VSM sodba I Kp 440/2003

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obremenjujejo proračun.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. I. F. z razlogov po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ). Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika, proračun. Na podlagi določbe tretjega odstavka 105. člena ZKP se oškodovana firma xy s.p. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 58.410,00 SIT napoti na pravdo. Proti taki sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo in ji izreče pogojno obsodbo. Pritožba ni utemeljena. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožba uveljavlja iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker bi naj izrek sodbe nasprotoval njenim razlogom. Mnenja je, da bi sodišče prve stopnje moralo obdolženko oprostiti po 1. točki prvega odstavka 358. člena ZKP, če je že ugotovilo, da v dejanjih obdolženke ni goljufivega namena in ne po 3. točki istega odstavka in člena ZKP. Takemu stališču pritožbe pa ni moč pritrditi. Ali je obdolženka storila kaznivo dejanje z goljufivim namenom ali ne, ni pravno ampak dejansko vprašanje. Zato je sodišče prve stopnje, ko goljufivega namena pri obdolženki ni ugotovilo, ravnalo prav, ko jo je oprostilo po 3. točki prvega odstavka 358. člena ZKP, ker ji ni dokazano, da je storila kaznivo dejanje, ki ga je bila obtožena. Tako tudi ni nasprotja med izrekom in obrazložitvijo in uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ni podana. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga z dokazi, na podlagi katerih bi lahko z vso gotovostjo spoznala obdolženko za krivo storitve omenjenega kaznivega dejanja. V posledici tega jo je utemeljeno oprostilo obtožbe. Tako svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja okrožne državne tožilke ne morejo omajati pravilnosti razlogov napadene sodbe. Po stališču pritožbe je obdolženka že ob samem naročilu kurilnega olja imela goljufiv namen. Okoliščina, da je pa nekaj v obrokih le plačala pa ni okoliščina, ki bi izključevala njen goljufiv namen še posebej ne zato, ker je začela plačevati šele, ko so bili proti njej sproženi postopki in ker se ob naročilu niti ni predstavila. Z navedenimi stališči pa ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obdolženki pač ni mogoče z vso gotovostjo očitati, da je kurilno olje za K. J. naročila z goljufivim namenom, torej da ga ne bo plačala. Obdolženka je bila J. dolžna denar in da bi ta dolg poravnala se je sama ponudila, da ji ga poravna z nabavo kurilnega olja. A. T. je povedala, da naročnice ni spraševala po imenu in je bila prepričana, da bo bolje plačala J.. Zato ni moč pritrditi pritožbi in s tem tudi ne obtožbi, da je zapeljala v zmoto A. T., da bo kot naročnica blago plačala. Obdolženka kurilnega olja res ni plačala takoj po izstavitvi računa, vendar pa je pričela z obročnim odplačevanjem takoj, ko jo je lastnik firme V. T. pozval in to se je zgodilo še preden so bili na državnem tožilstvu zaradi odložitve pregona. Del dolga je tudi odplačala J., ki ga je obdolženka odslužila z nudenjem frizerskih uslug J.. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je obdolženka s takšnim svojim ravnanjem poravnala dolg J., nakopala pa si drugega, ki ga je odplačala na obroke po pozivu, vendar pa ni imela ob naročanju goljufivega namena, da ga ne bi plačala. Zato je potrebno pritrditi zaključkom prvostopnega sodišča, da obstaja dvom, da je obdolženka storila kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Po obrazloženem se pokaže, da pritožba ne more omajati pravilnosti prvostopnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov ter je zato pritožba okrožne državne tožilke zoper prvostopni oprostilni izrek, neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.