39. člen ZDoh-2

Boniteta sodi med dohodke, ki so povezani z zaposlitvijo in se upošteva skladno s 1. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS pri ugotavljanju dohodka oziroma premoženja. Glede na vso navedeno pravno podlago se torej boniteta obravnava enako kot ostali obdavčeni dohodki iz delovnega razmerja in je od bonitete, ker je obdavčena, potrebno obračunati dohodnino in tudi vse prispevke za socialno varnost, enako kot pri plači, ne glede na to, da gre za ugodnost, ki jo posamezna fizična oseba prejme od izplačevalca v naravi. Ker prejemnik koristi boniteto v naravi, torej v nedenarni obliki, se dohodnina in prispevki za socialno varnost odtegnejo od drugega dohodka zavezanca, ki ga prejme v denarni obliki, npr. od plače, dohodnina in prispevki pa se obračunajo od skupnega zneska bruto plače in bonitete.

Skladno z 2. točko tretjega odstavka 39. člena ZDoh-2 se za boniteto ne štejejo plačila delodajalca za dopolnilno izobraževanje delojemalcev v zvezi s poslovanjem delodajalca. To pomeni, da se tudi plačila stroškov, ki jih družba zagotavlja za izobraževanje članov nadzornega sveta, ne šteje za boniteto, če gre za izobraževanje, ki je v zvezi s poslovanjem družbe.

Tožnik ni utemeljil in dokazal poslovne narave spornih potovanj, zato ostajajo dejstva, da so ta potovanja bila opravljena, da se jih je udeležil tožnikov poslovodja oz. zaposlenec in da jih je kril tožnik, neizpodbita. S tem pa so izpolnjeni pogoji, da se to po prvem odstavku 39. člena ZDoh-2 opredeli kot boniteta, saj gre za ugodnost, ki jo K.K. zagotovil tožnik. Stroški reprezentance lahko nastanejo le ob poslovnih stikih davčnega zavezanca s poslovnimi partnerji, sicer imajo takšni stroški značaj privatnosti in niso davčno priznani odhodki. Tudi po presoji sodišča tožnik ni dokazal, da bi stroški reprezentance, ki jih je uveljavljal, nastali ob njegovih poslovnih stikih s poslovnimi partnerji. Tožnik bi namreč moral utemeljiti in dokazati, kakšni stroški reprezentance konkretno so nastali in s katerimi poslovnimi partnerji je do njih prišlo.

Tožnik je bil z ugotovitvami, zbranimi v inšpekcijskem postopku, v zadostni meri seznanjen v postopku obnove in v samem obnovljenem postopku. Najprej s tem, ko mu je bil izdan sklep o obnovi, ki ga tožnik s tožbo ne napada, in pojasnjeni razlogi za obnovo, ter nato s tem, ko so mu bili vročeni odstop podatkov, zapisnik, prvostopenjska in drugostopenjska davčna odločba iz zadeve A. oz. tisti deli teh dokumentov, za katere že drugostopni organ obrazloženo, pravilno in skladno podatki spisov ugotavlja, da vsebujejo vse podatke, ki se nanašajo na tožnika. Za obdavčitev z dohodnino je važno, ali je fizična oseba dohodke prejela in ali so ti dohodki obdavčljivi z dohodnino, vendar pa je v primeru, kot je konkretni, ko so dejansko opcijski upravičenci zlorabili predpise, ki omogočajo prenos opcijskih upravičenj in svobodo ustanavljanja gospodarskih družb, in ni tega storila sama pravna oseba, takšno pravno podlago treba navesti tudi v dohodninski odmerni odločbi.

Za ugotovitev bonitete uporabe osebnega vozila za privatne namene v smilsu 1. točke drugega odstavka 39. člena ZDoh-2 zadostuje, da se ugotovi uporaba službenega vozila, ki pa je zavezanec zaradi pomanjkanja vodenja ustreznih evidenc ne more utemeljiti kot uporabo v službene namene. Če dolodajalec zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo za privatne namene, se boniteta obračuna, ne glede na dejansko uporabo vozila za privatne namene oziroma za ugotovitev bonitete ni relevantno število prevoženih kilometrov.

Po presoji sodišča ni bilo pravilno in skladno z zakonom opravljeno vrednotenje bonitete, ki se po citiranih določbah prvega odstavka 43. člena ZDoh-2 praviloma opravi in znesek bonitete določi na podlagi primerljive tržne cene, obenem pa upošteva prispevek delojemalca pri zagotavljanju bonitete. Zavezancu dana možnost, da sam izračuna pravilne zneske provizije ter dejstvo, da tega tožeča stranka sama kljub pozivu davčnega organa ni storila, kot to sledi iz izpodbijane odločbe, namreč po presoji sodišča ne more biti nosilni razlog in s tem zadostna podlaga za to, da se upošteva kot primerljiva tržna cena provizija iz cenika, še zlasti, ker se pred tem ni ugotovilo, oziroma to vsaj iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kakšna je dejanska višina provizije, ki je bila dogovorjena s pogodbo, in zakaj (če sploh) le-ta ni ustrezna.

