UPRS sodba in sklep I U 352/2014

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se sklep Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35110-21/2010-215-06411121 z dne 31. 1. 2014 odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožba zoper odločbo Upravne enote Žalec št. 351-489/2008-318 z dne 10. 5. 2013 se zavrže.

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo izdal uporabno dovoljenje za bencinski servis ... z nadstrešnico in zunanjo ureditvijo na parc. št. 183/7, 183/4, 183/8 in 182 k. o. ... V obrazložitvi med drugim navaja, da je tožnica 7. 3. 2008 vložila vlogo za izdajo uporabnega dovoljenja. Med postopkom je izvedla parcelacijo zemljišč in objekt bencinskega servisa prodala družbi A. d. o. o., ki je postala lastnica zemljišča parc. št. 183/8 k. o. ..., preostala zemljišča pa je tožnica obdržala v svoji lasti. A. Slovenija d. o. o. je 13. 8. 2008 upravnemu organu kot stranski udeleženec namesto investitorja predložil manjkajočo dokumentacijo, kot je bilo določeno na tehničnem pregledu, s sklepom z dne 22. 6. 2010 pa je bil navedeni družbi priznan status stranke v postopku. V obrazložitvi organ navaja še, da je organ v ponovljenem postopku z dopisom z dne 3. 4. 2013 pozval „obe stranki“ k predložitvi dopolnjene vodilne mape projekta izvedenih del za pridobitev uporabnega dovoljenja. Sicer ugotavlja, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo uporabnega dovoljenja, kljub temu, da tožnica njegovi izdaji še vedno nasprotuje.

Drugostopenjski organ je s svojim sklepom na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel tožničina predloga za izrek ničnosti uporabnega dovoljenja št. 351-489/2008-318 z dne 10. 5. 2013 (1. točka izreka) in za ukrepanje zoper navedeno uporabno dovoljenje po nadzorstveni pravici (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da tožnica ne izkazuje pravnega interesa za uporabo izrednih pravnih sredstev, saj je postopek za izdajo uporabnega dovoljenja tekel na njeno zahtevo, ki je v vsem času do izdaje uporabnega dovoljenja ni umaknila, niti ni z zahtevkom razpolagala v smislu določb ZUP. Pri tem se sklicuje na dejstvo, da je tožnica investitorica in naslovnica izpodbijanega uporabnega dovoljenja in da je bila zavržena tudi njena pritožba zoper izdano uporabno dovoljenje, razlogom za to odločitev pa je pritrdilo tudi sodišče s sodbo I U 1443/2013 z dne 17. 10. 2013.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v obširni tožbi navaja razloge, s katerimi utemeljuje nepravilnost in nezakonitost tako sklepa o zavrženju njenih predlogov za izrek ničnosti uporabnega dovoljenja in za ukrepanje po nadzorstveni pravici, kot tudi uporabnega dovoljenja z dne 10. 5. 2013. Med drugim navaja, da sporno uporabno dovoljenje ni v skladu z njeno zahtevo z dne 7. 3. 2008, katere del je dokumentacija, ki jo je predložila, da izdano uporabno dovoljenje posega v njene pravice in da ne predstavlja ugodilne odločbe, saj ni izdano v okviru vseh zemljišč, ki so bila predmet njene zahteve z dne 7. 3. 2008. Uporabno dovoljenje naj bi bilo izdano na podlagi zavajajoče dokumentacije, saj objekt ni zgrajen skladno z uporabnim dovoljenjem, nedovoljene posege pa naj bi izvedla druga stranka enostransko in v tožničino škodo. V zvezi s tem se sklicuje na ugotovitve disciplinskih organov IZS (Inženirske zbornice Slovenije) in ZAPS (Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije). Odločitvi organa druge stopnje očita pristranskost v korist druge stranke. Sodišču predlaga, naj ugotovi, da ima tožnica pravni interes do uporabe izrednih pravnih sredstev in odpravi izpodbijana upravna akta, oziroma naj uporabno dovoljenje izreče za nično.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka.

Tožba zoper sklep Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35110-21/2010-215-06411121 z dne 31. 1. 2014 je utemeljena.

