VSRS Sodba II Ips 345/2008

Reviziji tožeče stranke se glede odločitve o glavni stvari delno ugodi in se sodba sodišče druge stopnje v tem delu spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v 1. točki izreka glasi:

"Ugotovi se, da so zemljišča:

vl. št. ..., k.o. ...,

last tožeče stranke.

V preostalem se tožbeni zahtevek zavrne.“

Sicer se pritožba zavrne.

Sicer se revizija zavrne.

Sodbi sodišč druge in prve stopnje se v stroškovnem delu spremenita tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 650,86 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

1Tožeča stranka trdi, da je lastninsko pravico na spornih kmetijskih zemljiščih pridobila na podlagi 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju ZSKZ). Tožena stranka je namreč imela na teh kmetijskih zemljiščih, ki so bila v družbeni lastnini, le pravico uporabe. Tožena stranka bi jih sicer morala prenesti na tožečo stranko že na podlagi določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), prav tako pa bi jih morala prenesti tudi Kmetijska zadruga A. (nadaljevanju KZ A.), ker je ta zemljišča pridobila neodplačno.

2Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je bil postopek redne likvidacije podjetja T. zaključen s sklepom Temeljnega sodišča v Kopru z dne 25. 10. 1990. S tem sklepom je bilo tudi določeno, da se vsa preostala aktiva in pasiva likvidirane družbe prenese na Skupščino Občine ... (v nadaljevanju SO). Ta je pridobljeno aktivo in pasivo likvidirane družbe s sklepom z dne 25. 10. 1990 prenesla na družbo B. d.o.o., ki se je kasneje preimenovala v družbo V. d.o.o. (tožena stranka). Družbo B. d.o.o. sta še pred zaključkom likvidacijskega postopka podjetja T. dne 19. 4. 1990 ustanovili družba F. d.o.o. in KZ A. SO je v sklepu z dne 25. 10. 1990 izrecno navedla, da se s prenesenimi sredstvi poveča ustanoviteljski delež ustanoviteljev B. d.o.o., in sicer v razmerju F. d.o.o. 80 % vrednosti prenesene aktive in pasive, KZ A. pa 20 %. S pridobljenimi sredstvi sta ustanovitelja povečala osnovni kapital družbe B. d.o.o. (predlog in sklep o spremembi ustanovitvene pogodbe z dne 6. 5. 1991 in 10. 5. 1991). Sprememba ustanoviteljskih deležev je bila 8. 7. 1991 vpisana v sodni register. Z dopolnilnim sklepom z dne 22. 5. 1992 je likvidacijski senat natančno določil številke parcel zemljišč, ki jih je s prvim sklepom prenesel na SO. SO je nato s sklepom z dne 11. 2. 1993 dopolnila svoj prvi sklep z dne 25. 10. 1990, s katerim je že prenesla aktivo in pasivo na ustanovitelje družbe B. d.o.o. Na podlagi obeh navedenih sklepov likvidacijskega senata je bila 16. 7. 1992 v zemljiški knjigi pri spornih nepremičninah vknjižena pravica uporabe v korist družbe V. d.o.o. Dne 19. 12. 1997 sta družba F. d.o.o. in A. z.o.o. odplačno odsvojili 3,946 % poslovnega deleža in ga prenesli na 161 pridobiteljev, s čimer sta izpolnili obveznost, določeno s sklepom SO z dne 25. 10. 1990.

3Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zahtevke na ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine v celoti zavrnilo. Presodilo je, da je tožena stranka pridobila sporna zemljišča na odplačen način. Ustanovitelja toženke sta vložila zemljišča v toženko v obliki stvarnega vložka, v zameno pa sta se jima obstoječa poslovna deleža povečala. ZSKZ naj bi prišel v poštev le v primerih, ko so temeljne organizacije kooperantov pridobile kmetijska zemljišča neodplačno. Tudi ustanovitelja toženke sta po oceni sodišča pridobila pravico uporabe na spornih zemljiščih na odplačen način. V zameno za pridobljena zemljišča se je namreč C. d.d., ki je izključna lastnica družbe F. d.o.o., zavezala umakniti vse terjatve do podjetja T., ki je bilo takrat v likvidaciji. Uporaba določb ZLPP pa za toženko ne pride v poštev, saj je bil njen kapital že v celoti nominiran, prav tako pa se tudi ustanovitelja nista lastninila po tem zakonu.

4Sodišče druge stopnje je presodilo, da je za odločitev pomemben le prvi prenos - med SO in ustanoviteljema. Ta je bil odplačen, saj sta se ustanovitelja odpovedala terjatvam, ki sta jih imela do likvidiranega podjetja T. Zavrnilo je tudi pritožbeni očitek, da je SO sporna zemljišča prenesla direktno na toženko. Po oceni sodišča druge stopnje je SO sporna zemljišča prenesla na ustanovitelja, ta pa sta jih nato vložila v toženko v obliki stvarnega vložka.

