UPRS sodba in sklep U 625/2000

Tožba se zavrne.

Predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks se ne ugodi.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčnega urada A., št. ... z dne 4. 3. 2003, s katerim je prvostopni organ zavrgel kot prepozna predloga za vrnitev v prejšnje stanje (točka 1. izreka) in za obnovo postopka odmere in vračila neupravičeno odmerjenega in plačanega prometnega davka za leto 1993 (točka 2. izreka). Po podatkih spisov izhaja, da je bila tožniku v zadevi ponovnega postopka odmere prometnega davka za leto 1993 in vračila preveč plačanega davka, dne 25. 3. 1999 izdana odločba o vrnitvi prometnega davka in obresti za leto 1993, ki je bila vročena njegovemu pooblaščencu dne 6. 4. 1999. Tožnik je 17. 1. 2003 po pooblaščencu predlagal vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka in obnovo postopka. Predlog za obnovo je utemeljeval z odločbo davčnega organa z dne 5. 7. 2002, s katero je le ta isto problematiko rešil drugače (za davčna leta 1994 do 1998), ki je bila vročena pooblaščencu tožnika dne 8. 7. 2002. Zadnji dan za vložitev zahteve za obnovo postopka (končanega z določbo z dne 25. 3. 1999) je bil po mnenju prvostopnega organa, s tem pa se strinja tudi tožena stranka, dne 8. 8. 2002. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje (zaradi zamude roka za vložitev predloga za obnovo postopka) bi lahko tožnik vložil najkasneje v treh mesecih od dneva zamude (2. odstavek 105. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, dalje ZUP), torej do 9. 11. 2002. Ker sta bila tako zahteva za obnovo postopka in predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložena 17. 1. 2003, ju je prvostopni organ pravilno zavrgel kot prepozna. Tožena stranka se sklicuje na 103., 104. in 105. člen ZUP, ki jih citira. Pravočasna vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je pogojena s subjektivnim in objektivnim rokom, ki sta zakonita in nepodaljšljiva. Objektivni rok, 3 mesece se računa od dneva zamude, to je od naslednjega dne po preteku roka, v katerem bi morala stranka opraviti zamujeno dejanje. Subjektivni rok 8 dni pa se šteje od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo oz. od dneva, ko je stranka izvedela za zamudo. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na 1. odstavek 260. člena ZUP v zvezi z 1. točko 1. odstavka 263. člena ZUP, ki ju citira. Pojasni, da je tožnik odločbo z dne 25. 3. 1999, s katero mu je bil vrnjen prometni davek z obrestmi za leto 1993, prejel po pooblaščencu 6. 4. 1999, ter bi lahko po 1. točki 1. odstavka 263. člena ZUP v primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP predlagal obnovo v enem mesecu od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze, oz. da po preteku 5 let od vročitve odločbe stranki obnove ne more več predlagati in tudi začeti po uradni dolžnosti (4. odstavek 263. člena ZUP). Po mnenju tožene stranke tožnik ni dokazal, da je bila zamuda dejanja posledica opravičenega vzroka, pa tudi sicer je predlog vložil prepozno, saj se po treh mesecih od dneva zamude vrnitev v prejšnje stanje ne more več predlagati, ta rok pa je iztekel 9. 11. 2002, zato je prvostopni organ predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno zavrgel kot prepoznega. Ker je prvostopni organ pravilno ugotovil, da je tožnik predlog za obnovo postopka vložil prepozno (17. 1. 2003), ga je iz tega razloga predlog utemeljeno zavrgel, zato se mu ni bilo treba opredeliti do obnovitvenih razlogov. Tožena stranka zato zavrne očitke tožnika, da prvostopni organ zadeve ni vsebinsko obravnaval in še pojasni, da tožnik konkretno tudi ni navedel, po kateri točki 260. člena ZUP naj se postopek obnovi, saj kot razlog navaja odločbo o vračilu davka za leta 1994 do 1998 z dne 5. 7. 2002, ter pojasni, da v primeru odločbe, ki je bila izdana v drugem postopku, ne gre za novo dejstvo po 1. točki 260. člena ZUP, ob tem da ugotavlja, da niso podani niti drugi obnovitveni razlogi iz točke 2 do 10.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Sklicuje se na izvedeniško mnenje in odločbo invalidske komisije in na dejstvo, da je bolezen, kot jo ima tožnik, stanje, ki postopno raste in se slabša ter traja določeno časovno obdobje in da se ne more reči, da je bil do izdaje odločbe o invalidnosti (prav odločbe o invalidski upokojitvi) sposoben skrbeti sam zase in razumeti pomen svojih dejanj. Odločba, zoper katero se nanaša predlog za vrnitev v prejšnje stanje, je bila vročena tožnikovemu pooblaščencu, tožnik pa glede na zdravstveno stanje o tej odločbi ni mogel biti obveščen in se postavlja vprašanje, ali so roki sploh pričeli teči. Sklicuje se na temeljna načela ZUP ter navaja, da bi davčni organ moral po uradni dolžnosti spremeniti odločbo o odmeri prometnega davka za leto 1993, glede na odločbo za poslovna leta od 1994 do 1998, česar pa ni storil. Ker po mnenju tožnika do zamude sploh ni prišlo, je predlog za obnovo utemeljen, saj drugačna odločitev o isti stvari predstavlja obnovitven razlog. Navaja kršitev člena 2. in 22. Ustave RS. Drugačna odločitev o problematiki prometnega davka pomeni tudi razlog za razveljavitev odločbe za leto 1993 po nadzorstveni pravici, česar tožena stranka ni storila. Tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks in stroškov postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožba ni utemeljena.

K točki 1 izreka:

V obravnavanem primeru je prvostopni organ kot nepravočasna zavrgel predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje in predlog za obnovo postopka.

