312. člen ZPIZ

Tožnikovo delo vzdrževalca in vodje oddelka za projektiranje, ki je bilo opravljeno izven delovnega časa zaradi nujnega popravila strojev in spremembe tehnologij, je bilo nujno, izjemno in nepredvidljivo in kot takšno poseben delovni pogoj, zato se plačilo za to (nadurno) delo všteje v pokojninsko osnovo.

Revizijsko sodišče v skladu z zakonodajo v spornem obdobju, ki jo pravilno povzema že sodišče druge stopnje, in v skladu z dosedanjo prakso v takšnih in podobnih zadevah, kot pravilno sprejema stališče sodišč druge in prve stopnje, da je moralo biti delo preko polnega delovnega časa, ki se je štelo kot poseben delovni pogoj v skladu s 407. člena ZPIZ-1 in 312. členom ZPIZ po svoji naravi kratkotrajno, nepredvidljivo, nujno in izjemno.

Tožnikovo delo (premikač in kretničar), ki ga je od leta 1981 do 1986 opravil preko polnega delovnega časa, je bilo potrebno opraviti zaradi nastopa nujnih, izjemnih in nepredvidljivih okoliščin in se je po tedaj veljavnih predpisih štelo kot poseben delovni pogoj. Plačilo za to delo se zato všteje v pokojninsko osnovo.

Tožnikovo delo sprevodnika, zavirača in vlakovodje, ki ga je opravil preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1975 do 1985, je bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj, skladno s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi, število opravljenih nadur je ustrezalo delovnopravni zakonodaji in se je opravljalo zaradi nujnih in izjemnih dogodkov, ki so nastopili iznenada, zaradi nenadnih odsotnosti delavcev, okvar na vlakih, ki jih je bilo potrebno odpraviti za preprečitev škode, in nepričakovanih zamud na mednarodnih linijah. Plačilo za to delo se zato všteje v pokojninsko osnovo.

Ker je bilo delo polnega delovnega časa, ki ga je tožnik opravljal (popravilo okvarjenih strojev), opravljeno kot poseben delovni pogoj (opravljeno je bilo za preprečitev večje škode, šlo je za nujna in nepredvidljiva dela, število opravljenih nadur je bilo v okviru zakonskega limita, nadurno delo je bilo ustrezno urejeno v splošnih aktih delodajalca), se plačilo za to delo všteje v pokojninsko osnovo.

Ne drži navedba predlagatelja, da Vrhovno sodišče še ni odločalo o pravnem vprašanju, ali se plačilo za delo preko polnega delovnega časa všteje v pokojninsko osnovo. Vse citirane odločitve Vrhovnega sodišča se sicer nanašajo na obdobje pred uveljavitvijo ZPIZ-1, vendar to ni bistveno, ker sta določbi 407. člena ZPIZ-1 in 312. člena ZPIZ po vsebini enaki.

Dnevnice, ki jih je prejemal tožnik kot voznik, ne predstavljajo nadomestila za opravljeno delo preko polnega delovnega časa, ampak pomenijo povračilo stroškov in se ne upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove.

Sodišče je pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe pravilno uporabilo določbo 312. člena ZPIZ, ki določa, de se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, do uveljavitve tega zakona upošteva pri izračunu pokojninske osnove samo, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Kdaj je tak dejanski stan podan, je odvisno od predpisov o delovnih razmerjih, ki so se uporabljali v spornem času. Tako po določbah Temeljnega zakona o delovnih razmerjih kot tudi po določbah republiškega Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci je bilo delo preko polnega delovnega časa mogoče uvesti le v izjemnih, nujnih, nepredvidenih in kratkotrajnih primerih. Tožnik teh odločilnih dejstev, ki bi njegovo delo opredeljevala kot poseben delovni pogoj, ni dokazal.

Plača, ki je bila izplačana za delo preko polnega delovnega časa v letih od 1975 do 1985, se upošteva pri izračunu pokojninske osnove le, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj.

Obnova upravnega postopka se na podlagi 1. tč. 260. čl. ZUP dovoli, če se zve za nova dejstva ali nove dokaze, ki bi sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi lahko pripeljali do drugačne odločitve o tožnikovi pravici, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Potrdili delodajalca, da je tožnik moral opravljati nadurno delo zaradi "velikega povpraševanja" po proizvodih in "neodložljivih delovnih obveznosti", ne da bi posebej navedel obseg nujnega nadurnega dela in temelj za odreditev v splošnem aktu ali sklepu pristojnega organa, ne zadoščata za ugotovitev, da gre za nujno delo, ki se po predpisih o delovnih razmerjih šteje za posebni delovni pogoj. Ker nadurno delo kot posebni delovni pogoj ni izkazano, tudi ni podlage za obnovo postopka za odločitev o nadomestilu za čas čakanja na zaposlitev.

Zahteva, da mora tožeča stranka ugovore zoper izdano ji dokončno odločbo zavoda utemeljevati s konkretnimi dejstvi in s predlaganjem dokazov, s katerimi zatrjevana dejstva dokazuje, ni prevalitev dokaznega bremena na tožečo stranko.

Delo preko polnega delovnega časa se lahko upošteva pri pokojninski osnovni le v primeru, če se je takšno delo v skladu s samoupravnim splošnim aktom štelo kot posebni delovni pogoj in se je opravljalo izjemoma za omejeno dobo, torej ne kontinuirano in zato predvidljivo. V kolikor bi lahko delodajalec v skladu z določbo 81. čl. ZDR opravil delo z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa in zaposlitvijo novih delavcev, tak zahtevek ne bi bil utemeljen.

Tožnik - delavec lahko za obdobje pred 1.4.1992, ko je začel veljati Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98) zahteva, da se mu pri izračunu pokojninske osnove upošteva plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, če je bila izplačana za delo, ki se je po (takratnih) predpisih štelo kot posebni delovni pogoj. Pri izračunu pokojninske osnove se ne upoštevajo vse nadure, od katerih so bili plačani prispevki, saj navedeno velja le za obdobje po sprejemu ZPIZ.

Plača prejeta za delo preko polnega delovnega časa se lahko všteta v pokojninsko osnovo samo, če se delo lahko šteje kot poseben delovni pogoj.