5Revizijo vlaga tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7Revizija je delno utemeljena.

Glede pridobitve lastninske pravice na podlagi ZSKZ

8.Ker tožnica zatrjuje pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona, je potrebno revizijo glede odločitve o zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zavrniti že iz tega razloga (II. točka izreka te sodbe). Revizijskemu sodišču se tako s toženkinim ugovorom zastaranja tega zahtevka ni bilo potrebno ukvarjati.

9Stališče sodišča druge stopnje, da je za odločitev v obravnavani zadevi pomembna le prva odsvojitev spornih zemljišč ter njegova presoja, da bi ustanovitelja toženke postala lastnika, ker sta zemljišča pridobila odplačno, omogočata sklepanje, da je bila za sodišče druge stopnje v ključnega pomena ugotovitev lastništva kmetijskih zemljišč v primeru, če ne bi prišlo do prenosa pravice uporabe na toženko: ali bi torej KZ A. in F. d.o.o. postala lastnika kmetijskih zemljišč, če jih ne bi vložila v toženko v obliki stvarnega vložka. Po presoji revizijskega sodišča je navedeno izhodišče sodišča druge stopnje zmotno. Za odločitev v obravnavani zadevi je lahko pomembno le, ali so bila sporna kmetijska zemljišča ob uveljavitvi ZSKZ že olastninjena.

10Pravni status kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini urejajo trije zakoni: Zakon o zadrugah (v nadaljevanju ZZad), ZLPP in ZSKZ. Zakonodajalec je pri lastninjenju kmetijskih zemljišč upošteval, da so zemljišča kot naravna danost del naravnega bogastva Republike Slovenije (v nadaljevanju RS), zato je za lastnika teh zemljišč določil državo.(1) Tako je tudi ZSKZ v 14. členu določil, da kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, ki niso postala last RS oziroma občine na podlagi določb ZLPP oziroma ZZad, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last države oziroma občin.

11Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je SO prenesla zemljišča (pravico uporabe) na ustanovitelja toženke in da je toženka torej pridobila zemljišča v obliki stvarnega vložka ustanoviteljev. Zmotno pa je sklepanje tožene stranke, ki ga poudarja tekom postopka in tudi v odgovoru na revizijo, da so se s tem ta zemljišča že olastninila. Vložitev zemljišč v družbo v obliki stvarnega vložka namreč ni bila podlaga za lastninjenje kmetijskih zemljišč, temveč le zgoraj navedeni zakoni.

12Prav tako ustanovitelja v trenutku, ko sta vložila ta zemljišča v obliki stvarnega vložka v toženko, še nista bila lastnika teh zemljišč. Revizijsko sodišče je namreč pri tem vezano na izrecno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je SO na ustanovitelja na spornih zemljiščih prenesla le pravico uporabe, zemljišča pa so bila v družbeni lastnini. Eden izmed ustanoviteljev je sicer imel statusno obliko zadruge, vendar je tudi ZZad, ki je vseboval podlago za lastninjenje kmetijskih zemljišč (drugi odstavek 74. člena ZZad), pričel veljati šele v letu 1992, torej po trenutku, ko je KZ A. sporna zemljišča vložila v toženko v obliki stvarnega vložka. Tako kmetijska zemljišča, na katerih je imela pravico uporabe KZ A., v trenutku vložitve v toženko še niso bila olastninjena.(2) Tako za odločitev tudi ni pomembno, ali je toženka sporna zemljišča pridobila odplačno.

13Ker gre tudi pri prenosu nepremičnin v obliki stvarnega vložka za izvedeni prenos pravice na teh nepremičninah, skladno z načelom nemo plus pa nihče ne more prenesti več pravic kot jih ima sam, tožnica v reviziji utemeljeno izpostavlja, da je lahko toženka na spornih zemljiščih pridobila le pravico uporabe. Ob dejstvu, da so bila sporna zemljišča ob uveljavitvi ZSKZ (11. 3. 1993) še vedno v družbeni lastnini, toženka pa je na njih imela pravico uporabe, so ta zemljišča postala last tožnice. Da je imela toženka na spornih zemljiščih le pravico uporabe, izhaja nenazadnje tudi iz tega, da se je vpisala na teh zemljiščih kot lastnik na podlagi določb ZLNDL. Tožnica tako utemeljeno opozarja, da je na spornih zemljiščih pridobila lastninsko pravico na podlagi določb ZSKZ.

