VDSS VDS sodba Psp 463/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek

1.888.762,08 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve

tožbe do plačila ter mu povrniti stroške postopka z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do

plačila, v 8 dneh. Sklenilo je, da tožnik sam trpi svoje stroške

postopka.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in

zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik ter predlagal,

da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo

vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek. Navaja, da gre

nadomestilo za čas brezposelnosti zavarovancu, ob izpolnjenih

pogojih, na podlagi samega zakona, z odločbo oz. sodbo pa se

pravica le ugotovi. Če je tožena stranka ugotovila, da tožniku

pripada denarno nadomestilo od 1.6.1995, mu pravica ne gre šele

od izdaje odločbe o priznanju pravice. Zakon o zaposlovanju in

zavarovanju za primer brezposelnosti ne predvideva primerov

enkratnega izplačila nadomestila več kot tri leta po poteku časa

dveh let, v katerih je tožnik imel pravico do nadomestila.

Nadomestilo se izplačuje mesečno in tudi valorizira v skladu z

določbami 24. čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer

brezposelnosti. Tožena stranka nadomestila ni valorizirala,

izplačala ga je v enkratnem znesku, obračunanem kot ob mesečnem

izplačevanju v času od 1.6.1995 do 31.5.1997. Upravičen je do

razlike med višino 24 mesečnih neto nadomestil, usklajenih z

gibanjem povprečnih osebnih dohodkov za celotno obdobje od dneva

pridobitve pravice do dejanskega izplačila. Zaradi izplačila šele

14.1.2000 namesto mesečno v obdobju od 1.6.1995 do 31.5.1997 mu

je nastala škoda, ker se škoda pri zamudi s plačilom denarne

obveznosti ne ugotavlja, se predpostavlja, da je enaka zakonskim

zamudnim obrestim. Tožena stranka je glede roka za izdajo odločbe

o denarnem nadomestilu kršila določbe Zakona o splošnem upravnem

postopku in odločbe ni izdala v razumnem roku. Zamuda je

izključno posledica ravnanja tožene stranke, višina materialne

škode, ki je tožniku nastala, pa je najmanj enaka razliki med

kupno močjo denarnega nadomestila v času, ko je tožnik

nadomestilo dejansko prejel in kupno močjo v času, ko bi mu

nadomestilo po zakonu pripadalo. Materialno škodo je mogoče

ugotoviti z uporabo temeljne obrestne mere po Zakonu o predpisani

obrestni meri zamudnih obresti. Z manjšim izplačilom je bila

tožniku kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom. Zmotno

je stališče prvostopnega sodišča, da je denarno nadomestilo

občasna denarna dajatev. Denarno nadomestilo se izplačuje namesto

izgubljene plače, ki po kolektivnih pogodbah zapade v plačilo

enkrat mesečno do 18. v mesecu za pretekli mesec. Glede plače ni

bilo nikoli zavzeto stališče, da gre za občasno denarno dajatev,

pri kateri obresti tečejo od vložitve tožbe. Ob takšnem stališču

tožnik ne more učinkovito varovati svojih pravic, vse do dneva

pravnomočnosti sodne odločbe zavezanec za plačilo ni v zamudi, ko

je tožniku pravica priznana je potrebno upoštevati, da jo je

zavarovanec pridobili z dnem, kot to določa zakon, ne pa z dnem

izdaje odločbe. Iz same odločbe izhaja, da je izplačevalec v

zamudi s plačilom nadomestila. Zato je stališče sodišča prve

stopnje o zavrnitvi zahtevka v nasprotju z materialnim pravom.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko

stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter ob tem ni kršilo

določb postopka, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2.

odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 -

2/2004 - ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

Iz upravnega spisa izhaja, da tožnik v postopku za pridobitev

pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki ga je

pričel z vložitvijo zahtevka 6.6.1995 ter mu je bilo nadomestilo

z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje, OE Maribor z dne 22.12.1999

tudi priznano in po tožbenih navedbah 14.1.2000 izplačano, ni

postavil zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Prvič je

tak zahtevek postavil v zahtevi za dopolnitev odločbe oz.

pritožbi zoper prvostopno odločbo po izplačilu celotnega zneska

nadomestila. Pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo

je urejena v Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer

brezposelnosti (Ur.l. RS št. 5/91 s spremembami - ZZZPB),

nadomestilo predstavlja občasno denarno dajatev, ki se

zavarovancu po omenjenem zakonu zagotavlja z namenom zagotovitve

socialne varnosti v času, ko je brez svoje krivde brez zaposlitve

oz. je njegovo delo postalo nepotrebno. Za presojo upravičenosti

terjatve do zakonskih zamudnih obresti od denarnega nadomestila

kot občasne denarne dajatve, je glede na določbo 1060. čl.

Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS št. 83/2001 - OZ), ki velja od

1.1.2002, potrebno uporabiti Zakon o obligacijskih razmerjih

(Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 - ZOR), saj gre za

terjatve, izvirajoče iz pravic pred uveljavitvijo obligacijskega

zakonika.

Z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje, OE M. z dne 22.12.1999 je

bila tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila med

brezposelnostjo za čas 24 mesecev, z izplačilom od 1.6.1995 do

31.5.1997. Pravica do dajatve ne temelji na civilno-pravnem

razmerju, urejena je s posebnim zakonom, zato zanjo glede

obrestovanja velja 1. odst. 279. čl. ZOR. Po tej določbi od

zapadlih občasnih denarnih dajatev ne tečejo zamudne obresti,

razen če zakon tako določa. Ker ZZZPB nima posebnih določb o

zamudnih obrestih, je sodišče prve stopnje pri presoji tožbenega

zahtevka pravilno uporabilo kot pravno podlago 3. odst. 279. čl.

ZOR, po katerem od občasnih zapadlih denarnih dajatev tečejo

zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za

njihovo plačilo. Enako Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih

obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS št. 45/95), ki je

veljal v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke, ni določil

sankcij za zamudo pri izplačilu ponavljajočih se dajatev iz

kateregakoli področja socialne varnosti, tako tudi ne dajatev

nadomestila za čas brezposelnosti. Vrhovno sodišče RS (sodbi opr.

št. VIII Ips 203/2004, VIII Ips 195/2005) je zavzelo stališče, da

v primeru zapadlih ponavljajočih se dajatev lahko tožnik zahteva

zamudne obresti le, če jih uveljavi v skladu z določbo 3. odst.

279čl. ZOR, torej od dneva, ko je bil pri sodišču vložen

zahtevek za njihovo plačilo. Tudi Višje delovno in socialno

sodišče je že odločilo, da v primeru terjatve do denarnega

nadomestila za čas brezposelnosti ni utemeljen obrestni zahtevek

za zakonite zamudne obresti že od vsakokratne zapadlosti

mesečnega zneska nadomestila v plačilo, temveč le od dneva, ko je

pri sodišču vložen zahtevek za plačilo dajatev (npr. sodba opr.

št. Psp 208/2000).

Tožnik je plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov

nadomestila, za katerega navaja, da mu je bilo izplačano

14.1.2000, zahteval s tožbo, vloženo pri sodišču prve stopnje

4.1.2001 (datum priporočeno oddane pošiljke na kuverti k list.

št. 1 v spisu sodišča prve stopnje), to je po izplačilu celotnega

zneska nadomestila na podlagi odločbe zavoda z dne 22.12.1999. Za

tak primer v ZOR ni podlage za ugoditev zahtevku za plačilo

zakonskih zamudnih obresti, takšna odločitev bi bila v nasprotju

z omejitvijo po 3. odst. 279. čl. ZOR.

V postopku pri toženi stranki in v tožbi tožnik ni postavil in

utemeljil zahtevka za plačilo valoriziranega zneska, zahteval je

le obračunane zamudne obresti. V pritožbi zoper prvostopno

odločbo o priznanju pravice je izrecno napisal, da se strinja z

višino odmerjenega nadomestila. Odločitev o višini nadomestila je

tudi postala dokončna in pravnomočna ter tožnik zahtevka za

plačilo obresti ne more utemeljevati z določbo 24. čl. ZZZPB o

valorizaciji nadomestil. O takšnem zahtevku je tožena stranka z

dokončno odločbo z dne 4.12.2000 odločila oz. ga zavrnila. Po

Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94 -

ZDSS), veljavnem v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, se v

socialnih sporih iz zavarovanja za primer brezposelnosti tožba

lahko vloži zoper dokončno odločbo pristojnega organa.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je z dokončno

odločbo odločilo le o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih

obresti, ne pa o morebitnih zahtevkih za valorizacijo dajatev,

ker tožnik v predsodnem postopku tega ni zahteval. Sodišče je pri

sojenju vezano na obseg zahtevka in na dokončno odločbo v

predsodnem postopku.