Po mnenju sodišča ni mogoče trditi, da standby vozovnica že zaradi dejstva posebnosti ne more biti boniteta, saj v smislu 4. točke drugega odstavka 39. člena ZDoh-2 lahko predstavlja nuden popust pri prodaji blaga in storitev. Prav tako iz tretjega odstavka 39. člena ZDoh-2, ki določa, kaj se po zakonu ne šteje za boniteto, ne izhaja, da bi bila standby vozovnica ugodnost, ki ne predstavlja bonitete. Dejansko vprašanje v konkretni zadevi pa je, ali je bil znesek bonitete pravilno ovrednoten v skladu s 43. členom ZDoh-2. Pri tem se sodišče strinja s tožečo stranko, ne nasprotuje pa tej ugotovitvi tudi tožena stranka, da sta standby in redna vozovnica različni kategoriji. Zato po mnenju sodišča redna cena letalske vozovnice tudi z upoštevanjem popustov in akcijskih cen, ne more predstavljati primerljive tržne cene za standby vozovnico, saj se kot že ugotovljeno zgoraj, obe vozovnici ne ločita zgolj glede na ceno. V tem primeru bi morala zato tožena stranka znesek bonitete določiti na podlagi stroška, ki je nastal pri delodajalcu v zvezi z zagotavljanjem bonitete, kot to določa 43. člen ZDoh-2.

Po določbah ZDoh-2 se za zaposlitev in s tem za odvisno pogodbeno razmerje šteje tudi opravljanje dela oziroma storitev direktorjev. Dohodki, prejeti za vodenje ali vodenje in nadzor poslovnega subjekta, ki je pravna oseba, na podlagi poslovnega razmerja, se štejejo za dohodek iz delovnega razmerja. To z ozirom na kogentno naravo navedenih zakonskih določb velja absolutno, ne glede na siceršnjo vsebino pogodbenih razmerij. Dohodek iz delovnega razmerja vključuje vsako izplačilo in boniteto, ki sta povezana z zaposlitvijo. Tožnica dejanskim ugotovitvam davčnih organov glede plačevanja goriva s strani poslovodje s plačilnima karticama tožnice ter vodenja evidenc v tej zvezi ne ugovarja. Prav tako ne ugovarja dejanskim ugotovitvam, ki se nanašajo na posojila oziroma njihovo obrestovanje. Zato se oboje utemeljeno upošteva kot prejeta ugodnost in s tem boniteta, ki se všteva v bruto znesek osebnega prejemka. Že pritožbeni organ tudi pravilno pojasni, da v zakonu ni podlage za to, da bi bilo treba znesek dohodkov zmanjšati za DDV, razviden iz izstavljenih računov. Kot dohodek se namreč ne upošteva dohodek, ki ga je dosegel izdajatelj računa, temveč se upoštevajo celotni izplača

Za uvedbo obnove postopka odmere dohodnine in za odločanje o obnovljenem postopku ni potrebna (pravnomočna) inšpekcijska odločba, kot se zatrjuje v tožbi. Dovolj je, da se ugotovijo nova dejstva in dokazi, kar pa vsebuje že zapisnik o nadzoru pri družbi A. Zato se je obnova lahko začela na podlagi zapisniških ugotovitev in tožbenim trditvam, da je izpodbijana odločitev preuranjena, ni mogoče slediti. Tožnik zato, ker ni bil udeležen v inšpekcijskem postopku, ki se vodi pri družbi A., ni bil prikrajšan za možnost izjave. Z ugotovitvami, zbranimi v inšpekcijskem postopku, je bil v zadostni meri seznanjen v postopku obnove. Najprej s tem, ko mu je bil izdan sklep o obnovi in pojasnjeni razlogi za obnovo ter nato vročen tisti del zapisnika, za katerega že drugostopenjski organ pravilno in skladno s podatki spisov ugotavlja, da vsebuje vse podatke, ki se nanašajo na tožnika. Na ta način se je tožnik lahko seznanil z vsemi ključnimi dejanskimi ugotovitvami in z njihovo presojo s strani davčnega organa in bi lahko vsebinsko ugovarjal že v postopku obnove.

Boniteta iz naslova uporabe službenega vozila v zasebne namene je ugodnost, ki jo delodajalec zagotavlja v zvezi z zaposlitvijo, ne predstavlja pa ta ugodnost plače ali dela plače v smislu 126. člena ZDR (ali drugih določb), ampak gre za druge prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo.

Določbo 2. točke tretjega odstavka 39. člena ZDoh-2, ki določa, da plačila delodajalca za dopolnilno izobraževanje in usposabljanje delojemalcev, ki je v zvezi s poslovanjem delodajalca, niso obdavčljiva boniteta, je treba razlagati tako, da zajema le plačila za tista izobraževanja, ki se izvajajo v času trajanja zaposlitve pri delodajalcu, ki plača izobraževanje. Če pa mora oseba zaradi prenehanja delovnega razmerja vrniti plačila nekdanjemu delodajalcu, hkrati pa se z novim delodajalcem dogovori, da bo ta prevzel njen dolg, gre za obdavčljivo nadomestilo, ki ga zagotovi delodajalec na podlagi dogovora z delojemalcem zaradi kateregakoli pogoja v zvezi z zaposlitvijo, kot določa 5. točka prvega odstavka 37. člena ZDoh-2.

