UPRS sodba III U 292/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2007 odmeril dohodnino v znesku 76.191,82 EUR ter mu naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v višini 48.314,39 EUR in obresti, obračunane za čas od poteka roka za predložitev davčne napovedi 30. 6. 2008 do predložitve napovedi na podlagi samoprijave dne 6. 11. 2011, v višini 15.171,99 EUR, kar znese skupaj 63.486,38 EUR, v roku 30 dni od vročitve odločbe na ustrezni podračun proračuna.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik dne 6. 11. 2011 vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2007 na podlagi samoprijave. Davčni organ je nato na podlagi svojih in tožnikovih podatkov v skladu z določbami Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) od davčne osnove 192.302,00 EUR odmeril dohodnino po stopnji 39,62092% v višini 76.191,82 EUR. Tožnik je v napovedi uveljavljal odbitek davka, plačanega v tujini od dohodka 1101 v višini 139.209,63 EUR, in od dohodka 1102 v višini 60.024,37 EUR ter predložil ustrezna dokazila v tej zvezi. Čeprav med Slovenijo in Singapurjem ni sklenjene mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnemu obdavčenju, je odprava dvojnega obdavčenja dohodkov z virom izven Slovenije zagotovljena z določbami ZDoh-2. V skladu s prvim odstavkom 137. člena ZDoh-2 je bil tako tožniku od odmerjene dohodnine odštet znesek ustreznega dela dohodnine od tujih dohodkov 1101 v znesku 27.877,43 EUR ter na ta način dohodnina v Sloveniji zmanjšana za znesek davka, ki je bil v tujini dokončen in dejansko plačan in je enak davku, ki ga je potrebno plačati po ZDoh-2 od tujih dohodkov. Od razlike med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v znesku 48.314,39 EUR pa se tožniku, ki je predložil davčno napoved na podlagi samoprijave, v skladu z določbami drugega odstavka 63. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za čas od poteka roka za predložitev davčne napovedi do vložitve napovedi na podlagi samoprijave, obračunajo še obresti po evropski medbančni obrestni meri, povečane za 4 odstotne točke za čas od poteka roka za predložitev davčne napovedi, to je od 30. 6. 2008, do predložitve davčne napovedi, to je dne 6. 11. 2011, v višini 15.171,99 EUR.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih se sklicuje na določbe ZDoh-2, ki se nanašajo na odmero in plačilo dohodnine ter uvodoma pojasnjuje, da so upravni organi pri odločanju vezani na zakon in podzakonske predpise ter na izdane upravne ter sodne odločbe. V konkretnem primeru je ugotovljeno, da se tožnik šteje za rezidenta Slovenije, čeprav se le-ta s tem ne strinja. Treba je namreč upoštevati obstoječo odločitev (o rezidentskem statusu), s tem da morebitna naknadna sprememba odločitve o tem lahko prestavlja razlog za obnovo postopka. Zato je v skladu z določbami 5. člena ZDoh-2 tožnik kot rezident Slovenije zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije.

Glede bonitete, ki jo je uveljavljal v napovedi, se tožniku pojasni, da je le-ta obdavčljiva v skladu z 39. členom ZDoh-2. Tožnik ne zanika prejema stanarine niti ne ugovarja njeni višini. Navaja le, da gre za lokalno uzanco in ne za dejansko boniteto, kar pa ni ugovor, ki bi ga bilo mogoče upoštevati, saj plačana stanarina predstavlja boniteto ne glede na kraj, kjer je prejeta. Gre za dohodek v naravi in s tem za dohodek, ki se obdavči. Razlike v višini življenjskih stroškov predstavljajo ekonomsko vprašanje in niso relevantne v odmernem postopku.

