270. člen ZOR

Odvetniku, ki se ne odloči za postavitev zahtevka na podlagi presoje, da zaradi pomanjkanja dokazov o relevantnem dejanskem stanju, ki je sporno, nima možnosti za uspeh, ni mogoče očitati neskrbnega zastopanja.

Pogodbe, ki vsebujejo le možnost leasingojemalca, da, če želi, lahko odkupi predmet leasinga, pa čeprav na takšno možnost leasingodajalec vnaprej obvezujoče pristane, ni mogoče označiti kot zakupne pogodbe z določilom, da bo v zakup dano blago prešlo v potrošnikovo lastnino, če bo določen čas plačeval zakupnino, torej prodaje na obroke. Pogodbeno določilo, ki določa leasingojemalčevo obveznost plačila v višini 6 obrokov ne glede na čas razdrtja pogodbe, ob predpostavki, da leasingodajalcu škoda zaradi razdrtja pogodbe v tej višini ni nastala, nasprotuje vestnosti in poštenju ter lahko predstavlja le določilo o pogodbeni kazni, kar zakon v primeru potrošniških pogodbe izrecno prepoveduje.

Pravna teorija zastopa stališče, da ni utemeljenega razloga za prepoved dogovora o pogodbeni kazni za primer neizpolnitve denarne obveznosti oziroma za takšno razlago tretjega odstavka 247. člena OZ, ki bi navedeni dogovor o pogodbeni kazni prepovedovala. Vendar pa argument, da ni mogoče na ta način razlagati povsem jasne zakonske določbe, ne drži. Navedena določba v tretjem odstavku ne ločuje pogodbene kazni za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti ter pogodbene kazni za neizpolnitev nedenarne obveznosti. Dogovor o pogodbeni kazni prepoveduje na splošno za vse denarne obveznosti. Z argumentom, da v primeru neizpolnitve denarne obveznosti upnik nima pravice do zamudnih obresti, zaradi česar naj bi bil dogovor o pogodbeni kazni v takšnem primeru dopusten, tožeča stranka ne more uspeti. Sporna določba je jasna in je ni mogoče razlagati drugače, kot se glasi: dogovor o pogodbeni kazni je prepovedan za vse vrste denarnih obveznosti. Namenska razlaga zakona, za katero se zavzema tožeča stranka, pa ne mora biti takšna, da bi iz zakona izhajala drugačna posledica, kot izhaja neposredno iz njegovega besedila.

Glede na opisana pogodbena določila za odločitev o obveznosti plačila pogodbene kazni sam trenutek izročitve nepremičnine in s tem izpolnitve v ožjem pomenu ni pomemben. Odločilno je, kdaj je tožena stranka nepremičnino tožeči stranki izročila brez pomanjkljivosti in napak. Pogodbeni termin „celotno plačilo kupnine“, kar je bil pogoj za izročitev nepremičnine, ne pomeni, da dolžnost plačila glavne obveznosti vsebuje tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Svojo obveznost je namreč tožeča stranka izpolnila s plačilom celotne glavnice – torej kupnine. Zakonske zamudne obresti pa predstavljajo stransko terjatev in so po svoji naravi objektivna posledica ter kazen za dolžnikovo zamudo s plačilom kupnine.

Sodišče druge stopnje je z razlago spornih določil v pogodbi razumljivo pojasnilo, zakaj je štelo, da je obveznost toženke iz asignacije z izpolnitvijo plačila kupnine prenehala. Pri tem je uporabilo prvi odstavek 1041. člena OZ, saj je ugotovilo, da je asignacijsko razmerje prenehalo z nakazančevo izpolnitvijo, in drugi odstavek tega člena, ker je tožnica prejela izpolnitev od nakazanca in ni upravičena zahtevati plačila od nakazovalca.