Po 103. členu ZUP se stranki, ki iz opravičenih vzrokov zamudi rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje, stranka pa mora navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine vsaj verjetno izkazati (104. člen ZUP). Pri tem je, tako kot pravilno ugotavlja tožena stranka, potrebno ugotoviti, ali je predlog vložen v zakonsko določenem subjektivnem roku, ki je 8 dni od dneva, ko je pretekel rok, ki je povzročil zamudo oz. če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, od dneva, ko je za to zvedela. Po 2. odstavku 105. člena ZUP po treh mesecih od dneva zamude ne more več predlagati vrnitev v prejšnje stanje. Iz ugotovitev obeh davčnih organov izhaja, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje, zaradi zamude roka za obnovo postopka, prepozen. Dejstvo, da je pooblaščenec tožnika odločbo z dne 5. 7. 2002 (ki jo navaja kot razlog za obnovo) prejel dne 8. 7. 2002, ni sporno. Od tega dne tudi po mnenju sodišča pričnejo teči roki, kot to pravilno ugotavljata davčna organa. Tako bi tožnik lahko predlagal obnovo postopka po 263. členu ZUP samo v enem mesecu od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze (1. točka 260. člena) oz. v primeru iz 4. točke 260. člena od dneva, ko je mogel uporabiti nov akt - sodbo, odločbo (3. točka 1. odstavka 263. člena), oz. jo po 4. odstavku 263. člena ZUP po preteku 5 let od vročitve odločbe stranki ne more več predlagati.

Tožnik je sicer hkrati z zahtevo za obnovo postopka vložil tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki pa je vezan na 3 mesečni objektivni rok, ki teče od dneva zamude (2. odstavek 105. člena ZUP). Tudi po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik ta rok zamudil. Zamude se po mnenju sodišča v obravnavanem primeru pravilno računa od dneva prejema odločbe, ki naj bi po tožnikovem mnenju predstavljala obnovitveni razlog, to je od 8. 7. 2002.

Datum, ki ga tožnik navaja, od katerega dalje naj bi se računali roki, to je datum, ko je uradno potrjena tožnikova nezmožnost za delo (8. 2. 2003), tudi po mnenju sodišča ne predstavlja okoliščine, ki bi se lahko od nje računali procesni roki za ugotavljanje pravočasnosti predloga za vrnitev prejšnje stanje oz. za obnovo postopka. Kolikor so tožbeni razlogi enaki pritožbenim jih iz istih razlogov zavrača tudi sodišče. Tožniku ni bila odvzeta opravilna sposobnost, zato je po mnenju sodišča sklicevanje na nezmožnost tožnikovega zavedanja se odločbe in njene vsebine brezpredmetna, hkrati pa je tožnik imel pooblaščenca, preko katerega bi lahko pravočasno uveljavljal svoje pravice. Kadar ima stranka pooblaščenca, se vroča njemu in se šteje, da je spis v redu vročen stranki, kadar je v redu vročen pooblaščencu (88. člen ZUP). Iz upravnih spisov pa nedvomno izhaja, da sta bili sporni odločbi vročeni tožnikovemu pooblaščencu ter so mu bile na ta način zagotovljene možnosti za uveljavljanje izrednih pravnih sredstev po ZUP, kamor sodi tudi obnova postopka. Ker je po povedanem nedvomno ugotovljeno, da je prišlo do zamude enomesečnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka po 1. oz. 3. točki 263. člena ZUP, se sodišče v vsebinske razloge za obnovo postopka niti ni spuščalo.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, kršitev zatrjevanih ustavnih pravic pa sodišče tudi ni našlo.

K točki 2:

Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks je tožnik predložil naslednje listine: potrdilo DURS z dne 27. 3. 2006, da tožnik ni davčni zavezanec za leto 2005, potrdilo o višini katastrskega dohodka, iz katerega izhaja, da tožnik nima katastrskega dohodka, potrdilo o stalnem prebivališču, obvestilo ZPIZ o prejemkih in odtegljajih za mesec december 2005, januar in februar 2006, povzetek obračuna pokojninskih in invalidskih prejemkov od 1. 1. do 31. 12. 2005 in sodbo o razvezi zakonske zveze. Iz predloženih listin izhaja, da je tožnik v letu 2005 prejel 1.602.809,00 SIT dohodka ter da je zadnje tri mesece pred vložitvijo tožbe prejel v decembru 2005 prejel 131.778,96 SIT pokojnine, v januarju 2006 131.778,96 SIT pokojnine in februarju 2006 133.887,42 SIT pokojnine. Od 23. 11. 2005 je tožnik razvezan. Navaja, da nima sredstev, da bi plačal sodne takse in ostale stroške postopka, ker je invalidski upokojenec ter da iz potrdila ZPIZ z dne 15. 12. 2005 izhaja, da ima blokiran žiro račun. Po določbi 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/04, v nadaljevanju ZST-UPB1) sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama, ali se preživljajo družinski člani (1. odstavek). Potrdila o premoženjskem stanju tožnik ni dostavil. Upoštevajoč njegove dohodke v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo tožbe, ki znašajo povprečno 133.887,00 SIT, ter da znaša minimalna plača za navedeno obdobje 122.600,00 SIT, po presoji sodišča s plačilom dolžne sodne takse ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja. Tožnik je dolžan plačati sodno takso za tožbo v znesku 15.200,00 SIT in sodbo v znesku 19.000,00 SIT, zato sodišče meni, da s plačilom dolžne sodne takse ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja. Glede na navedeno, sodišče tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni ugodilo, ker ni izkazal, da bodo s plačilom taks občutno zmanjšana njegova sredstva za preživljanje.