274. člen ZOR

Na vprašanje, ali je treba zahtevo za zmanjšanje pogodbene kazni po 252. členu Obligacijskega zakonika uveljavljati z oblikovalnim tožbenim zahtevkom ali zadošča materialnopravni ugovor, Vrhovno sodišče odgovarja, da v pravdi za plačilo denarne pogodbene kazni dolžnik lahko uveljavlja njeno zmanjšanje tudi z ugovorom.

Glede na opisana pogodbena določila za odločitev o obveznosti plačila pogodbene kazni sam trenutek izročitve nepremičnine in s tem izpolnitve v ožjem pomenu ni pomemben. Odločilno je, kdaj je tožena stranka nepremičnino tožeči stranki izročila brez pomanjkljivosti in napak. Pogodbeni termin „celotno plačilo kupnine“, kar je bil pogoj za izročitev nepremičnine, ne pomeni, da dolžnost plačila glavne obveznosti vsebuje tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Svojo obveznost je namreč tožeča stranka izpolnila s plačilom celotne glavnice – torej kupnine. Zakonske zamudne obresti pa predstavljajo stransko terjatev in so po svoji naravi objektivna posledica ter kazen za dolžnikovo zamudo s plačilom kupnine.

Šele trditve o prihodkih na eni strani ter o odhodkih na drugi strani privedejo do sklepčnosti trditev o nastanku škode iz naslova izgubljenega dobička. Zgolj trditve, da tožeča stranka zahteva „neto“ zneske, ne zadostujejo.

Presoja, ali je sodišče obravnavalo pobotni ugovor, sodi v pritožbeni preizkus preizkusljivosti izpodbijane sodne odločbe. Sodišče z dopolnilno sodbo ne more spremeniti že sprejete odločitve v zadevi. Pogodbene določbe, da je končna situacija plačljiva šele, ko je izstavljena na podlagi primopredajnega zapisnika in končnega obračuna, podpisanega od obeh pogodbenih strank, ni mogoče razumeti kot zapadlost terjatve na plačilo opravljenih del šele z odločitvijo sodišča o končnem obračunu. Tožeča stranka zahteve na zmanjšanje pogodbene kazni tekom postopka ni podala, zgolj trditve, da je pogodbeno dogovorjena pogodbena kazen višja od tiste, določene s posebnimi gradbenimi uzancami, pa ne zadostujejo.

Pogodbena kazen je pri denarni obveznosti izključena, saj naj bi funkcijo kaznovanja pogodbi nezveste stranke „opravljale“ že zakonske zamudne obresti in zato v primeru zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti ni dovoljeno kumuliranje pogodbene kazni z zamudnimi obrestmi. Vendar pa je pri tem potrebno ločevati, ko gre za denarne obveznosti po pogodbi ali pa za obveznosti zaradi odstopa od pogodbe. Pogodbi zvesta stranka z odstopom od pogodbe zaradi zamude z izpolnitvijo sicer izgubi temeljno upravičenje in dodatne pravice (zahtevke) zaradi zamude z izpolnitvijo (plačilo zakonskih zamudnih obresti), pridobi pa pravico zahtevati plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi neizpolnjene pogodbe. Glede na tako opredeljen namen prepovedi pogodbene kazni določene za denarne obveznosti (nekumuliranje z zakonskimi zamudnimi obrestmi) ni torej nobene ovire za dopustitev dogovorjene pogodbene kazni in je potrebno zahtevek tožeče stranke obravnavati po tej materialnopravni podlagi.

Kljub temu da je izpolnitev obveznosti v dogovorjenem roku odvisna tudi od upravnih organov oziroma tretjih oseb, sporazumno dogovorjene obveznosti zaradi tega niso niti nedopustne niti nemoralne. Zahtevek za znižanje pogodbene kazni je treba upoštevati samo, dokler stranka pogodbene kazni ne plača, ko pa jo plača, je šteti, da je plačala, kar je bila dolžna in zahtevka na znižanje nima več.

Da bi bila pogodbena volja drugačna, kot je zapisana v avtorski pogodbi, se ni nikoli med postopkom zatrjevalo, zato je bila razlaga pogodbe v tem sporu samo problem uporabe prava in ne problem ugotavljanja dejanskega stanja. Iz zapisane pogodbe je bil skupen namen pogodbenikov jasen. Če je bila pogodbena volja toženca drugačna, kot je zapisana, pa bi moral toženec na to razliko med izjavljeno in dejansko voljo pravočasno opozoriti, saj bi sodišče raziskovalo, ali je skupen namen pogodbenikov drugačen kot je bil izjavljen v pisni pogodbi samo, če bi se zatrjevalo, da so pogodbena določila kakorkoli sporna.

