VDSS VDS sodba Psp 670/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov

zahtevek, da se razveljavita dokončna odločba tožene stranke št.

I-944327 z dne 30.7.2001 in odločba Območne enote L. tožene

stranke št. 944327 z dne 15.6.2001 ter, da se dovoli obnova

postopka za odmero nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev

na drugem ustreznem delu.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik in

predlagal spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu

zahtevku oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev v ponovno sojenje

sodišču prve stopnje. Navaja, da je v postopku pri toženi stranki

ob predlogu za obnovo postopka predložil potrdilo delodajalca

L. U. d.o.o. z dne 25.1.2001, iz katerega izhaja, da je moral

pogosto zaradi neodložljivih delovnih obeznosti in velikega

povpraševanja po ulitkih delati nadure. Tožeča stranka sama

razpolaga s podatki o plačanih prispevkih, tožnik pa teh podatkov

zaradi poteka časa ne more pridobiti. Zavrnitev tožbenega

zahtevka zaradi nepredložitve dokumentacije, s katero razpolaga

toženka, ni utemeljena. Revizor je ugotovil, da so obstajali

podatki o plačilu prispevkov od plačil za nadurno delo, revizor

jih ni upošteval zaradi neobstoja listine o posebnih pogojih.

Sodišče bi moralo oceniti, ali predložena listina predstavlja

takšen nov dokaz, na podlagi katerega je mogoča obnova postopka

in ne bi smelo o zadevi meritorno odločiti. Tožena stranka očitno

razpolaga s podatki o plačanih prispevkih, nepravilno je bilo

upoštevano revizorjevo mnenje, da teh podatkov ni mogoče

upoštevati zaradi neizpolnjenih pogojev za nadurno delo.

Tožnik je po preteku pritožbenega roka, ki je, upoštevajoč datum

vročitve prvostopne sodbe njegovemu pooblaščencu, potekel

12.11.2004, sodišču poslal dopolnitev pritožbe, v kateri

opozarja, da je tožena stranka z dopisom z dne 15.6.2005 prvič

navedla, katere listine so potrebne za ugotovitev opravljenih

nadur, prejete plače in plačanih prispevkov. Predložil je dopise,

iz katerih izhaja njegovo poizvedovanje o morebitnih listinah, ki

bi dokazovale opravljeno nadurno delo, razloge takšnega dela ter

poravnane prispevke.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko

stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter ob tem ni kršilo

določb postopka, tako ne zatrjevanih, kot določb, na katere na

podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS

št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) sodišče druge stopnje pazi po uradni

dolžnosti.

Dejstev in dokazov, ki jih tožnik navaja oz. predlaga z

dopolnitvijo pritožbe, ni mogoče upoštevati, ker je v času izdaje

prvostopne sodbe veljavni 8. čl. Zakona o delovnih in socialnih

sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 - ZDSS) določal osemdnevni

pritožbeni rok, ki se, ob uporabi določbe 333. čl. ZPP, šteje od

dneva vročitve sodbe. Sodba je bila tožnikovemu pooblaščencu

vročena 4.11.2004 (podatek iz vročilnice v sodnem spisu), iz

dohodne štampiljke prvostopnega sodišča pa izhaja, da je

dopolnitev pritožbe, datirana s 13.10.2005, prispela k sodišču

14.10.2005, kar pomeni zamudo pritožbenega roka.

Potrdili družbe L. U. d.o.o. z dne 25.1.2001 in 20.2.2001, s

katerima je tožnik v predsodnem postopku utemeljeval predlog za

obnovo, ne pomenita novih dejstev ali novih dokazov, ki bi sami

zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi lahko

pripeljali do drugačne odločitve o tožnikovi pravici do

nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, kot je

bila za čas od 16.1.2000 dalje tožniku priznana z odločbama

prvostopnega organa tožene stranke z dne 14.1.2000 oz.

16.10.2000. Pogoji za dovolitev obnove postopka po 1. tč. 260 čl.

Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s

spremembami), ki se na podlagi 12. in 249. čl. Zakona o

pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 106/99 s

spremembami - ZPIZ-1) uporablja za odločanje o pravicah iz

obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zato niso

bili izpolnjeni.