Glede ugovora priposestvovanja

14Toženka je podrejeno postavila tudi ugovor priposestvovanja, o katerem sodišči prve in druge stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča nista odločali. Ta ugovor utemeljuje s trditvami, da je od uveljavitve ZSKZ, ko naj bi tožeča stranka postala lastnica spornih zemljišč, pa do vložitve tožbe, že potekel desetletni rok za priposestvovanje (navedbe toženke iz pripravljalne vloge z dne 25. 3. 2006) oziroma da naj bi potekel celo štirinajstletni rok od dneva, ko so bile sporne nepremičnine vložene v obliki stvarnega vložka v toženko (navedbe toženke iz odgovora na tožbo).

15Tožena stranka sicer pravilno opozarja, da je družbena lastnina na spornih zemljiščih prenehala že z uveljavitvijo ZSKZ in da je tožeča stranka takrat postala lastnica teh zemljišč,(3)

vendar to še ne pomeni, da je bilo mogoče ta zemljišča od uveljavitve tega zakona dalje tudi priposestvovati. Res je sicer, da Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) določa, da zemljišč, ki so bila v družbeni lastnini, ni mogoče priposestvovati (29. člen ZTLR), kar bi na podlagi argumenta a contrario dopuščalo sklepanje toženke, da bi bilo mogoče ta zemljišča od trenutka olastninjenja dalje tudi priposestvovati. Vendar takšno stališče po presoji revizijskega sodišča ni pravilno iz več, v nadaljevanju pojasnjenih, razlogov.

16Pridobitev lastninske pravice na kmetijskem zemljišču na podlagi enega od zakonov o lastninjenju kmetijskih zemljišč pomeni pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona. Posameznik pridobi lastninsko pravico na podlagi zakona, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Možnost pridobitve kmetijskih zemljišč, ki so bila predmet lastninjenja, tudi s priposestvovanjem, bi posamezniku omogočila, da pridobi lastninsko pravico na teh zemljiščih tudi v primeru, če bi bil v dobri veri, da so izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi enega od zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. To bi dejansko pomenilo zaobid zakonsko določenih pogojev za pridobitev lastninske pravice na teh zemljiščih. Da bi lahko posameznik pridobil lastninsko pravico na teh zemljiščih na podlagi zakonodaje o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, morajo biti ti pogoji objektivno izpolnjeni. Ne zadostuje torej, da je posameznik v dobri veri, da so zakonsko določeni pogoji izpolnjeni.

17Priposestvovanje v situacijah, kot je obravnavana, ko se torej posameznik uspe vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik na podlagi enega od zakonov o lastninjenju družbene lastnine, pa ni mogoče tudi iz razloga, ker je dobra vera v taki situaciji po vsebini le pravna zmota, ki pa ne more imeti pravnih posledic.(4)

Da se pri utemeljevanju dobre vere ni mogoče sklicevati na nepoznavanje prava, izhaja nenazadnje tudi iz zadeve II Ips 259/2006 z dne 9. 10. 2008. V tej zadevi je VS RS sicer presojalo dobro vero tretjega, ki je zatrjeval, da je utemeljeno verjel, da je vknjiženi odsvojitelj tudi pravi lastnik nepremičnine, medtem ko se predmetna zadeva nanaša na priposestvovalca, ki je vpisan v zemljiško knjigo in zatrjuje, da je utemeljeno verjel, da je tudi pravi lastnik nepremičnine. Kljub tej razliki je stališče, ki ga je VS RS zavzelo v citirani zadevi,(5)

mogoče uporabiti tudi za odločitev v konkretni zadevi. Če se namreč na nepoznavanje prava (in posledično dobro vero) ne more sklicevati pridobitelj, ki se je vpisal v zemljiško knjigo na podlagi pravnega posla, potem to stališče velja še toliko bolj (ali pa vsaj zaradi načela enakosti) pri presoji dobre vere priposestvovalca, ki se je vpisal v zemljiško knjigo na podlagi zakona in torej nepremičnine ni pridobil v pravnem prometu.

18Dopustitev priposestvovanja v konkretni zadevi bi bila prav tako v nasprotju z namenom instituta priposestvovanja na nepremičninskem področju. Ta je predvsem v odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah,(6) medtem ko bi v primerih, kot je obravnavani, s priposestvovanjem dejansko naknadno "legalizirali" nezakonite vpise lastninskih pravic, ki so nastali v procesu lastninjenja nepremičnin.