Toženka se je s pogodbo o zaposlitvi zavezala, da po prenehanju delovnega razmerja še dve leti ne bo opravljala poslov s področja zavarovalništva, ne bo ustanovila družbe ali postala družbenik oziroma delničar take družbe ali začela opravljati samostojnega podjetništva, če bi bila dejavnost kakorkoli konkurenčna tožeči stranki, torej da ona sama ali družba, katere ustanovitelj ali kasnejši družbenik bi postala, ne bo opravljala poslov za svoj ali tuj račun s področja zavarovalništva. Toženka je že z zaposlitvijo pri drugi zavarovalnici prekršila pogodbeno dogovorjeno obveznost. Za kršitev pogodbene obveznosti sta stranki dogovorili pogodbeno kazen, zato tožeči stranki obstoja elementov odškodninske odgovornosti ni bilo treba dokazovati. Pogodbena kazen mora biti sorazmerna z vrednostjo in pomenom predmeta obveznosti toženke, v konkretnem primeru obveznosti, da še dve leti po prenehanju delovnega razmerja ne bo opravljala poslov s področja zavarovalništva, ne bo ustanovila družbe ali postala družbenik oziroma delničar take družbe ali začela opravljati samostojnega podjetništva, če bi bila dejavnost kakorkoli konkurenčna tožeči stranki, torej da ona sama ali družba, katere

Pogodbena kazen olajšuje položaj pogodbi zvesti stranki, saj ji ni treba dokazati vseh elementov odškodninske odgovornosti nasprotne stranke, vendar zahtevkov za plačilo odškodnine in za plačilo pogodbene kazni v obsegu, v katerem se prekrivata, ni mogoče kumulirati, lahko pa višina pogodbene kazni presega višino ugotovljene škode. Zaradi olajšanja dokaznega bremena pogodbi zvesti stranki ni treba dokazati višine škode, je pa to lahko pomembno merilo za ugotavljanje (ne)sorazmernosti višine pogodbene kazni. Narava poslovanja z vrednostnimi papirji je zaradi stalnega nihanja cen v določeni meri tvegana, vendar ne toliko, da bi višina pogodbene kazni presegala 100% dejanske škode, ki jo je utrpela pogodbi zvesta stranka.

V 168. členu ZASP je ob predvidenih strogih pogojih (predvsem krivda in njena stopnja) za kršitev avtorske pravice uvedel tudi inštitut civilne kazni. Ob načelu svobode urejanja obligacijskih razmerij ni nobenega razloga, da pogodbeni stranki tudi pri sklenitvi pogodbe o izvajanju glasbe ne bi smeli dogovoriti pogodbene kazni (270. do 275. člen ZOR). Ob ugotovljenem, da se obveznost tožene stranke ni nanašala samo na plačilo avtorskega honorarja, ampak je bila širša, pa je pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da sta pogodbeni stranki tako lahko dogovorili pogodbeno kazen za primer neizpolnitve tistih obveznosti toženca, ki niso bile denarne narave. Sodišče je pri svojem izračunu, ki ga je vzelo kot podlago oceni vrednosti in pomena predmeta obveznosti pogodbenih strank že upoštevalo, da je tožena stranka od pogodbe odstopila šele po preteku dveh mesecev. Vendarle pa je ob oceni, ali je dogovorjena pogodbena kazen nesorazmerno visoka premalo upoštevalo zatrjevano in neprerekano trditev, da so nekateri člani ansambla ponovno sklenili pogodbo o izvajanju glasbe v lokalu tožene stranke (vendar s toženčevim partnerjem) za obdobje še dveh mesecev še v času, ki j

S tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe ni mogoče posegati v izvršilni naslov. Ob upoštevanju notarskega zapisa, kot izvršilnega naslova, ki točno določa predmet obveznosti, to je višino pogodbene kazni, v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe ni mogoče obvarovati zahteve za znižanje pogodbene kazni in ne trditve o delni nedovoljenosti pogodbene kazni.

Pogodbeno kazen v višini 6 promilov dnevno je v svoji ponudbi predlagala prav tožena stranka, zato pritožbeno sodišče ni našlo razlogov za večji poseg v pogodbeno avtonomijo strank, kot ga je izvršilo sodišče prve stopnje, ki je pogodbeno kazen znižalo na 5 promilov dnevno.

Poslovni namen pogodbene kazni je v tem, da stranko sili k izpolnitvi. Pogodbena kazen je zato po navadi višja, kot znaša škoda, ki jo stranki pričakujeta.