Pogodbena kazen je pri denarni obveznosti izključena, saj naj bi funkcijo kaznovanja pogodbi nezveste stranke „opravljale“ že zakonske zamudne obresti in zato v primeru zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti ni dovoljeno kumuliranje pogodbene kazni z zamudnimi obrestmi. Vendar pa je pri tem potrebno ločevati, ko gre za denarne obveznosti po pogodbi ali pa za obveznosti zaradi odstopa od pogodbe. Pogodbi zvesta stranka z odstopom od pogodbe zaradi zamude z izpolnitvijo sicer izgubi temeljno upravičenje in dodatne pravice (zahtevke) zaradi zamude z izpolnitvijo (plačilo zakonskih zamudnih obresti), pridobi pa pravico zahtevati plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi neizpolnjene pogodbe. Glede na tako opredeljen namen prepovedi pogodbene kazni določene za denarne obveznosti (nekumuliranje z zakonskimi zamudnimi obrestmi) ni torej nobene ovire za dopustitev dogovorjene pogodbene kazni in je potrebno zahtevek tožeče stranke obravnavati po tej materialnopravni podlagi.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da ji tožena stranka plača razliko od dolga, ki ga je že odplačala v času trajanja pogodbe, in do celotne pogodbeno dogovorjene obveznosti, kar naj bi znašalo 65.195,26 EUR. Pri tem se je sklicevala na določbo 2. odst. VI. točke pogodbe, v kateri je določeno, da je tožeča stranka ob razdrtju pogodbe zaradi zamude tožene stranke s plačili obrokov za več kot 30 dni, upravičena zahtevati plačilo vseh ostalih neplačanih obrokov, ki zapadejo takoj v plačilo. Sodišče prve stopnje je na nasprotovanje tožene stranke materialnopravno pravilno ocenilo, da navedenih pogodbenih določb ni mogoče uporabiti, saj so v nasprotju s prisilnimi predpisi. Te pogodbene določbe namreč ni mogoče uporabiti kot določbe o pogodbeni kazni, saj le ta ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti. Prav tako je pravilno ocenilo, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala trditev, da gre za pogodbeno dogovorjeno odškodnino. Zato je pravilno ocenilo, da so pogodbene določbe, da v primeru razdrtja pogodbe zapadejo v plačilo še vsi preostali nezapadli obroki skupaj z obrestmi, v nasprotju z načelom o pravični odškodnini in zato nične. Dejstvo, da sta pravdni

Zastaranje zahtevka zaradi obogatitve oz. prikrajšanja, povzročenega z vlaganjem dela in sredstev v tuje nepremično premoženje, začne teči ob zaključku ekonomske skupnosti, v kateri je prihajalo do premikov premoženja.

Zaradi izpolnitvene zamude se kupnina ne zmanjša avtomatično. Terjatev iz naslova kupnine po prodajni pogodbi je samostojna terjatev, ki preneha oziroma delno preneha z izpolnitvijo ali v drugih z zakonom določenih primerih. Enako velja za terjatev iz naslova pogodbene kazni. Dve vzajemni, istovrstni, zapadli in iztožljivi terjatvi lahko prenehata s pobotom, vendar do pobotanja ne pride avtomatično, ampak je potrebna pobotna izjava.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni uveljavljala izpolnitve pogodbe in da zato nima pravic iz naslova varščine, saj 1. odst. 273. čl. ZOR določa, da če je kazen dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti, lahko upnik zahteva bodisi izpolnitev obveznosti, bodisi pogodbeno kazen.

Kljub temu da je izpolnitev obveznosti v dogovorjenem roku odvisna tudi od upravnih organov oziroma tretjih oseb, sporazumno dogovorjene obveznosti zaradi tega niso niti nedopustne niti nemoralne. Zahtevek za znižanje pogodbene kazni je treba upoštevati samo, dokler stranka pogodbene kazni ne plača, ko pa jo plača, je šteti, da je plačala, kar je bila dolžna in zahtevka na znižanje nima več.

Pogoj za uporabo 41. člena ZVPot je le pogojevanje prodaje z vnaprejšnjim plačilom kupnine. Pravilno je sodišče prve stopnje razlagalo nejasno pogodbeno določilo o pogodbeni kazni v korist tožnikov in štelo, da neizvršena dela tožene stranke pomenijo neizvršeno obveznost tožene stranke, ta pa je bila izročiti tožnikoma v celoti dograjeno stanovanje. Od zahtevanega plačila pogodbene kazni naprej je dolžnik v zamudi, zato je od takrat dalje upnik upravičen do zamudnih obresti od denarnega zneska zahtevane pogodbene kazni.

Za utrditev nedenarne obveznosti dogovor o pogodbeni kazni ni v nasprotju z določbo 270. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih.

Če toženka ne bi vztrajala v naročniškem razmerju najmanj 24 mesecev, je bila dogovorjena pogodbena kazen.

Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. V predmetni zadevi je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala pogodbeno kazen ob potrditvi računa št. 1, ki je hkrati končna situacija; to je storila tako, da je skupaj z vrnitvijo tožeči stranki potrjene situacije - računa št.1, tej poslala tudi rač. št. 2, s katerim je obračunala pogodbeno kazen.

