VSM sklep Cpg 616/98

Pritožbi se ugodi, obsodilni del prvostopne sodbe pod točko I se razveljavi zaradi ponovnega odločanja.
Odločitev o pritožbenih stroških obeh strank se pridrži.

Okrožno sodišče je s sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi okrajnega sodišča opr. št. Ig 96/1156 z dne 2.9.1996 v točkah 1 in 3 njegovega izreka, toženo stranko pa obvezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožnice v znesku 57.292,50 SIT v 8 dneh pod izvršbo, s sklepom pa ga je razveljavilo v delu, s katerim je toženi stranki naloženo še plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 42.995,50 SIT za čas od 20.3.1996 do 28.5.1996 in v tem obsegu postopek ustavilo.

Citirano sodbo tožena stranka izpodbija s pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev zaradi vnovičnega sojenja. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

V odgovoru na pritožbo je tožnica oporekala vsem pritožbenim trditvam in se zavzela za potrditev prvostopne sodbe. Terjala je povrnitev stroškov za sestavo te vloge.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbenega protesta zaradi neustrezne protokolacije v razpravnem zapisniku z dne 19.8.1998, sicer med strankama nesporne ugotovitve datuma odpovedi njune pogodbe, v pritožbenem postopku ni bilo mogoče upoštevati, saj sta bila na obravnavi navzoča tako tožena stranka kot njen pooblaščenec, slišali sta narek sodnice, ki je vodila zadevo, imeli sta pravico zahtevati branje zapisnika ali zahtevati naj se jima prebere in ugovarjati zoper vsebino zapisnika. Če se brez pripomb zapisnik podpiše, velja domneva, da ni bilo pripomb in jih post festum ni mogoče uveljavljati. Ne gre torej za smiselno uvejavljano (rektroaktivno) bistveno kršitev procesnega zakona.

Niso pa v izpodbijani sodbi ugotovljena vsa tista dejstva, ki bi omogočala pravšnjo uporabo materialnega prava, najprej v zvezi z računoma tožnice, s katerima je toženki zaračunala računovodske storitve za maj in junij 1995. Obračuna vsebujeta le skupni znesek zaračunanih opravil, ki pa je bistveno višji od dogovorjenega mesečnega pavšala iz prvega odstavka člena 10 Pogodbe o vodenju računovodstva, ki pa je le orientacijske narave, ker se sicer opravlja poračun opravljenih storitev po ceniku iz istega člena za vsake tri mesece in poračuna razlike do pavšalnega zneska, na katerega tožnica daje 20 % popust. Vseh teh opravljenih del iz računov ni mogoče ugotoviti, niti preizkušati zaračunanega zneska.

Še zlasti pa je problematičen račun za mesec junij, o katerem je prvostopno sodišče sklepalo, da si je z njim tožnica zaračunala storitve samo za 15 dni, če je zapadel že tega dne. Če bi se ta račun nanašal samo na pol meseca, potem ne bi smela tožeča stranka z njim zaračunati toliko kot je to storila za prejšnji mesec v celoti.

Tudi s priznano sankcijo za neupoštevanje 6-mesečnega odpovednega roka po 475 DEM mesečno v prvostopni sodbi ni vse pojasnjeno, ker ni ugotovljeno po kakšni računovodski operaciji je tožnica prišla do take enomesečne "pogodbene kazni", če pa je bil dogovorjen mesečni pavšal 250 DEM, tožnica pa v tem obdobju ni opravljala nobenih storitev, ne ve se pa niti to, katere tri mesece povprečja je tožnica pri tem sploh upoštevala. Teh nejasnosti in tistih iz pogodbe tožeča stranka in sodišče ne bi smeli razlagati v škodo nasprotne stranke, ki jo je po vsej verjetnosti le podpisala. Sporen je že sam uporabljeni termin iz člena 11 pogodbena kazen, saj za denarne obveznosti po pravnem pračilu člena 270 ZOR taka denarna kazen ni dopustna.

Tudi v zvezi s prisojeno pavšalno odškodnino 1.000 DEM za odpoved pogodbe pred potekom dveh let, dejansko stanje ni oprijemljivo, brez ugotovljenih dejstev o obsegu programske opreme, ki je bila nabavljena ob sklenitvi pogodbe s toženko in o potrebnih pripravah za prevzem dela. V bistvu tožničin zahtevek v tem delu predstavlja odškodnino zaradi toženkine kršitve pogodbe, vendar je pri tem potrebno predhodno ugotoviti, ali je tožnici kakšna škoda sploh nastala.

Kot sme sodišče po četrtem odstavku člena 80 ZOR na zahtevo zainteresirane stranke zmanjšati preveliko aro, in zmanjšati pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka (člen 274 ZOR), je potrebno tak princip uporabiti tudi pri tako dogovorjeni pavšalni odškodnini zaradi predčasnega odstopa od pogodbe. S pogodbo je naložena sankcija samo za naročnika, ne pa tudi za izvajalca tako po členu 11 kot 12, kar pomeni, da ekvivalenca pogodbenih interesov strank ob sklenitvi pogodbe ni bila dovolj upoštevana.

Pomanjkljivosti v teh dejanskih ugotovitvah so povzročile razveljavitev izpodbijane sodbe po členu 370/I ZPP zaradi ustreznih dopolnitev v obravnavanem obsegu.

Pri odločanju o pritožbenih stroških je upoštevana določba člena 166/III ZPP.

Določbe starega ZPP/77 so bile v tej odločbi upoštevane po prehodni določbi člena 498 veljavnega ZPP/99.