UPRS sodba I U 928/2013

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji z dne 18. 4. 2013.

Prošnjo je tožnik utemeljeval z navedbami, da je bil v Bosni in Hercegovini preganjan zaradi svoje nacionalne in verske pripadnosti. Izvorno državo je dne 14. 4. 2013 zapustil iz razloga, ker so mu bile v Bosni in Hercegovini kršene temeljne človekove pravice: že v času obiskovanja osnovne šole je občutil versko nestrpnost s strani sošolcev, pretežno muslimanske veroizpovedi, medtem ko je tožnik pripadnik rimskokatoliške, po nacionalnosti Hrvat. Sošolci so ga večkrat zmerjali z opazkami, da je četnik in ustaš, ga večkrat tepli in mu očitali, da se ves čas uči ter da ga ščitijo učitelji, medtem ko je v času, ko je nadaljeval srednjo šolo v Sarajevu in študij na fakulteti precej manj občutil diskriminacijo. Največje probleme sta imela z materjo s strani tožnikovega strica in njegove žene oziroma partnerke in tudi sosedov, ki so ju maltretirali, verbalno zaničevali, tako da je pogosto intervenirala policija, njegova mati pa je menila, da so ti dogodki povezani z žensko, ki je bivala v njihovi hiši in ko je ta ženska odšla, se je tudi nasilništvo strica in sosedov do njiju zmanjšalo.

Po oceni tožene stranke je tožnik pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so manj pomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, kot tudi, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo, kamor je vstopil legalno, nahajal v Republiki Hrvaški, katere državljan je, saj se je pri podaji prošnje tudi opredelil kot hrvaški državljan. Zato tožena stranka meni, da bi v primeru resnične ogroženosti v Bosni in Hercegovini tožnik poiskal pomoč in rešitev že v Republiki Hrvaški, katere državljan je, vendar tega ni storil. Po oceni tožene stranke so namreč že po naravi stvari dejanja prosilca za mednarodno zaščito, ki jo resnično potrebuje zaradi preganjanja, izključno usmerjena v pridobitev le-te, zato bi tožnik, če bi resnično potreboval zaščito zaradi preganjanja v Bosni in Hercegovini, zaščito poiskal v Republiki Hrvaški, katere državljanstvo prav tako ima, pa tega ni storil, niti ni uveljavljal, da bi bil sam kakorkoli ogrožen v Republiki Hrvaški, oziroma ni navedel niti enega konkretnega primera, temveč le, da tam ne bi mogel živeti, ker sam meni, da bi nanj gledali enako, kot se je pokazalo, ko je poskušal najti rešitev glede prijave bivanja in vpisa v šolo. V tej zvezi tožena stranka poudarja, da se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja izključno ogroženost osebe zaradi preganjanja zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, tožnik pa ni navedel, da bi bil v Republiki Hrvaški kadarkoli preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti mu tam ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, saj tožnik v nobeni izmed svojih izjav ne zatrjuje preganjanja v Republiki Hrvaški in prav tako tudi ne, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozila resna škoda, pač pa uveljavlja preganjanje v Bosni in Hercegovini, ne pa tudi v Republiki Hrvaški, zato po oceni tožene stranke niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca. Tožena stranka še navaja, da je opustila osebni razgovor s tožnikom v skladu z 2. alinejo 46. člena ZMZ, ker je lahko odločila izključno na podlagi 1., 4. in 7. alineje 23. člena ZMZ, na podlagi dokumentacije, ki se nahaja v upravnem spisu, to je lastnoročna izjava tožnika in depeša Policijske postaje Dobova ter njegova prošnja z dne 18. 4. 2013, vložena ustno na predpisanem obrazcu. Ker v postopku ni izkazal obstoja razlogov za priznanje mednarodne zaščite, tožena stranka na podlagi poznavanja delovnega področja in glede na odločanje o prošnjah drugih prosilcev za mednarodno zaščito iz iste izvorne države, pa tudi v zvezi s spremljanjem sodne prakse s področja mednarodne zaščite nekaterih drugih držav EU, kot splošno znano navaja, da varnostna situacija v Republiki Hrvaški ni taka, da bi utemeljevala utemeljen razlog, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Iz navedenih razlogov je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 2. in 3. točke 55. člena ZMZ.

