VSK sklep Cpg 139/2014

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka III izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je v točki III izreka odločilo, da se zavrne predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe v delu, ki se nanaša na prepoved Banki da toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu s kateregakoli dobroimetja izplača 983.330,92 EUR s pp, poleg tega pa tudi v delu, kolikor se predlog za izdajo predhodne odredbe nanaša na dovolitev rubeža terjatve v znesku 212.111,05 EUR iz naslova bančne garancije, ki jo ima tožena stranka do Banke.

2Tožeča stranka se je zoper to odločitev pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala pritožbenemu sodišču, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da predlogu tudi v tem delu ugodi, podrejeno pa, da sklep sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi tožeča stranka opozarja, da konkretna terjatev, ki jo ima tožena stranka do banke iz naslova bančne garancije, spada med premoženje tožene stranke. V konkretnem primeru gre za vsebinsko povsem drugačen pravni položaj, kot je šlo v primeru odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe. Tam je šlo za prepoved unovčenja garancije, kar je bilo sicer v postopku pravnomočno zavrnjeno. V konkretnem primeru pa se predlagana predhodna odredba nanaša na dolžnikovo terjatev, ki spada med premoženje dolžnika oz. tožene stranke. Gre za premoženje, do katerega bo prišla tožeča stranka, če bo v konkretni pravdi dosegla zmago. Predlog je ustrezno določen tudi v tistem delu, kolikor se predlagana predhodna odredba nanaša na prepoved Banki v zvezi z dolžnikovim dobroimetjem pri njej. Kaj je dobroimetje, verjetno ni potrebno dodatno razlagati. Gre za prenakazila ali izplačila, ki jih lahko stori banka (blokada eventualnega dobroimetja poleg tistega dobroimetja na transakcijskem računu).

3Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

4Pri izdaji predhodne odredbe mora upnik izkazati za verjetno nevarnost, da bo brez prehodne odredbe terjatev onemogočena ali precej otežena (prvi odstavek 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), pri čemer je ena od vrst predhodnih odredb tudi rubež denarne terjatve (2. točka prvega odstavka 260. člena ZIZ). Edini smisel te predhodne odredbe pa je v tem, da upnik (v bodoči) izvršbi (potem, ko je dosegel pravnomočno sodbo za terjatev, v zavarovanje katere je bila predlagana predhodna odredba z rubežem terjatve, ki jo ima dolžnik do svojega dolžnika) doseže prenos zarubljene terjatve s predhodno odredbo (prepoved dolžnikovemu dolžniku poravnati terjatev dolžniku in prepoved dolžniku to terjatev izterjati ali kako drugače z njo razpolagati – prvi odstavek 107. člena ZIZ): bodisi v prenos namesto plačila bodisi v izterjavo (členi od 114 do 127 ZIZ). Upnik, na katerega je sodišče preneslo terjatev v izterjavo, je poplačan toliko, koliko se terjatev izterja (125.člen), upnik, na katerega je bila prenesena terjatev namesto plačila, pa je s samim prenosom poplačan toliko, kolikor ta terjatev znaša (tretji odstavek 127. člena ZIZ).

5Z bančno garancijo prevzema banka obveznost nasproti upravičencu iz garancije, da mu bo poravnalo obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bo izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji (prvi odstavek 1083. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Banka seveda ne prevzame garancije brez kritja v razmerju do naročnika garancije, to je dolžnika osebe, kateri banka daje garancijo. Pri garanciji brez ugovora je zato dolžan naročitelj garancije plačati banki vsak znesek, ki ga je banka plačala na podlagi garancije (drugi odstavek 1087. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena OZ). V konkretnem primeru ima tožena stranka terjatev do banke iz naslova garancije, pri čemer je bila tožeča stranka tista, ki je sporno garancijo naročila.

6Glede na konkretno pravno razmerje glede zarubljene terjatve, v katerem nastopa tožeča stranka kot dolžnikov (bančni) dolžnik, je več kot očitno, da tožeča stranka z omenjeno izvršbo na denarno terjatev, ki jo ima tožena stranka iz naslova bančne garancije do banke, ne bo dosegla poplačila terjatve, ki jo iztožuje od tožene stranke konkretni pravdi. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da želi tožeča stranka z rubežem te terjatve iz bančne garancije s predlagano predhodno odredbo doseči zgolj prepoved unovčitve garancije. Zato gre v konkretnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča za nedopustno sredstvo zavarovanja, na kar je v razlogih izpodbijanega sklepa (točka 9) upravičeno opozorilo sodišče prve stopnje.

7Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi predlog za izdajo predhodne odredbe v tistem delu, kolikor je tožeča stranka predlagala prepoved banki, da toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu s kateregakoli dobroimetja plača znesek 983.330,92 EUR s pp, in sicer iz razloga, ker je bil predlog za zavarovanje v tem delu nedoločen. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je predlog v tem delu z vidika izostanka kakršnegakoli relevantnega trditvenega gradiva povsem nekonkreten in nedoločen (konkretna vrsta dobroimetja, ki ga ima ali bi ga lahko imela tožena stranka poleg denarja na transakcijskem računu pri banki), pri čemer tožeča stranka te pomanjkljivosti z ničemer ne odpravi tudi v obravnavani pritožbi.

8Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.