Neizpolnjevanje zahtev delovnopravne zakonodaje glede pogojev za opravljanje dela na domu po presoji sodišča samo po sebi ne predstavlja podlage za to, da se tovrstno delo z vidika obdavčenja opredeli kot odsotnost z dela in posledično obdavči. V 1. točko tretjega odstavka 39. člena ZDoh-2 se uvrščajo običajne ugodnosti, ki jih delodajalec zagotavlja vsem delojemalcem pod enakimi pogoji. Bistvena je torej običajnost, ki jo je treba ugotavljati tako z vidika vrste ugodnosti kot tudi z vidika njene vrednosti.

O tožnikovem statusu rezidenta je bila izdana posebna odločba, s katero je bilo odločeno, da se tožnik za davčne namene šteje za rezidenta Slovenije od 1.1.2005. Če je o prehodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, je organ na posamični akt vezan. Pravilna pa je izpodbijana odločitev tudi po višini.

V zadevi je sporno, ali znesek 44.500,00 EUR, ki ga je namesto pri njej zaposlenega delavca tožeča stranka povrnila njegovemu bivšemu delodajalcu, pomeni izplačilo dohodka oziroma prejemka fizični osebi, od katerega je izplačevalec dolžan plačati davek po odbitku. Za dohodek po ZDoh-2 se šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet. Šteje se, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali ji je kako drugače dan na razpolago. S tem, ko je tožeča stranka plačala dolg pri njej zaposlenega delavca, je prevzela njegov dolg do bivšega delodajalca in izplačilo opravila namesto njega oziroma v njegovo korist. To pomeni, da gre za izplačilo dohodka fizični osebi, od katerega je izplačevalec dolžan plačati davek po odbitku, in ne za morebitno boniteto, ki je izvzeta iz obdavčitve.

Pri določanju davčne osnove zavezanca se prejete dividende oziroma drugi deleži iz dobička, vključno z dohodki, ki so podobni dividendam, razen skritih rezerv, ki niso bile predmet obdavčitve pri izplačevalcu, izvzamejo iz davčne osnove prejemnika.

Po določbi 2. odstavka 43. člena ZDoh-2 gre za boniteto že, če je osebno motorno vozilo za privatne namene delojemalcu zagotovljeno. Dejanska uporaba vozila v privatne namene po izrecni določbi zakona ne vpliva na opredelitev ugodnosti kot bonitete. Da je tožeča stranka kot delodajalec delojemalcu zagotovila vozilo za privatne namene, pa je v obravnavanem primeru izkazano z dejansko uporabo vozila v zasebne namene in s položajem delojemalca, ki je direktor in družbenik tožeče stranke.

Bivši delodajalec tožnice je zanjo plačal prispevke za vštetje časa zaključenega rednega študija v zavarovalno dobo in to pravilno obravnaval kot tožničin drug prejemek iz delovnega razmerja ter temu ustrezno obračunal in plačal davke in prispevke. Tožnica zneska fizično res ni prejela, ker je bil direktno nakazan ZPIZ-u, je pa bil plačan namesto nje in torej podarjen. Darilo je kot boniteta opredeljeno v 7. točki 1. odstavka 39. člena ZDoh-2, ta pa je, v smislu 15. člena ZDoh-2, prav tako predmet obdavčitve z dohodnino. Prostovoljnega dokupa zavarovalne dobe ni mogoče enačiti z odpravnino ali njej podobnim institutom, saj kaj takega iz nobene zakonske določbe ne izhaja.

Prvostopni organ je ugotovil, da so stroški za letalske prevoze, hotelske storitve, storitve rent a car, nakup goriva in vstopnine za sejem v Las Vegasu sicer res nastali. Da bi se ta izplačila lahko štela kot plačila v zvezi s službenimi potovanji, pa bi morala obstajati povezava z dejavnostjo, ki jo opravlja tožeča stranka, česar ta ni uspela izkazati. Zato je pravilen zaključek, da gre za odhodke, ki so imeli značaj privatnosti, in so kot taki davčno nepriznani, izplačila pa so po določbah ZDoh-2 obdavčena. Iz določbe 2. odstavka 139. člena ZDavP-2 ne izhaja kakršnakoli pravna posledica v primeru opustitve sklepnega razgovora z zavezancem za davek. Zato v danem primeru ne gre za napako, ki bi predstavljala bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Tožeča stranka pa tudi konkretno niti ne navaja, kakšna škoda naj bi ji z opustitvijo tega razgovora nastala. Davčna obravnava bonitete po ZDDPO-2 je odvisna od davčne obravnave oziroma obdavčitve bonitet po zakonu, ki ureja obdavčitev dohodkov fizičnih oseb.