V obravnavani zadevi upravni organ navaja, da tožnica ne izkazuje pravnega interesa za predlagani izredni pravni sredstvi, ker je postopek izdaje uporabnega dovoljenja tekel na njeno zahtevo z dne 7. 3. 2008 in da tožnica te zahteve ni umaknila oz. z njo „razpolagala v smislu določb ZUP“. To ugotovitev je oprl na predhodno odločitev o zavrženju tožničine pritožbe zoper uporabno dovoljenje, ker tožnica zanjo ni izkazala pravnega interesa.

Nepravilnosti, ki imajo za posledico ničnost odločbe ali odpravo oz. razveljavitev po nadzorstveni pravici lahko posegajo tudi v pravni položaj oseb, ki so imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Odločba pa se za nično izreče ali odpravi oz. razveljavi po nadzorstveni pravici v novem postopku izrednega pravnega sredstva, ki je ločen od postopka izdaje upravne odločbe, zato se mora tudi aktivna legitimacija stranke iz prvega odstavka 280. člena oz. prvega odstavka 275. člena ZUP presojati ob vložitvi predloga za izredno pravno sredstvo.

Po navedenem dejstvo, da je bila tožničina pritožba zoper izpodbijano uporabno dovoljenje zavržena, ker tožnica zanjo ni izkazala pravnega interesa in da je sodišče s sodbo I U 1443/2013 tem razlogom pritrdilo, torej samo po sebi še ne utemeljuje, da tožnica ne more izkazati pravnega interesa za nobeno pravno sredstvo več.

Iz uvoda uporabnega dovoljenja z dne 10. 5. 2013 sicer res izhaja, da naj bi bilo izdano na tožničino vlogo, vendar tožnica temu v tožbi ugovarja, ker naj se izdano uporabno dovoljenje ne bi nanašalo na vsa zemljišča, za katera je zaprosila z vlogo z dne 7. 3. 2008, in na dokumentacijo, ki jo je predložila tej vlogi. To pa pomeni, da je sklepanje upravnega organa na pomanjkanje pravnega interesa, ker se je postopek začel na podlagi tožničine vloge, preuranjeno.

Po presoji sodišča bi moral organ v obravnavanem primeru vprašanje tožničinega pravnega interesa presojati z vidika njenih ugovorov, ki jih uveljavlja v predlogih za izrek ničnosti ter odprave in razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici. Tožničino zahtevo pa bi zaradi neizkazovanja pravnega interesa lahko zavrgel le, če bi ugotovil, da z navedbami v svoji vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

Ker drugostopenjski upravni organ tožničinega pravnega interesa za uveljavljani izredni pravni sredstvi ni presojal glede na tožničine navedbe v vlogi, je sodišče tožbi v tem delu glede na tožbene predloge ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo drugostopenjskemu upravnemu organu v ponovno odločanje. Če iz tožničine vloge in njenih prilog ne bodo očitno razvidne okoliščine, da tožnica ne izkazuje pravnega interesa, naj upravni organ o tožničini vlogi odloči po vsebini.

K II. točki izreka.

Tožba zoper uporabno dovoljenje št. 351-489/2008-318 z dne 10. 5. 2012 ni dovoljena.

Postopek in sojenje v upravnem sporu sta mogoča le, če so s tožbo izpolnjeni nekateri pogoji, ki jih določa zakon (t. i. procesne predpostavke). ZUS-1 procesne predpostavke ureja v prvem odstavku 36. člena, ki med drugim določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila vložena prepozno (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Na obstoj procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

Po prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek.

V obravnavani zadevi je bil upravni postopek izdaje uporabnega dovoljenja končan s sklepom drugostopenjskega upravnega organa o zavrženju tožničine pritožbe zoper uporabno dovoljenje z dne 14. 8. 2013. Glede na to, da je sodišče tožbo zoper ta sklep zavrnilo že s sodbo I U 1443/2013 z dne 17. 10. 2013, je očitno, da je bila tožba zoper uporabno dovoljenje, ki jo je tožnica vložila 21. 2. 2014, vložena po izteku zakonskega roka.

Ker je bila tožba zoper uporabno dovoljenje vložena prepozno, jo je bilo treba na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.