21.6.2007 750 tč;

- naroka 21.11.2007 250 tč. - obravnava le procesnih vprašanj;

- obrazložen dopis sodišču 4.2.2008 50 tč. - tar. št. 33;

- naroka 3.12.2008 250 tč. - obravnava le procesnih vprašanj;

- naroka 25.3.2009 500 tč. - 1. tč. tar. št. 15.

Skupni seštevek navedenih ter v celoti priznanih stroškov z 2% priglašenimi materialnimi stroški ter 20% DDV je 6965 tč. oziroma 3.197,00 EUR. V postopku pred sodiščem prve stopnje toženka ni zahtevala plačila zamudnih obresti od stroškov.

Zaradi uspeha s pritožbo so tožniki dolžni povrniti toženki tudi pritožbene stroške. Iz že zgoraj navedenih razlogov so zavrnjeni priglašeni stroški za porodilo stranki in končno poročilo (skupaj 100 tč.). Preostali stroški so odmerjeni v znesku 702,00 EUR, skupaj s sodno takso za pritožbo pa 1.837,00 EUR. Toženka je v pritožbi zahtevala tudi plačilo zamudnih obresti od stroškov, zato je sodišče druge stopnje določilo tudi rok zamude (163. 165. ter 313. člen ZPP).

---------------------

Op. št. (1): bolečine - Pretrpljene telesne bolečine, ki jih oškodovanec pretrpi tako v času zdravljenja in seveda ob samem dogodku kot tudi bodoče, so pravno priznana oblika nepremoženjske škode, Teorija opozarja, da vse naštete oblike telesnih bolečin obravnava enotno, v okviru "telesnih bolečin". V ta okvir pa sodišče uvršča tudi vse nevšečnosti, ki so združene z zdravljenjem. V skladu z načelom individualizacije je potrebno upoštevati tudi individualne lastnosti oškodovanca (starost, morebitna večja občutljivost, spol, predhodna bolezenska stanja).

Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - V okvir duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se uvrščajo vse duševne bolečine, ki jih trpi oškodovanec zaradi posledic škodnega dogodka v različnih oblikah prizadetosti, vse okoliščine, ki imajo pomen za obseg bolečin, težav, povečanih naporov in drugih psihičnih bolečin, ki jih oškodovanec trpi zaradi poškodbe telesa oziroma zdravja v svojem konkretnem življenju in delovnih pogojih, prav tako pa tudi trajanje človekovega življenja in s tem trajanje psihičnih bolečin. Ta oblika škode je praviloma trajne narave, denarna odškodnina pa se lahko prisodi le izjemoma tudi kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali če to opravičujejo posebne okoliščine.

Strah - je pravno priznana oblika nepremoženjske škode vendar le, če je le-ta intenziven in traja dalj časa. Sodna praksa loči strah, ki ga oškodovanec utrpi ob samem škodnem dogodku (t,i. primarni strah ali strah v ožjem smislu, ki se opredeljuje kot intenzivno in kratkotrajno čustveno stanje, ki ga spremljajo telesni pojavi in traja nekaj ur, izjemoma pa nekaj dni) in strah, ki ga oškodovanec trpi v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka (t i, sekundarni strah ali strah v širšem smislu, ki se opredeljuje kot razpoloženje, ki se kaže v zaskrbljenosti ali bojazni in kot tako občutenje lahko traja več mesecev), vendar povedano ne pomeni, da gre za dve ločeni obliki strahu, ZOR pozna kot pravno priznano obliko le eno kategorijo.

Op. št. (2): Nesklepčna je:"...tudi navedba tožnika, da je utrpel zlom noge in zato trpel bolečine, ne da bi ob tem povedal,kakšne vrste, kako intenzivne so bile, koliko časa so trajale in kakšne nevšečnosti so spremljale zdravljenje." Galič A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 131.

Op. št. (3): Povzeto po Zobec J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 128, ki citira II Ips 691/2Q08 z dne 13.11,2008:"Tožnik je odločilna dejstva v zadevi popisal izrazito pomanjkljivo, saj v delu tožbe, ki se nanaša na obseg nepremoženjske škode, posamezne škodne posledice, njihova intenziteta in trajanje bodisi sploh niso navedeni bodisi so opisani premalo konkretno in preveč neindividualizirano, da bi iz njih izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka v celoti."

Op. št. (4): Glej stališča v podobnih primerih II Ips 451/2006 z dne 10.10,2007; II Ips 234/2005 z dne 10.5.2007.

Op. št. (5): „Če roki niso določeni z zakonom, jih določa sodišče glede na okoliščine primera.

Rok, ki ga določi sodišče, se na predlog prizadete osebe lahko podaljša, če so za to opravičeni razlogi. Podaljšanje roka se mora predlagati, preden se rok izteče.

Zoper sklep o podaljšanju roka ni pritožbe.“

Op. št. (6): Sodba in sklep II Ips 619/2003 z dne 11.11.2004.