Podpisani zapisnik o sporazumu strank o obstoju terjatev po 22.a poglavju Zakona o izvršilnem postopku (251. člen ZIP) ima moč sodne poravnave. Pritožnikova razlaga, da ima določena zamudna obrestna mera v kreditni pogodbi dejansko naravo pogodbene kazni, ki je zakonsko prepovedana za denarne terjatve in bi moralo zato sodišče znižati pogodbeno kazen, je napačna. Tudi iz same vsebine 8. točke posojilnih pogodb (glej npr. A/2) je povsem jasno zapisana pogodbena volja obeh pravdnih strank o dogovoru, da je obrestna mera zamudnih obresti višja od zakonskih zamudnih obresti in jo določita na R+50% letno. Načelo enake vrednosti dajatev kot eno izmed temeljnih načel obligacijskih razmerij res določa, da pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev (1. odst. 15. člena ZOR). Vendar pa je že zakonodajalec v 2. odst. 15. člena ZOR predpisal, da zakon določa, v katerih primerih ima kršenje tega načela pravne posledice.

Toženec se je z agencijsko pogodbo, sklenjeno s tožečo stranko zavezal, da ne bo konkurenčno posegal na področje dejavnosti tožeče stranke na kakršenkoli način, in to ne le z delom in dejavnostjo, marveč že z ustanovitvijo podjetja in opravljanjem dejavnosti v njem. Z agencijsko pogodbo in sodbama nista bili kršeni toženčevi ustavni pravici do zagotovljene svobodne izbire zaposlitve in do svobode gospodarske pobude. Res pa sta bili ti pravici s pogodbo omejeni, in to le začasno, takšna omejitev omenjenih pravic in svoboščin pa je dopustna, ker jih omejuje pravica drugega, določena v ustavi in zakonu (tretji odstavek 15. člena URS). Ustava namreč prepoveduje dejanja nelojalne konkurence (tretji odstavek 74. člena URS), sem pa slejkoprej spada tudi ravnanje v nasprotju s prepovedjo konkurenčne klavzule, in to tako za posameznika, ki z okoriščanjem znanj konkurira in škoduje subjektu, za katerega je delal poprej, kakor tudi za konkurenčni subjekt - zavarovalnico, za katero dela kljub prepovedi. Zakon zapoveduje varovanje poslovne tajnosti in predpisuje odgovornost tistega, ki tajnost izkoristi tudi po prenehanju pogodbe o zastopanju (799. ZOR) oziroma na podro

Če sodišče ugotovi, da višina pogodbene kazni presega znesek odškodninske terjatve pogodbi zveste stranke in tistega, ki je potreben, da pogodbenika sili k izpolnjevanju pogodbeno dogovorjene obveznosti, potem pogodbeno kazen lahko zniža.

Zahtevek za zmanjšanje pogodbene kazni je ugovor materialnega prava in ga je zato mogoče uveljavljati tudi v fazi pritožbenega postopka.

Sodišče sme po četrtem odstavku člena 80 ZOR na zahtevo zainteresirane stranke zmanjšati preveliko aro, in zmanjšati pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka (člen 274 ZOR). Tak princip je potrebno uporabiti tudi pri dogovorjeni pavšalni odškodnini zaradi predčasnega odstopa od pogodbe.

Za odločitev v tej zadevi je bistvena ugotovitev, da je tožena stranka tožnikoma postavila kot pogoj za prodajo stanovanja, ki je bilo grajeno za trg, vnaprejšnje plačilo kupnine. Drugačne revizijske navedbe pomenijo izpodbijanje dejanskih ugotovitev, kar ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Višina vnaprej plačane kupnine ni bila sporna, obračun obresti, ki so bile tožnikoma priznane, pa je v skladu z določbo 26. člena ZBP.

Predmet pogodb tožeče stranke s toženkama je bil na strani tožeče stranke organizirati izobraževanje v obliki tečaja, na strani toženk pa obiskovati tečaj in pri tem delno kriti stroške. Dogovorjena je bila tudi konkurenčna prepoved. Našteti so bili predmeti pogodbe. Dogovorjena pogodbena kazen za primer kršitve omenjene prepovedi je bil le način utrditve pogodbene discipline toženk, kar zadeva konkurenčno prepoved. Izhodišče toženk, da je šlo za oderuško pogodbo je potemtakem zmotno. Ne trdita, denimo, da je bila dveletna konkurenčna prepoved predolga ali preostra, marveč le, da je bila pogodbena kazen previsoka. O oderuškosti pogodbe potemtakem iz razlogov, ki jih navajata toženki, sploh ni mogoče govoriti, ker ne gre za izpolnitveni predmet pogodbe, saj obveznost plačila pogodbene kazni ni bila ekvivalent pogodbene obveznosti tožeče stranke.