19Možnost priposestvovanja zemljišč, na katerih se je pridobila lastninska pravica na podlagi enega od zakonov o lastninjenju družbene lastnine, bi po oceni revizijskega sodišča v praksi v določenih primerih lahko pripeljala do nepravičnih situacij oziroma do izkoriščanja instituta priposestvovanja s strani spretnejših strank, podobno kot v primerih, ko so se posamezniki pri pravnem prometu z nepremičninami v obdobju lastninjenja nepremičnin neutemeljeno sklicevali na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. V praksi je bila pogosta situacija, da subjekti, ki so z uveljavitvijo zakonodaje o lastninjenju družbene lastnine postali lastniki nepremičnin, niso bili hkrati tudi posestniki teh nepremičnin. Zaradi neurejenih zemljiškoknjižnih evidenc so lahko pravi lastniki običajno šele z zamikom ugotovili (npr. ob vzpostavitvi ustreznih evidenc), katere nepremičnine so postale njihova last. Če bi dopustili priposestvovanje teh nepremičnin, bi lahko posamezniki, ki so imeli te nepremičnine ves čas v posesti in so bili v mnogih primerih v zemljiški knjigi tudi (sicer nepravilno) vpisani kot lastniki, te nepremičnine priposestvovali. Pravi lastniki bi tako v določenih primerih ugotovili, katere nepremičnine so na podlagi zakona postale njihova last, šele, ko bi te nepremičnine tretji že priposestvovali. Lastninjenje nepremičnin bi bilo v teh primerih dejansko izvedeno na podlagi priposestvovanja.

20Za odločitev v primerih, ko lahko po določbah enega od zakonov o lastninjenju lastninsko pravico na nepremičnini pridobijo različni subjekti, je torej potrebno ugotoviti le, kateri od teh subjektov je na nepremičnini dejansko pridobil lastninsko pravico.(7) V konkretni zadevi je tako za odločitev ključno le, ali so sporna zemljišča na podlagi določb ZSKZ pripadla toženki ali tožnici. Nobenih posledic pa ne more imeti dejstvo, da je tožeča stranka postala lastnica spornih kmetijskih zemljišč že z dnem uveljavitve ZSKZ, predmetno tožbo pa je vložila šele v letu 2004.

21Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in odločitev sodišč spremenilo tako, da je v celoti ugodilo ugotovitvenemu zahtevku tožeče stranke (prvi odstavek 380. člena ZPP, I. točka izreka te sodbe).

22Če revizijsko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odloči o celotnih stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Revizijsko sodišče je poseglo v odločitev o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka, in sicer tako, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 650,86 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve in druge stopnje.

Nagrada je odmerjena v okviru zahtevka tožeče stranke za povračilo stroškov.

Revizijsko sodišče pa tožeči stranki ni prisodilo stroškov revizijskega postopka, ker jih ta ni priglasila.

T

ožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, ker delna zavrnitev revizije ne vpliva na uspeh tožeče stranke v revizijskem postopku.

---.---

Op. št. (1): Izjema od tega pravila velja le za kmetijska zemljišča, ki so jih zadruge pridobile na odplačen način. Ta so postala z uveljavitvijo ZZad last

zadruge (drugi odstavek 74. člena ZZad).

Op. št. (2): V zadevi III Ips 19/95 z dne 7. 12. 1995, kjer sta zadrugi prav tako vložili v neko družbo zemljišča v obliki stvarnega vložka, je bila situacija drugačna kot v obravnavani zadevi. Zadrugi sta zemljišča pridobili odplačno in sta z dnem uveljavitve ZZad tudi postali lastnici spornih zemljišč. Zadrugi sta torej vložili že olastninjena zemljišča, medtem ko so bila v

obravnavani zadevi vložena zemljišča, ki so bila še v družbeni lastnini.

Op. št. (3): Prim. M. Damjan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, v: Pravosodni bilten, 32 (2011) 1, str. 128-129.

Op. št. (4): Tudi M. Tratnik zastopa stališče, da opravičljiva zmota v skladu z načelom ignorantia iuris nocet ne more temeljiti na nepoznavanju prava. Prim. M. Tratnik v M. Juhart in ostali: Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 263.

Op. št. (5): Stališče, da se pri pravnem prometu z nepremičninami ni mogoče sklicevati izključno na podatke zemljiške knjige, temveč je treba upoštevati vse zakone, ki urejajo te vrste nepremičnin ter pravna razmerja in upravičenja v zvezi z njimi, zastopa tudi L. Ude. Prim. L. Ude, Dobra vera pri pravnem prometu z nepremičninami v obdobju lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini, v: Izbrane teme civilnega prava II, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana 2007, str. 141-151.

Op. št. (6): Prim. M. Tratnik v M. Juhart in ostali, nav. delo, str. 261. Tudi M. Juhart označuje priposestvovanje kot institut, ki ga je mogoče uporabiti v primerih dolgotrajnega izvrševanja posesti ob pomanjkljivem pravnem naslovu oziroma pomanjkljivi izvedbi razpolaganja. Prim. M. Juhart, Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, v: Zbornik – 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, Kranjska Gora, 6. in 7. junij 2011, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 7.

Op. št. (7): Da priposestvovanje v primerih, ko gre za konkurenco dveh pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona o lastninjenju, ni mogoče, izhaja tudi iz sodbe II Ips 1066/2008 z dne 10. 9. 2012.