VSL sodba in sklep I Cpg 778/2009

1.Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih 3., 4., 5. in 6. točki izreka.

2.Tožeči stranki sami nosita svoje pritožbene stroške, dolžni pa sta nerazdelno povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 2.680,00 EUR, v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

O b r a z l o ž i t e v

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se GM dovoli vstop v pravdo na strani tožeče stranke poleg prvotnega tožnika DM (1. točka izreka sklepa). Nadalje je sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe po predlogih tožeče stranke z dne 11. 09. 2008 in z dne 02. 02. 2009 (2. točka izreka sklepa). Uveljavljani vmesni ugotovitveni tožbeni zahtevek: "Ugotovi se, da poslovni delež tožnika DM, ki ga ima v družbi G. Družba za gradnjo, inženiring in vodenje investicij d.o.o., L., vpisani pri Okrožnem sodišču Ljubljana pod štev. reg. vložka 0/00/00 in z matično štev. 00, evidentiranega pod zap. št. 000 v višini 36.805,20 EUR oziroma 10% osnovnega kapitala te družbe, predstavlja skupno premoženje zakoncev DM in GM, pridobljeno v njuni zakonski skupnosti, na katerem ima vsak od njiju polovični delež." je sodišče prve stopnje zavrglo (3. točka izreka sklepa).

Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bil toženec dolžan s tožnikoma, v roku 3 dni pod izvršbo, skleniti v notarskem zapisu pogodbo o prenosu poslovnih deležev z naslednjo vsebino:

1.1. Prodajalec DM proda kupcu G. Družba za gradnjo, inženiring in vodenje investicij d.o.o., L, svoj poslovni delež, ki ga ima v družbi G, Družba za gradnjo, inženiring in vodenje investicij d.o.o., L., vpisani pri Okrožnem sodišču Ljubljana pod štev. reg. vložka 0/00/00 in z matično štev. 00, in sicer v višini 18.402,60 EUR, kar predstavlja 5% osnovnega kapitala družbe, za kupnino 417.292,61 EUR.

1.2. Prodajalka GM proda kupcu G. Družba za gradnjo, inženiring in vodenje investicij d.o.o., L., svoj poslovni delež, ki ga ima v družbi G., Družba za gradnjo, inženiring in vodenje investicij d.o.o., L., vpisani pri Okrožnem sodišču Ljubljana pod štev. reg. vložka 0/00/00 in z matično štev. 00, in sicer v višini 18.402,60 EUR, kar predstavlja 5% osnovnega kapitala družbe, za kupnino 417.292,61 EUR.

1.3. Poslovna deleža iz prejšnjih točk te pogodbe preideta na kupca G. Družba za gradnjo, inženiring in vodenje investicij d.o.o., L., z dnem plačila celotne kupnine.

1.4. Kupec G., Družba za gradnjo, inženiring in vodenje investicij d.o.o., L. se zavezuje plačati celotno kupnino iz tč. 1.1. in tč. 1.2. te pogodbe v 8 dneh, šteto od podpisa te pogodbe, prodajalcema DM in GM na njun bančni račun." (4. točka izreka sodbe).

Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bil toženec dolžan s tožnikoma, v roku 3 dni pod izvršbo, skleniti v notarskem zapisu pogodbo o prenosu poslovnih deležev z naslednjo vsebino:

1.1. Prodajalec DM proda kupcu G. Družba za gradnjo, inženiring in vodenje investicij d.o.o., L., svoj poslovni delež, ki ga ima v družbi G, Družba za gradnjo, inženiring in vodenje investicij d.o.o., L, vpisani pri Okrožnem sodišču Ljubljana pod štev. reg. vložka 0/00/00 in z matično štev. 00, in sicer v višini 18.402,60 EUR, kar predstavlja 5% osnovnega kapitala družbe, za kupnino 246.981,14 EUR.

1.2. Prodajalka GM proda kupcu G., Družba za gradnjo, inženiring in vodenje investicij d.o.o., L, svoj poslovni delež, ki ga ima v družbi G., Družba za gradnjo, inženiring in vodenje investicij d.o.o., L, vpisani pri Okrožnem sodišču Ljubljana pod štev. reg. vložka 0/00/00 in z matično štev. 00, in sicer v višini 18.402,60 EUR, kar predstavlja 5% osnovnega kapitala družbe, za kupnino 246.981,14 EUR.

1.3. Poslovna deleža iz prejšnjih točk te pogodbe preideta na kupca G., Družba za gradnjo, inženiring in vodenje investicij d.o.o., L, z dnem plačila celotne kupnine.

