125. člen ZPIZ

Tožnik je bil do dneva uveljavitve starostne pokojnine upravičen do izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, od dneva upokojitve pa ne več, ker je od tedaj dalje upravičen do izplačevanja starostne pokojnine. Nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu je po 125. členu ZPIZ znašalo 80 % od pokojninske osnove, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina na dan nastanka invalidnosti. Odmerni odstotek za starostno pokojnino je odvisen od trajanja pokojninske dobe. Odmera pokojnine pa je odvisna tudi od višine plač in nadomestil, ki jih je zavarovanec prejel v obdobju aktivnega zavarovanja, in od valorizacijskih količnikov, ki jih je potrebno uporabiti zaradi uskladitve plač iz preteklih obdobij na leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Za odmero starostne pokojnine v višini nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, kar neutemeljeno uveljavlja tožnik, ni podlage.

Tožnik je invalid III. kategorije s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu od 1. 9. 2002 na podlagi prej veljavnega ZPIZ, ni pa uživalec pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo po prej veljavnem ZPIZ. Zato na podlagi zahteve za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, vložene že v času veljavnosti ZPIZ-1, te pravice ne more uveljaviti. Ob ustrezni zahtevi in izpolnjenih pogojih bi lahko uveljavil le eno od pravic po ZPIZ-1, ki pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo ne pozna več.

Tožnica je bila upravičena do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na ustrezno delo v okviru njene invalidnosti III. kategorije na podlagi odločbe ZPIZ, s katero je bila ugotovljena takratna višina nadomestila in ki je izplačevanje nadomestila nalagala delodajalcu. Ker gre za pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, o kateri je odločal pristojni zavod, je sodišče utemeljeno presodilo, da dejstvo, da delodajalec tožnici ni izdal še posebne odločbe o čakanju na ustrezno razporeditev, ni vplivalo na tožničino pravico do spornega nadomestila plače. Ali bi sicer tožnica na svojem delovnem mestu v času čakanja na ustrezno razporeditev napredovala (če ne bi bila invalid), glede na pravila ZPIZ/92 na višino njenega nadomestila plače ni moglo vplivati.

Tožniku delovno razmerje ni prenehalo na drugem ustreznem delu, temveč mu je prenehalo že pred nastankom invalidnosti III. kategorije in pred priznanjem pravice do zaposlitve na drugo ustrezno delo, v času nastanka invalidnosti pa je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba brez pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Zato je tožnik upravičen do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu višini 50 % osnove in ne v višini 80 % osnove, kot uveljavlja.

Če je delavec s preostalo delovno zmožnostjo pridobil pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu po določbah ZPIZ-92, za uporabo določil ZDR-02, v katerih je drugače določena pravica do nadomestila plače, ni podlage.

Obnova upravnega postopka se na podlagi 1. tč. 260. čl. ZUP dovoli, če se zve za nova dejstva ali nove dokaze, ki bi sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi lahko pripeljali do drugačne odločitve o tožnikovi pravici, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Potrdili delodajalca, da je tožnik moral opravljati nadurno delo zaradi "velikega povpraševanja" po proizvodih in "neodložljivih delovnih obveznosti", ne da bi posebej navedel obseg nujnega nadurnega dela in temelj za odreditev v splošnem aktu ali sklepu pristojnega organa, ne zadoščata za ugotovitev, da gre za nujno delo, ki se po predpisih o delovnih razmerjih šteje za posebni delovni pogoj. Ker nadurno delo kot posebni delovni pogoj ni izkazano, tudi ni podlage za obnovo postopka za odločitev o nadomestilu za čas čakanja na zaposlitev.

Ker je bila do nastanka invalidnosti (v letu 1968) pokojninska doba zavarovanca krajša od 10 let, mu je bilo nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev pravilno odmerjena od pokojninske dobe, izračunana na podlagi plač, ki jih je zavarovanec prejel v času trajanja zavarovanja, razen iz koledarskega leta, v katerem je nastopil zavarovalni primer, to je nastanek tožnikove invalidnosti.