Tožnik v tožbi, vloženi po svetovalki za begunce dne 6. 6. 2013, z dopolnitvijo z dne 6. 8. 2013 in popravo z dne 19. 8. 2013, uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb postopka. Navaja, da tožena stranka sploh ni presojala zatrjevanega preganjanja v tožnikovi izvorni državi, pač pa je zaključila, da žaljivke in grožnje ne dosegajo standarda preganjanja iz 26. člena ZMZ, vendar naj pri tem ne bi upoštevala, da tožnik ni navajal le žaljivk in groženj, pač pa, da je bil v Bosni in Hercegovini, pa tudi na Hrvaškem diskriminiran na podlagi vere in nacionalne pripadnosti. Prav tako naj tudi ne bi upoštevala, da ga je njegov stric verbalno zaničeval in celo napadal, napadal pa je tudi njegovo mater ter jo enkrat poskušal celo zadušiti, policija pa jima ni mogla oziroma ni želela pomagati, češ da gre za družinsko zadevo, njihovo neukrepanje pa je prav tako temeljilo na diskriminaciji. Tožnik meni, da vse navedeno ustreza resnim in dovolj ponavljajočim, vse od njegovega otroštva, dejanjem preganjanja, ki predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (1. alineja 1. odstavka 26. člena), takšno preganjanje pa pomeni tudi zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne in dovolj ponavljajoče (2. alineja 1. odstavka 26. člena). Navaja še, da je imel tremo pred uradnimi osebami in da je star le 19 let ter šele dobro polnoleten. Zgodilo se mu je preveč dejanj preganjanja, da bi lahko vse naštel in obrazložil zgolj na podaji prošnje. Pa tudi tožena stranke je prezrla, da je v svoji prošnji večinoma govoril v množini in velikokrat omenil svojo mater ter se je celo skliceval na dokumente, ki jih je ona predložila v svoji prošnji, kar pomeni, da so njegovi razlogi za preganjanje tesno povezani z vsemi razlogi, ki jih je navedla njegova mati v svoji prošnji. Svojega očeta tožnik ne pozna, vse življenje je mati vse, kar ima, zato je bil njegov položaj vedno odvisen od njenega položaja, kar bi morala upoštevati tožena stranka ter ugotoviti pravilno dejansko stanje in vse relevantne okoliščine tako, da bi upoštevala tudi navedbe njegove matere in razloge, ki jih je v svoji prošnji uveljavljala ter dejstva, ki se nujno nanašajo tudi na tožnika, še posebej, ker se je del preganjanja zgodil, ko je bil tožnik še otrok. Zato ni mogel vedeti za vse diskriminatorne upravne in policijske ukrepe, ki so vplivali na njegov položaj, glede na to, da je bila vojna begunka, nekaj let celo na Danskem, kjer je rodila tudi tožnika, po vrnitvi v Bosno pa je celotna družina nasprotovala njeni krščanski veroizpovedi. Niti policija niti Center za socialno delo pa ji niso želeli pomagati za ureditev nevzdržnih razmer za bivanje v delu hiše, v katerem sta živela s tožnikom, saj je njen brat užival ugled statusa vojnega invalida in posebne privilegije, ona pa kot zgolj mati samohranilka hrvaškega otroka, poleg tega pa še krščanske vere, ni bila deležna nikakršne zaščite s strani svoje države, državne institucije pa ju niso hotele zaščititi. Meni, da bi mu morala tožena stranka omogočiti, da celovito predstavi svoje razloge na osebnem razgovoru, do katerega sploh ni prišlo, niti ni tožena stranka poskušala pridobiti različnih poročil, ki pričajo o preganjanju, kakršnega zatrjuje tožnik, čeprav bi jih morala v skladu s 23. členom ZMZ pridobiti, zato je posledično dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno. V zvezi z navedbo, da bi tožnik moral zaprositi za mednarodno zaščito že na Hrvaškem, tožnik poudarja, da je državljan Republike Hrvaške, zato v tej državi po samem zakonu ne more zaprositi za mednarodno zaščito in meni, da je takšen očitek tožene stranke neutemeljen. Poleg tega meni, da je tudi protispisen, saj iz njegove prošnje na strani 6 izhaja, da je takoj, ko je prišel v Republiko Hrvaško, poiskal pomoč na Centru za socialno delo, nato na Ministrstvu za notranje zadeve, Rdečem križu, želel pa si je urediti tudi osebno izkaznico in prijaviti prebivališče. Vse to pa zato, da bi si uredil nek status in pobegnil pred preganjanjem v Bosni. Ker so ga uradniki pošiljali od enega okenca do drugega rekoč, da brez prijave prebivališča ne more dobiti osebne izkaznice in obratno, si tožnik ni mogel urediti statusa v Republiki Hrvaški niti se ni mogel prijaviti na Policijsko akademijo, kot je sprva hotel. Navaja še, da je naredil vse, kar je mogoče, da bi si tudi v njemu sicer tuji državi, ker je državljan Republike Hrvaške šele nekaj let, uredil status in na novo zaživel, vendar mu je bilo to onemogočeno in tožnik sploh ne more ostati v Republiki Hrvaški, saj ne more prijaviti prebivališča, vse ostale pravice in zaščita pa izvirajo prav iz tega. Zato mu ni preostalo nič drugega, kot da poskuša zaprositi za azil v Sloveniji, kar je storil že na državni meji takoj ob prvem stiku s slovensko policijo, česar tožena stranka sicer ne upošteva, vendar kaže na utemeljeno potrebo po mednarodni zaščiti. Tudi sicer v Republiki Hrvaški tožnikov oče z njim ne želi imeti ničesar, saj je naredil vse, da do ugotovitve očetovstva ne bi prišlo, predvsem zato, ker ga ni želel vzdrževati oziroma z njim kakorkoli deliti svoje premoženje, brat njegove žene, ki je sicer doma iz mesta B., BiH, pa je tožniku in njegovi materi v Bosni grozil s smrtjo, če ne bosta prenehala s postopkom ugotavljanja očetovstva. Tožnik meni, da ga niti policija ne bo mogla zaščiti na Hrvaškem pred tem človekom, ki se ukvarja z organiziranim kriminalom in živi v C., zloglasnem delu Zagreba. Zato tožnik meni, da mu tudi na Hrvaškem grozi preganjanje oziroma resna škoda. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo, ki ga je sodišču predložila hkrati z predmetnim upravnim spisom, tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi, ki je po njenem mnenju pravilna ter zakonita in temelji na uveljavljeni sodni praksi. Sodišču predlaga, da postopa v skladu z uveljavljeno sodno prakso ter tožbo zavrže.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Na podlagi izjav tožnika ob vložitvi prošnje (na predpisanem obrazcu), ki jo je utemeljeval s strahom pred preganjanjem zaradi hrvaške narodnosti in katoliške veroizpovedi v Bosni in Hercegovini, je pravilno presodila, da tožnik, ki ima dvojno državljanstvo BiH in Republike Hrvaške, ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji po določilih 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ, zaradi česar je njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrnila na podlagi okoliščin iz 2. in 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