Po 2. odst. 5. čl. ZDSS je socialno sodišče na področju

zavarovanja za primer brezposelnosti pristojno odločiti tudi v

sporih o odgovornosti za škodo, ki jo zavod povzroči zavarovancu.

Tožnik je v pripravljalni vlogi dne 12.5.2001 zatrjeval, da ima

pravico do odškodnine. S tem v zvezi ni navedel, katero ravnanje

oz. opustitev tožene stranke RS, Ministrstva za delo, družino in

socialne zadeve konkretno pomeni protipravno škodno ravnanje, iz

katerega bi po vzročni zvezi izhajala škodljiva posledica. Tako

po statutu Republiškega zavoda za zaposlovanje (Ur.l. RS št.

60/92), kot po statutu Zavoda RS za zaposlovanje (Ur.l. RS št.

84/99) je Zavod RS za zaposlovanje pravna oseba in odgovarja za

svoje obveznosti s sredstvi, s katerimi razpolaga. Tožnik niti ni

opredelil ravnanje katerega organa naj bi mu povzročilo škodo,

Zavoda RS za zaposlovanje oz. Ministrstva za delo, družino in

socialne zadeve. Splošne navedbe o odgovornosti obeh ne zadoščajo

za odločitev o odškodninski odgovornosti, ugoditev zahtevku v

takem primeru bi pomenila uvedbo objektivne odškodninske

odgovornosti za trajanje postopka. Tako opredeljenega

odškodninskega zahtevka, za utemeljitev katerega tožnik v vlogi

dne 14.5.2001 ter na naroku za glavno obravnavo 8.7.2003 ni

predlagal nobenega dokaza, sodišče prve stopnje ni moglo

obravnavati in je zato tožbeni zahtevek zaradi nedokazane podlage

ter vseh sestavin odškodninske odgovornosti tožene stranke RS,

Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, utemeljeno

zavrnilo. Obstoj škode, povzročitelja in vzročno zvezo mora

dokazati tožnik. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje

terjatve, tožnik bi moral že iz tega razloga navedbe o povzročeni

škodi konkretizirati in izkazati, kateri organ oz. katero časovno

ter vsebinsko opredeljeno ravnanje tožene stranke RS, Ministrstva

za delo, družino in socialne zadeve mu je v smislu 172. čl. ZOR

povzročilo škodo. Samo trajanje postopka, ob tem, da iz upravnega

spisa izhaja, da tožnik ni ravnal po zahtevi Zavoda za

zaposlovanje z dne 19.6.1995 in v postavljenem roku ni predložil

zahtevane dokumentacije, temveč je dokumentacijo priložil šele

pritožbi dne 6.9.1995, nato na ponovno zahtevo dne 22.11.1995 še

sklep o registraciji družbe v njegovi lasti, v kolikor ni

izkazano krivdno neutemeljeno zavlačevanje in odlaganje

odločitve, ne more biti podlaga za uveljavitev odškodninske

odgovornosti Republike Slovenije oz. njenega organa. Iz upravnega

spisa izhaja, da je Zavod za zaposlovanje kot predhodno vprašanje

ugotavljal tožnikov status zavarovanca, s tem v zvezi je bil

postopek s sklepom z dne 12.1.1999 prekinjen, kar je pomenilo

dodatni zastoj v postopku, ki mu tožnik ni nasprotoval. Iz

ugotovljenih dejstev ne izhaja odškodninska odgovornost tožene

stranke za kasnejše izplačilo nadomestila, zato je bil zahtevek

tudi na tej podlagi utemeljeno zavrnjen.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in

ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče

druge stopnje, na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno

zavrnilo ter potrdilo izpodbijano prvostopno sodbo.