137. člen ZDoh-2

Stališču tožnika, da bi davčni organ, glede na to, da je glede vseh dohodkov razpolagal z ustreznimi podatki (virom dohodka, višino, njihovo naravo), ob pravilni uporabi materialnega prava, moral ob izračunu davčne osnove za odmero dohodnine upoštevati znesek prispevkov za socialno varnost, plačanih v tujini, znesek regresa, znesek davka, plačanega v tujini, ter posebno olajšavo za vzdrževanega družinskega člana, kljub temu da tožnik tega ni izrecno uveljavljal, po presoji sodišča ni mogoče pritrditi.

V primeru, ko je davčni zavezanec rezident Slovenije in se kot tak obdavči v Sloveniji, se za to obdavčitev uporabijo slovenski (materialnopravni) predpisi (enako Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 292/2013 z dne 13. 11. 2014). Relevanten predpis je ZDoh-2.

Če je znesek dohodnine, pred zmanjšanjem za odbitke, nižji od odbitkov, znesek odbitkov ne more preseči zneska dohodnine. Odbitki, ki presegajo znesek dohodnine, se ne morejo uveljavljati kot odbitki v prihodnjih ali preteklih davčnih letih.

Prvostopenjski organ v svoji obrazložitvi ni pojasnil, katera je „najkrajša običajna cestna povezava“, tj. zakaj je upošteval razdaljo 44 km v eno smer in ne razdalje 75 km, kot jo je tožnik navedel v svoji napovedi za odmero akontacije dohodnine in ugovoru zoper informativni izračun. Navedba, da je preveril v spletnih aplikacijah dolžino najkrajše običajne cestne povezave in ugotovil, da ta v eno smer znaša 44 km, po mnenju sodišča ne zadostuje. Zlasti ob upoštevanju, da je, tožnik priglasil drugačno razdaljo med običajnim prebivališčem in mestom opravlja dela. Zanemariti tudi ne gre, da je toženka z odločbo o odmeri akontacije dohodnine za leto 2016 upoštevala celotne napovedane stroške tožnika in razdaljo 150 km dnevno za prevoz na delo in z dela ter da je tožnik že vse od leta 2012 uveljavljal potne stroške prevoza na delo in z dela v razdalji 150 km dnevno, ki so mu bili po neprerekanih navedbah tožbe vedno priznani v priglašeni višini.

Slovenija odobri kot odbitek od davka od dohodka plačanega rezidenta znesek, ki je enak davku od dohodka, ki je plačan v tujini, pri tem pa tak odbitek ne sme preseči zneska dohodnine, ki bi ga bilo treba plačati po ZDoh-2 od tujih dohodkov, če odbitek ne bi bil možen.

Kadar rezident Slovenije doseže dohodek, ki se sme po Konvenciji obdavčiti tudi v drugi državi pogodbenici, se odprava dvojne obdavčitve istovrstnega dohodka rezidentu Slovenije zagotovi tako, da se zavezancu dovoli odbitek v tujini plačanega davka v znesku, ki je enak davku od dohodka, plačanemu v tujini, pri tem pa tak odbitek ne sme preseči zneska dohodnine, ki bi ga bilo treba plačati po ZDoh-2 od tujih dohodkov, če odbitek ne bi bil možen.

Odbitki, ki presegajo znesek dohodnine, odmerjene po ZDoh-2, se ne morejo uveljvljati kot odbitki v prihodnjih davčnih letih.

V konkretnem primeru je sporen znesek odbitka tujega davka, ki je bil upoštevan pri odmeri dohodnine tožniku za leto 2010. Pri tem je sporna višina zneska, od katerega je bil ta davek izračunan, in s tem vsebina pojma „dohodek“ iz potrdila hrvaškega davčnega organa, ki ga je tožnik predložil v ugovoru zoper informativni izračun in za katerega trdi, da ne prestavlja celotnega zneska (plače), izplačanega za delo na Hrvaškem in s tem celotnega zneska, ki je bil obdavčen na Hrvaškem in ki se kot takšen upošteva pri izračunu spornega odbitka davka, plačanega v tujini, temveč da gre za znesek (plače), ki je že zmanjšan za prispevke. Okoliščine, ki vplivajo na višino davčne osnove, od katere je bil plačan davek na Hrvaškem, in s tem na višino odbitka tujega davka, ki se upošteva pri davčni odmeri, niso bile presojene, oziroma to vsaj iz razlogov davčnih odločb ni razvidno. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

Nesporno je, da je bil tožnik v letu 2011 davčni rezident Republike Slovenije, ter da je bil zaposlen pri slovenskem delodajalcu ter napoten na delo v Nemčijo. Po 37. členu ZDoh-2 je plača obdavčljiv dohodek, od katerega se plačujejo tako prispevki za socialno varnost kot dohodnina. Stroški, ki jih uveljavlja tožnik, se ne vštevajo v davčno osnovo, zaradi česar se sama davčna osnova za zahtevane zneske ne more znižati.

Za dohodnino od obresti in za dohodnino od dividend se izdajo posebne odmerne odločbe. Ob izdanih in pravnomočnih odmernih odločbah in ob obstoječi in veljavni podlagi za plačilo dohodnine od obresti ni mogoče zahtevati njenega vračila, posledično pa tudi ni mogoče uveljavljati prenehanja obstoječe (in izvršene) obveznosti iz odločbe (na način pobotanja) s tem, da se zaradi plačila dohodnine od obresti zmanjša oziroma kar ukine obveznost plačila dohodnine od dividend. Glede že izdanih in pravnomočnih odmernih odločb se lahko uporabijo le izredna pravna sredstva, ni pa mogoče njihove (naknadno ugotovljene) nepravilnosti oziroma nezakonitosti ter posledično vračila davka uveljavljati v pritožbi zoper drugo vrsto odločbe.

O tožnikovem statusu rezidenta je bila izdana posebna odločba, s katero je bilo odločeno, da se tožnik za davčne namene šteje za rezidenta Slovenije od 1.1.2005. Če je o prehodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, je organ na posamični akt vezan. Pravilna pa je izpodbijana odločitev tudi po višini.

Temeljno načelo obdavčitve je, da se lahko zmanjšanje osnove za neobdavčljive zneske prizna le pri prihodku, katerega del ti neobdavčljivi dohodki so. Če določen neobdavčljiv dohodek sploh ni del davčne osnove, se zmanjšanje ne more priznati. Prispevki v višini 758,00 EUR niso bremenili tožničine bruto plače in se ne morejo upoštevati kot zmanjšanje davčne osnove. Tudi nobenega davka tožnica ni plačala v breme bruto plače, zato se ji ta prav tako ne more odbiti od davčne osnove.

Dejstvo, da Nemčija in Slovenija nista enako tolmačili določbe Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčenja, tožniku ni prineslo negativnih finančnih posledic. Te so se pokazale le v sistemu razdelitve pobranega davka med Nemčijo in Slovenijo, niso pa vplivale na višino davka, ki bi ga moral v vsakem primeru plačati tožnik.