Po določbi 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Po 3. točki 1 odstavka 55. člena ZMZ pa se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ.

Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da sta podana oba navedena razloga iz 2. in 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene iz razlogov, ki jih je tožena stranka v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta, prepričljivo in logično utemeljeno obrazložila v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa. Sodišče se z razlogi za odločitev tožene stranka strinja in v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe ter se, da se izogne ponavljanju, na utemeljitev tožene stranke sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik sam v prošnji ni zatrjeval, da bi bil v Republiki Hrvaški, kjer je po lastnih navedbah predhodno živel že v letu 2001 in 2002, kadarkoli preganjan zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, pač pa je glede možnosti, da bi poiskal rešitev v Republiki Hrvaški povedal le, da je prepričan, da bi nanj gledali podcenjujoče, enako kot v Bosni in Hercegovini, in da jima z mamo v Republiki Hrvaški niso bili pripravljeni na kakršenkoli način pomagati iz razloga, ker prihajata iz Bosne in Hercegovine ter da tudi dejstvo, da je tožnik državljan Republike Hrvaške ni vplivalo na njihovo obnašanje. Te navedbe pa tudi po presoji sodišča nikakor ne morejo predstavljati okoliščin in dejstev, ki bi tako z objektivnega kot tudi s subjektivnega vidika bila pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po določilih ZMZ. Tožnik pa je, četudi je dokazno breme v azilnih postopkih med strankama deljeno, kar je posebnost pri upravnem odločanju v zadevah priznanja mednarodne zaščite in predstavlja izjemo glede na splošna pravila dokazovanja v upravno-pravnih zadevah po določilih 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, ki med drugim določa, da mora stranka navesti dejansko stanje, na katerega opira svoj zahtevek natančno, po resnici in določno, ter mora za svoje navedbe predlagati dokaze in jih tudi predložiti, če ne gre za splošno znana dejstva), šele v upravnem sporu uveljavljal zgolj posplošene oziroma pavšalne navedbe, da je tudi na Hrvaškem diskriminiran na podlagi vere in nacionalne pripadnosti, ne da bi pri tem hkrati tudi obrazložil v skladu z določilom 52. člena ZUS-1, zakaj teh navedb ni uveljavljal že v postopku izdaje sedaj izpodbijanega upravnega akta. Po določbi 52. člena v povezavi s 3. odstavkom 20. člena ZUS-1 se namreč nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma predlagati ali navesti v postopku izdaje upravnega akta, česar pa tožnik, kot rečeno v tožbi niti ne navaja niti ne obrazlaga.