Glede obresti drugostopni organ pojasnjuje, da se plačilo obresti po določbah 63. člena ZDavP-2 v primeru samoprijave predvideva z ozirom na zamudo roka za vložitev napovedi. Tako je bil po 267. členu ZDavP-2 rok za vložitev napovedi za leto 2007, če zavezanec ni prejel informativnega izračuna dohodnine, 30. 6. 2008 in je veljal za vse, tudi za tožnika, čeprav je bival v tujini. Davčni organ tožnika ni bil dolžan posebej obveščati o dolžnosti, da vloži napoved. Zato jo je bil dolžan vložiti do postavljenega roka, od tedaj naprej pa tečejo zamudne obresti po 63. členu ZDavP-2. Obrestna mera, določena v citiranem členu (evropska medbančna obrestna mera) se poveča za 4 odstotne točke, če zavezanec predloži podatke po enem letu po preteku roka za vložitev davčne napovedi. Medbančna obrestna mera (5,39%) se upošteva v višini, kot je veljala na dan poteka zakonsko določenega roka za vložitev napovedi. Tožnik je napoved vložil 6. 11. 2011 in torej več kot eno leto po roku za vložitev napovedi. V zamudi je bil 1224 dni, obresti pa zato v konkretnem primeru znašajo 9,39% letno in so bile torej izračunane pravilno.

Glede prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki jih je tožnik plačal v letu 2007 in sprva uveljavljal v pritožbi, pa se tožniku pojasni, da ne morejo znižati davčne osnove, saj jih tožnik ni bil dolžan plačati na podlagi posebnih predpisov (41. člen ZDoh-2).

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter kot vrednost spornega predmeta navaja znesek 63.486,38 EUR, kolikor znaša obveznost za plačilo po izpodbijani odločbi.

V tožbi navaja, da je davčni organ v zadevi odločal zgolj formalno in da ni upošteval vsebinskih razlogov, ki so razvidni iz podatkov, ki jih je tožnik posredoval davčnemu organu in iz pritožbe. Meni, da se tožnik ne more šteti za rezidenta Slovenije, ker se je že leta 1992 skupaj z ženo odselil iz Slovenije ter se glede na takrat veljavni Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva odjavil kot rezident zaradi odhoda v tujino. Stalno prebivališče je pri tem v skladu s citiranim zakonom ostalo prijavljeno v Sloveniji. Ni pa tako formalno stalno prebivališče identično stalnemu prebivališču kot ga opredeljuje od leta 2001 veljavni Zakon o prijavi prebivališča. Tako je tožnik sicer formalno obdržal stalno prebivališče v Sloveniji, vsebinsko pa je od uveljavitve novega zakona njegovo stalno prebivališče Singapur in ne Slovenija. Ker novi zakon ni imel posebnih prehodnih določb, po katerih bi tožnik moral poskrbeti za odjavo stalnega bivališča, kot ga določa novi zakon, tožnik ni bil dolžan poskrbeti za takšno odjavo. Zato je davčni organ v odločbi z dne 27. 7. 2010 in tudi pritožbeni organ pri odločanju o pritožbi zoper to odločbo zmotno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialno pravo. Tožnik namreč dejansko stalno prebiva v Singapurju, ki je tudi središče njegovih življenjskih interesov. Tam ima stalno zaposlitev in šoloobveznega otroka. Tam izvršuje svoj poklic in ima poslovne, ekonomske in socialne vezi in je pokojninsko zavarovan. V Slovenijo prihaja le v času letnega dopusta. Vezi s Slovenijo niso tesne in ne pomenijo trajne povezave. V Singapurju plačuje tudi dohodnino kot davek od svetovnega dohodka. Tako že vrsto let ni rezident Slovenije, kar pa se pri odmeri dohodnine ni upoštevalo in je zato odmerna odločba vsebinsko napačna. Napačna je tudi odločba DU Koper št. DT 4217-1687/2010-2 z dne 27. 7. 2010, s katero je odločeno, da se tožnik v davčne namene šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2005 in ki bo predmet ustavne presoje. Navedeno pa potrjuje tudi kasnejša pravnomočna odločba istega davčnega urada št. DT 4217-12619/2011-6 z dne 9. 5. 2012, s katero je davčni organ ugotovil, da se tožnik za davčne namene od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2012 šteje za nerezidenta Slovenije, ker je prenesel svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih ekonomskih interesov v tujino. Zato bi moral davčni organ obravnavati tožnika kot nerezidenta in zadevni odmerni postopek ustaviti. Ureditev, kakšna obstaja in je bila uporabljena v konkretnem primeru, je po mnenju tožnika krivična, slovenski Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) pa neprimeren, nepravičen in diskriminatoren, saj se z njim posega v tožnikove ustavne pravice (zlasti v pravico do zasebne lastnine) in v pravice po EKČP in je zato prisiljen uporabiti vsa pravna sredstva, vključno z ustavno pritožbo in pritožbo na ESČP.