1.4. Kupec G., Družba za gradnjo, inženiring in vodenje investicij d.o.o., L se zavezuje plačati celotno kupnino iz tč. 1.1. in tč. 1.2. te pogodbe v 8 dneh, šteto od podpisa te pogodbe, prodajalcema DM in GM na njun bančni račun." (5. točka izreka sodbe).

Tožečima strankama je naložilo, da sta dolžni povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 9.572,60 EUR s pripadajočimi obrestmi (6. točka izreka sodbe).

Zoper 3., 4., 5. in 6. točko navedene odločbe sta tožeči stranki vložili pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata vse pritožbene razloge (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno zavrne ter v izpodbijanem delu potrdi odločbo sodišča prve stopnje, tožečima strankama pa naloži nerazdelno povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Glede vmesnega ugotovitvenega zahtevka

Sodišče prve stopnje je odločilo, da vmesni ugotovitveni zahtevek ni dopusten, saj predlagana ugotovitev obstoja deležev obeh tožnikov na spornem poslovnem deležu ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločitev o dajatvenem tožbenem zahtevku, zato je vmesni ugotovitveni zahtevek zavrglo.

Zakon o pravdnem postopku v 3. odstavku 181. člena določa, da lahko tožeča stranka, če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja oziroma ne obstaja, če je sodišče, pred katerim teče pravda, zanj stvarno pristojno in če je za odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka. Pogoj za dopustnost vmesnega ugotovitvenega zahtevka je prejudicialnost, saj je z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom dopustno zahtevati le ugotovitev (ne)obstoja tistega pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. Z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom je torej dopustno zahtevati, da sodišče v izreku sodbe odloči o tistem, o čemer bi sicer moralo odločiti kot o predhodnem vprašanju. Prejudicialnosti ni v primeru, kadar mora sodišče zavrniti oziroma ugoditi zahtevku ne glede na obstoj pravnega razmerja, ki je predmet vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Pravno razmerje je prejudicialno le, če bi bila odločitev sodišča v primeru, ko to pravno razmerje obstaja, drugačna, kot bi bila v primeru, ko to pravno razmerje ne obstaja.

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje in kar poudarja tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, sta tožeči stranki z glavnim in podrednim tožbenim zahtevkom zahtevali odkup vsaka svojega 5% poslovnega deleža, ki pa ne obstajata. Tudi sicer, če bi sodišče o vmesnem ugotovitvenem zahtevku odločalo, ne bi moglo ugotoviti obstoja dveh 5% poslovnih deležev, saj tega tožeči stranki z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom nista zahtevali. Na tem mestu pritožbeno sodišče pripominja, da je postavljeni vmesni ugotovitveni zahtevek tudi nesklepčen, saj z njim zahtevata tožnika, da se na poslovnem deležu prvega tožnika ugotovi skupna lastnina zakoncev (tožnikov), hkrati pa zahtevata ugotovitev, da sta tožnika solastnika tega deleža, vsak do polovice.

Pritožnika sodišču prve stopnje nadalje očitata, da bi moralo sodišče glede na predložene dokaze skladno z določbami ZPP izdati vmesno ugotovitveno sodbo, s katero bi odločilo o postavljenem vmesnem ugotovitvenem zahtevku. Pritožbeno sodišče poudarja, da o vmesnem ugotovitvenem zahtevku sodišče praviloma odloči obenem z dajatvenim zahtevkom v končni sodbi. V kolikor bi sodišče prve stopnje ocenilo, da je vmesni ugotovitveni zahtevek zrel za odločitev, bi sicer lahko tudi pred odločitvijo o dajatvenem zahtevku izdalo delno sodbo (sodbo o enem izmed dveh zahtevkov), ne pa vmesno sodbo, kot to napačno menita pritožnika (1). Glede na naravo obravnavanih zahtevkov je tudi po mnenju pritožbenega sodišča bolj smiselno, da je sodišče prve stopnje o vmesnem ugotovitvenem zahtevku odločilo skupaj z dajatvenima zahtevkoma (glavnim in podrednim) v končni sodbi.