V zvezi s tožbenim očitkom glede zatrjevanega pričakovanja tožene stranke, češ da bi tožnik moral zaprositi za mednarodno zaščito že na Hrvaškem, pa sodišče meni, da je ta očitek protispisen, saj za te navedbe v izpodbijani odločbi ni nikakršne dejanske podlage, prav tako tudi ne iz vprašanj uradne osebe, zastavljenih tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, ki so se nanašala na „možnosti, da bi poiskal rešitev v Republiki Hrvaški“, kar samo po sebi ne pomeni mednarodne zaščite oziroma prošnje za azil, še zlasti, ker je državljanstvo tožnika med drugim izkazano s potnim listom Republike Hrvaške, izdanem dne 30. 7. 2012 z veljavnostjo do 30. 7. 2017, ki torej med strankama niti ni sporno. Sodišče v tej zvezi le še poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik po tem, ko je 14. 4. 2013 zapustil Bosno in Hercegovino in preden je 18. 4. 2013 vstopil v Republiko Slovenijo legalno na mejnem prehodu Dobova, več dni prebival v Republiki Hrvaški, katere državljanstvo ima tožnik, poleg tega pa je pripadnik večinske hrvaške narodnosti in po veroizpovedi katolik, kot materni jezik pa je navedel hrvaški jezik. Tožena stranka je po presoji sodišča torej pravilno ugotovila, da tožnik ni navedel, da bi bil v Republiki Hrvaški preganjan zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupnosti. Prav tako je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da tožniku ob vrnitvi v matično državo Republiko Hrvaško ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, saj mu ne grozi smrtna kazen oziroma usmrtitev oziroma nevarnost, da bi bil ob vrnitvi v to državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni. Po presoji sodišča je že iz celotne zadeve razvidno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje tožnika v Republiki Hrvaški, saj je iz izjave tožnika ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in zlasti iz njegove lastnoročne pisne izjave razvidno, da tožnik ni navedel razlogov v zvezi z dogodki, ki jih je opisoval, da jih je doživel v Republiki Hrvaški, ki ne predstavljajo preganjanja v takem smislu, kot je opredeljeno z določili ZMZ. Kar se tiče tožbenega očitka, da tožena stranka ni niti poskušala pridobiti različnih poročil v smislu 23. člena ZMZ, ki bi jih po mnenju tožnika morala pridobiti, zaradi česar naj bi bilo napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabljeno materialno pravo, pa sodišče ta tožbeni očitek zavrača kot neutemeljen ob dejstvu, da tožnik ni niti uveljavljal, da bi bil v Republiki Hrvaški kakorkoli ogrožen iz kateregakoli izmed razlogov, ki predstavljajo podlage za priznanje statusa begunca po določilih Ženevske konvencije, torej zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Poleg tega pa je Republika Hrvaška država članica Evropske unije (od 1. 7. 2013 dalje), vendar ne glede na to sodišče tožbe ni zavrglo, kar je sicer predlagala tožena stranka v odgovoru na tožbo, saj je bila izpodbijana odločba izdana dne 23. 5. 2013, torej še pred datumom vstopa Republike Hrvaške v Evropsko unijo.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.