Tožeča stranka je zaradi kršitve denarne obveznosti tožene stranke (neplačevanja najemnine) uporabila svoje upravičenje odstopiti od pogodbe. S tem je izgubila pravico zahtevati izpolnitev najemne pogodbe (najemnino za čas od odpovedi najemnega razmerja do poteka s pogodbo dogovorjenega roka) in zamudne obresti v primeru zamude z izpolnitvijo. Ker tožeča stranka v tem primeru ne more zahtevati zamudnih obresti, ni nobene ovire za dopustitev dogovorjene pogodbene kazni. Zato je neutemeljen očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 3. odstavka 270. člena ZOR.

Da bi bila pogodbena volja drugačna, kot je zapisana v avtorski pogodbi, se ni nikoli med postopkom zatrjevalo, zato je bila razlaga pogodbe v tem sporu samo problem uporabe prava in ne problem ugotavljanja dejanskega stanja. Iz zapisane pogodbe je bil skupen namen pogodbenikov jasen. Če je bila pogodbena volja toženca drugačna, kot je zapisana, pa bi moral toženec na to razliko med izjavljeno in dejansko voljo pravočasno opozoriti, saj bi sodišče raziskovalo, ali je skupen namen pogodbenikov drugačen kot je bil izjavljen v pisni pogodbi samo, če bi se zatrjevalo, da so pogodbena določila kakorkoli sporna.

Toženka se je s pogodbo o zaposlitvi zavezala, da po prenehanju delovnega razmerja še dve leti ne bo opravljala poslov s področja zavarovalništva, ne bo ustanovila družbe ali postala družbenik oziroma delničar take družbe ali začela opravljati samostojnega podjetništva, če bi bila dejavnost kakorkoli konkurenčna tožeči stranki, torej da ona sama ali družba, katere ustanovitelj ali kasnejši družbenik bi postala, ne bo opravljala poslov za svoj ali tuj račun s področja zavarovalništva. Toženka je že z zaposlitvijo pri drugi zavarovalnici prekršila pogodbeno dogovorjeno obveznost. Za kršitev pogodbene obveznosti sta stranki dogovorili pogodbeno kazen, zato tožeči stranki obstoja elementov odškodninske odgovornosti ni bilo treba dokazovati. Pogodbena kazen mora biti sorazmerna z vrednostjo in pomenom predmeta obveznosti toženke, v konkretnem primeru obveznosti, da še dve leti po prenehanju delovnega razmerja ne bo opravljala poslov s področja zavarovalništva, ne bo ustanovila družbe ali postala družbenik oziroma delničar take družbe ali začela opravljati samostojnega podjetništva, če bi bila dejavnost kakorkoli konkurenčna tožeči stranki, torej da ona sama ali družba, katere

Zgolj rizičnost pravočasne izpolnitve ne daje podlage za po višini tako nesorazmeren dogovor o pogodbeni kazni. Pogodbena kazen ima sicer po eni strani pomen utrditve izpolnitve pogodbene obveznosti, po drugi strani pa pomeni tudi civilno sankcijo za kršitev pogodbene obveznosti. Višina tako dogovorjenne sankcije pa mora biti v sorazmerju s kršitvijo pogodbene obveznosti. Vprašanje večjega rizika na strani ene pogodbene stranke pa ne daje podlage za sklepanje, da je v skladu z načelom vestnosti in poštenja iz 12. člena ZOR dogovor, po katerem je pogodbena stranka, na strani katere je izkazana večja rizičnost glede izpolnitve pogodbe, v primeru neizpolnitve dolžna izplačati polovico zneska pogodbene obveznosti, ne da bi bila nasprotna stranka dolžna karkoli izpolniti po pogodbi. Če se je tožeča stranka sklicevala na obveznost tožene stranke omogočiti izvajalcu rušenje objektov, ki je bilo predmet pogodbe, bi kot kršitev oziroma neizpolnitev takšne obveznosti morala zatrjevati in dokazati, da je bila sama pripravljena svojo obveznost izpolniti, pa ji je to tožena stranka onemogočila. V kolikor pa je tožeča stranka s svojo izpolnitvijo čakala zaradi neizpolnjene denarne obveznosti

Da je prišlo do kršitve prevzetih obveznosti po pogodbi, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Ugotovilo je le, da toženec denarne obveznosti po naročniški pogodbi ni izpolnjeval, ker računov za opravljene storitve ni pravočasno plačal, zato mu je naložilo v plačilo pogodbeno kazen. Naložilo mu je torej plačilo pogodbene kazni za kršitev denarne obveznosti, kar pa po izrecni določbi 3.odst. 270.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni mogoče.