Odmerno odločbo pa tožnik izpodbija tudi po višini, saj je davčni organ po mnenju tožnika neutemeljeno upošteval znesek 60.024,37 EUR kot boniteto. Življenjski stroški so v Singapurju nekajkrat višji. Gre za drug svet z drugimi in neprimerljivimi razmerami, zato so slovenski dohodninski razredi, vključno z olajšavami, neustrezni. Pri plačilu stanarine zato ne gre za boniteto, temveč za znesek, ki ga v skladu z lokalnimi običaji redno nosi delodajalec, zato da sploh pridobi redno zaposlenega delavca.

Obresti pa so po mnenju tožnika posledica zamude, ki jo je vsebinsko povzročil davčni organ, ki ni tožnika takoj po uveljavitvi novega dohodninskega zakona 1. 1. 2005 pozval k vložitvi napovedi za odmero dohodnine oziroma mu ni že tedaj izdal odločbe, ki bi več kot pet let prej izkazala, da domovina nanj kljub 12,5 -letni odsotnosti še ni pozabila. Tožnik namreč pred 1. 1. 2005 nesporno ni bil rezident v smislu ZDoh, zato bi ga moral davčni organ s spremenjenim statusom pravočasno seznaniti. Napačen pa je tudi izračun obresti, saj je davčni organ medbančno obrestno mero povečal za več kot 4%, s tem ko je tak odstotek obračunal za vsako leto zamude posebej in ne za celotno obdobje zamude skupaj. Sicer pa ista določba ZDavP-2 govori o zavezancu za dohodnino, ki je v zamudi. Tožnik pa je postal zavezanec za dohodnino šele z izdajo odločbe z dne 27. 7. 2010 in zato pred tem datumom ni mogel biti v zamudi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz spisov in nenazadnje tudi iz navedb tožnika samega sledi, da je bila o tožnikovem statusu rezidenta izdana posebna odločba (št. DT-4217-1687/2010-2 z dne 27. 7. 2010), s katero je bilo odločeno, da se tožnik za davčne namene šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2005. Iz spisov tudi kot nesporno sledi, da je navedena odločba postala pravnomočna dne 20. 12. 2011 in torej še pred izdajo izpodbijane odločbe. To pa pomeni, da je bilo z navedeno odločbo še pred izpodbijano davčno odmero pravnomočno odločeno o tožnikovem statusu rezidenta in s tem o vprašanju, ki kot samostojna pravna celota, o kateri se (lahko) samostojno odloča, predstavlja predhodno vprašanje pri odmeri dohodnine. Če je o prehodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, je organ na ta posamični akt vezan (tretji odstavek 147. člena ZUP). Gre torej za odločbo, na katero je bil davčni organ vezan, ko je odločal o odmeri dohodnine tožniku. Zato je davčni organ pri odločanju pravilno in utemeljeno upošteval tožnika kot rezidenta Slovenije ter mu posledično utemeljeno in v skladu z določbami ZDoh-2 in ZDavP-2, na katere se sklicuje v obrazložitvi, odmeril dohodnino z izpodbijano odločbo. Tožbeni in pred tem že pritožbeni ugovori, s katerimi tožnik ugovarja statusu rezidenta, so zato za odločanje v zadevnem postopku nepomembni in jih sodišče kot takšne zavrača, v ostalem (glede davčne odmere kot take) pa sklicuje na pravilne razloge prve stopnje.

Pravilna pa je po presoji sodišča izpodbijana odločitev tudi po višini. Tožbeni ugovori v tej zvezi so enaki pritožbenim. In ker je na pritožbene ugovore pravilno in v celoti odgovoril že davčni organ druge stopnje in jih utemeljeno zavrnil, se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 na razloge druge stopnje samo sklicuje.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

Ker so ključne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.