Po 407. čl. ZPIZ-1 ter po 312. čl. prej veljavnega Zakona o

pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 12/92 -

54/98 - ZPIZ) se je plača, izplačana za delo preko polnega

delovnega časa, za čas pred 31.3.1992 upoštevala pri izračunu

pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po

predpisih o delovnih razmerjih štelo za poseben delovni pogoj.

Vse od uveljavitve Temeljnega zakona o delovnih razmerjih (Ur. l.

SFRJ št. 15/65) z 8.4.1965, je torej veljalo, da se tudi v osnovo

za odmero nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno

zaposlitev, ki je po 125. čl. ZPIZ pokojninska osnova, od katere

bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina na dan

nastanka invalidnosti, šteje plača, izplačana za delo preko

polnega delovnega časa le, če je bilo v splošnem aktu ali sklepu

pristojnega organa odločeno, da se izplača za delo, ki je po

predpisih o delovnih razmerjih poseben delovni pogoj. Potrdili,

ki ju je tožnik predložil v zvezi s predlogom za obnovo postopka,

tudi po oceni sodišča druge stopnje ne izkazujeta, da se je

tožnikovo delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta

1972 do 1981 štelo kot poseben delovni pogoj. V 45. čl.

Temeljnega zakona o delovnih razmerjih (prečiščeno besedilo - Ur.

l. SFRJ št. 12/1970) je bilo določeno, da je delavec dolžan

delati več kot poln delovni čas v primerih, ko je nujno, da se

začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega

ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno

škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, ali

da se z delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ali pa

odvrne okvara na delovnih sredstvih. Več kot polni delovni čas je

delo smelo trajati le toliko, kolikor je bilo nujno potrebno, da

se odvrnejo ali preprečijo škodljive posledice. Za enake primere

je dopuščal uvedbo nadurnega dela, vendar le v skladu s tedanjimi

splošnimi akti oz. samoupravnim sporazumom o medsebojnih

razmerjih, v 27. čl. Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v

združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi

delodajalci (Ur. l. SRS št. 18/74), ki je pričel veljati

18.5.1974.

"Veliko povpraševanje" po proizvodih in "neodložljive delovne

obveznosti", ki jih, kot razlog uvedbe nadurnega dela, navaja

tožnikov nekdanji delodajalec v potrdilu z dne 25.1.2001, ne da

bi posebej navedel obseg nujnega nadurnega dela in temelj za

odreditev v splošnem aktu ali sklepu pristojnega organa, ne

pomeni, da gre za nujno delo v smislu prej navedene definicije.

Zlasti tudi ni izkazano, da bi za delo preko polnega delovnega

časa, kot poseben delovni pogoj, bila podana podlaga v tedanjih

splošnih aktih delodajalca oz., da bi pristojni organ utemeljeno

odredil delo preko polnega delovnega časa, ki bi se štelo kot

poseben delovni pogoj.

Upoštevajoč pregled in poročilo revizorja o vštevnosti dohodkov

za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo, ki je

v upravnem spisu na zaznamku z dne 2.3.2000, je tožena stranka

pravilno štela, da je potrebno pri izračunu pokojninske osnove

upoštevati le podatke, ki jih je delodajalec poslal na obrazcu

prijave podatkov o ugotovljenem osebnem dohodku in ugotovljeni

zavarovalni dobi (obrazec M-4). Tako po 203. čl. ZPIZ-1, kot po

218čl. ZPIZ se plača ter druga dejstva, ki vplivajo na

pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic

iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po podatkih iz

matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz

pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Smiselno enako je

določal že Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in

invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ št. 35/72) v 3. odst. 60.

čl. ter vsi kasnejši predpisi, ki so določali vire podatkov za

odločanje o pravicah. Ker ni izkazano, da bi delo preko polnega

delovnega časa bilo potrebno šteti kot poseben delovni pogoj v

skladu s splošnimi akti oz. odločitvami pristojnih organov, je

tožena stranka pravilno odločila, da pogoji za obnovo postopka

niso izpolnjeni in tožnikov predlog zavrnila.