Glede delitve poslovnega deleža

Določba 4. odstavka 483. člena ZGD-1 določa, da delitev poslovnega deleža, razen pri odsvojitvi, delitvi skupnega premoženja zakoncev ali dedovanju, ni dopustna. Družbena pogodba lahko delitev poslovnega deleža prepove. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzelo komentar dr. Bojana Zabela, ki omenjeno zakonsko določbo razlaga na način, da je z delitvijo skupnega premoženja zakoncev mišljena delitev ob razvezi zakonske zveze, ne pa kadarkoli. Če želita zakonca brez razveze zakonske zveze razdeliti poslovni delež, soimetnika katerega sta (kot v obravnavanem primeru), veljajo zanju enaka pravila kot za katerekoli druge skupne imetnike. Delitev poslovnega deleža je v ZGD-1 določena kot izjema od splošnega pravila o nedeljivosti poslovnega deleža predvsem iz razloga, ker je želel zakonodajalec kar se da omejiti možnost poseganja v avtonomijo družbenikov in v kapitalska razmerja med njimi. Pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam odgovora na pritožbo, da ima edino razveza zakonske zveze za zakonca lahko takšne posledice, da opravičuje poseg tudi v samostojnost in celovitost poslovnega deleža. Nadalje pritožbeno sodišče še poudarja, da je določbo 4. odstavka 483. člena ZGD-1 potrebno razlagati na način, da je delitev poslovnega deleža dopustna le ob delitvi skupnega premoženja zakoncev kot celote. V obravnavanem primeru pa je predmet delitve zgolj posamezna premoženjska enota skupnega premoženja zakoncev. Pritožbeno sodišče poudarja, da je določbe ZZZDR o skupnem premoženju in njegovi delitvi treba razumeti tako, da je skupno premoženje zakoncev praviloma nedeljiv materialnopravni pojem, saj je posledica celovite presoje razmerij med zakoncema. Ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja ni mogoče, zato je tudi pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju in delitvi le-tega treba upoštevati vse premoženje, pridobljeno v zakonski zvezi, in morajo biti deleži na vseh predmetih skupnega premoženja enaki (primerjaj pravno mnenje v Poročilu VS 2/79, stran 2; II Ips 820/93; II Ips 56/94; II Ips 58/2006, II Ips 820/93 itd.).

Pritožnika nadalje neutemeljeno grajata odločitev sodišča prve stopnje tudi v delu, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevajoč svojo argumentacijo, delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na prvega tožnika, ugoditi. Pritožbeno sodišče sodi, da bi bilo v tem primeru potrebno uporabiti določbe ZGD-1, ki urejajo odsvojitev dela poslovnega deleža (smiselna uporaba 481. člena ZGD-1). Upoštevaje, da prvi tožnik odsvojitve dela poslovnega deleža ni niti zatrjeval, niti ni izkazal obstoja predpostavk iz 3. do 7. odstavka 481. člena ZGD-1, se sodišče prve stopnje pravilno ni spustilo v presojo le-tega.

Četudi vprašanje soglasja družbenikov za predmetni spor ni bistveno, pritožbeno sodišče pripominja, da soglaša s pritožbenimi trditvami, da soglasje ostalih družbenikov o delitvi poslovnega deleža, v kolikor do delitve pride pri delitvi skupnega premoženja zakoncev ali pri dedovanju, ni potrebno. Res pa je, da je takšno soglasje potrebno v primeru pravno poslovne odsvojitve dela poslovnega deleža. Določba 483. člena ZGD-1 je namreč v razmerju do določbe 505. člena ZGD-1 lex specialis.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Iz zgoraj navedenih razlogov pritožba tožečih strank torej ni utemeljena. Ker postopek niti izpodbijana sodba nista obremenjena z zatrjevanimi kršitvami, kakor tudi ne s kršitvami, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), dejansko stanje pa je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo, je sodišče druge stopnje v skladu z določbama 353. člena ZPP in 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v izpodbijanih 3., 4., 5. in 6. točki izreka potrdilo izpodbijano odločbo.

Glede stroškov v zvezi s pritožbo

Ker tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, sami nosita svoje pritožbene stroške, dolžni pa sta povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbene stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika tožene stranke, Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in Zakona o sodnih taksah. Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo (3375 točk). Ni pa ji priznalo nagrade iz naslova „poročilo stranki“, ker je to strošek, ki se priznava v okviru drugih osnovnih postavk zastopanja ter prijavljenih materialnih stroškov, ki nimajo podlage v 3. odstavku 13. člena OT. Upoštevajoč 20 % DDV, znaša nagrada pooblaščencu 1.859,00 EUR. Skupaj s sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 821,00 EUR je pritožbeno sodišče tako toženi stranki priznalo stroške pritožbenega postopka v višini 2.680,00 EUR.

Zamudne obresti so objektivna posledica zamude. Ta pa v primeru stroškov postopka ne more nastopiti pred prejemom te odločbe in iztekom paricijskega roka (primerjaj 313. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 313. člena ZPP naložilo tožečima strankama plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke v splošnem paricijskem roku 15 dni od vročitve prepisa te odločbe brez zamudnih obresti, po izteku paricijskega roka pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti.

-------------------------------------------------------------

(1) Galič, A.: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 161.