271. člen ZOR

Sodišče druge stopnje je z razlago spornih določil v pogodbi razumljivo pojasnilo, zakaj je štelo, da je obveznost toženke iz asignacije z izpolnitvijo plačila kupnine prenehala. Pri tem je uporabilo prvi odstavek 1041. člena OZ, saj je ugotovilo, da je asignacijsko razmerje prenehalo z nakazančevo izpolnitvijo, in drugi odstavek tega člena, ker je tožnica prejela izpolnitev od nakazanca in ni upravičena zahtevati plačila od nakazovalca.

Obveznost lahko veljavno izpolni tudi tretja oseba, ne le dolžnik.

Pogoj za uporabo 41. člena ZVPot je le pogojevanje prodaje z vnaprejšnjim plačilom kupnine. Pravilno je sodišče prve stopnje razlagalo nejasno pogodbeno določilo o pogodbeni kazni v korist tožnikov in štelo, da neizvršena dela tožene stranke pomenijo neizvršeno obveznost tožene stranke, ta pa je bila izročiti tožnikoma v celoti dograjeno stanovanje. Od zahtevanega plačila pogodbene kazni naprej je dolžnik v zamudi, zato je od takrat dalje upnik upravičen do zamudnih obresti od denarnega zneska zahtevane pogodbene kazni.

Ker lahko pogodbeni stranki skladno z določbo 1. odstavka 271. člena ZOR poljubno določita višino pogodbene kazni, je treba ob upoštevanju določbe 3. odstavka 1107. člena ZOR zaključiti, da bi uporaba 52. uzance Posebnih gradbenih uzanc (ki nasprotuje citirani dispozitivni normi ZOR, saj določa najvišjo dovoljeno pogodbeno kazen) v tej zadevi prišla v poštev le v primeru, če bi stranki uporabo teh uzanc izrecno dogovorili. Res je v pogodbi izrecno določeno, da se pogodbena kazen računa od neizvršenih del, vendar pa je sodišče prve stopnje to določbo pravilno uporabilo, ko je kot osnovo za izračun pogodbene kazni vzelo vrednost celotne obveznosti, in ne zgolj vrednosti neizvršenih del. Neizvrševana dela tožene stranke pomenijo namreč neizvršeno obveznost tožene stranke, njena obveznost pa ni bila deljiva, saj tožnikoma ni bila dolžna izročati stanovanja postopoma po raznih fazah gradnje, temveč je bila njena edina obveznost izročiti tožnikoma v celoti dograjeno stanovanje. Takšna razlaga sporne določbe je zato najbolj logična, sicer pa jo (glede na to, da je sporna določba zapisana v formularni pogodbi, ki je bila vnaprej pripravljena s strani tožene stranke), narekuje tudi

Pogodbeno kazen v višini 6 promilov dnevno je v svoji ponudbi predlagala prav tožena stranka, zato pritožbeno sodišče ni našlo razlogov za večji poseg v pogodbeno avtonomijo strank, kot ga je izvršilo sodišče prve stopnje, ki je pogodbeno kazen znižalo na 5 promilov dnevno.

Obresti so občasne terjatve za katere velja po določbi 1. odst. 372. člen ZOR triletni zastaralni rok. Ker je tožnica zahtevala obresti za glavnico (plačilo razlike v plači za december 1992 in januar 1993) šele leta 2000, je sodišče zahtevek utemeljeno zavrnilo, saj je terjatev zastarala.

Tožena stranka je prekludirana glede uveljavljanja ugovora zastaranja zamudnih obresti, ki ga je podala šele v pritožbi, saj sme po 1. odst. 337. čl. ZPP pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP.

V tej pravdni zadevi ne gre za vprašanje ali lahko v sicer jasni pogodbeni določbi sodišče zviša pogodbeno kazen, ampak za vprašanje razlage nejasne pogodbene odločbe. Ugotovljene okoliščine narekujejo razlago nejasne pogodbene določbe o pogodbeni kazni v korist tožnikov.

Sodišče sme po četrtem odstavku člena 80 ZOR na zahtevo zainteresirane stranke zmanjšati preveliko aro, in zmanjšati pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka (člen 274 ZOR). Tak princip je potrebno uporabiti tudi pri dogovorjeni pavšalni odškodnini zaradi predčasnega odstopa od pogodbe.

Za odločitev v tej zadevi je bistvena ugotovitev, da je tožena stranka tožnikoma postavila kot pogoj za prodajo stanovanja, ki je bilo grajeno za trg, vnaprejšnje plačilo kupnine. Drugačne revizijske navedbe pomenijo izpodbijanje dejanskih ugotovitev, kar ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Višina vnaprej plačane kupnine ni bila sporna, obračun obresti, ki so bile tožnikoma priznane, pa je v skladu z določbo 26. člena ZBP.

Dogovorjeni znesek pogodbene kazni varuje morebitno pogodbenikovo odškodninsko terjatev zaradi kršitve pogodbe, v delu, v katerem to terjatev presega, pa varuje zgolj pogodbeno disciplino. Sodišče lahko na ugovor dolžnika pogodbeno kazen zniža, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta nesorazmerno visoka (274. čl. ZOR), pri čemer se upošteva razlog določitve pogodbene kazni (271. čl. ZOR). Kot kriterij za določitev višine pogodbene kazni pa se lahko upošteva tudi stopnja krivde za neizpolnitev pogodbenih določil.

Tožena stranka je ugovor ničnosti pogodbe o izobraževanju gradila na očitno previsoki ("oderuški") pogodbeni kazni glede na pogodbeno obveznost tožeče stranke (organizacija in delno financiranje toženčevega izobraževanja). Za presojo, da je pogodba oderuška, je med drugim relevantno očitno nesorazmerje med predmetoma izpolnitve pogodbenih strank iz dvostranske pogodbe (141. čl. ZOR). Ni tedaj relevantno očitno nesorazmerje med obveznostjo, ki nastopi zaradi neizpolnitve pogodbe ene pogodbene stranke, in predmetom izpolnitve druge pogodbene stranke. Dogovorjena pogodbena kazen je bila v konkretnem primeru namenjena utrditvi konkurenčne prepovedi za toženca, saj sankcionira njegovo morebitno kršitev le-te (prim. 1. odst. 273. čl. ZOR). Obveznost plačila pogodbene kazni zato ni bila ekvivalent pogodbene obveznosti tožeče stranke.