VSRS Sodba IV Ips 51/2012

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

A.

1Prekrškovni organ Policijska postaja Ruše je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca prekrška S. V. spoznal za odgovornega prekrška po drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) ter mu izrekel globo v višini 417,29 EUR. Zoper navedeni plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljutomeru z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu prekrška naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec. V zahtevi navaja, da je v obravnavani zadevi prišlo do relativnega zastaranja pregona prekrška. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 3. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1 ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper storilca zaradi zastaranja ustavi.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilcu prekrška in njegovemu zagovorniku, ki je izrazil strinjanje z vloženo zahtevo.

B.

4Po prvem odstavku 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen. Skladno s tretjim odstavkom istega člena zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška (t. i. relativno zastaranje postopka o prekršku). Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za (relativno) zastaranje pregona (t. i. absolutno zastaranje postopka o prekršku). V skladu s četrtim odstavkom 42. člena ZP-1 se zastaranje pretrga tudi, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hud ali hujši istovrstni prekršek.

5Iz spisovnega gradiva izhaja, da je prekrškovni organ storilcu prekrška dne 17. 2. 2008 na kraju prekrška izdal plačilni nalog. Dne 25. 2. 2008 je storilec prekrška po svojem zagovorniku vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je prekrškovni organ s spremnim dopisom z dne 6. 3. 2008 posredoval v odločanje Okrajnemu sodišču v Mariboru, ki je zahtevo prejelo dne 18. 3. 2008. Dne 16. 4. 2009 je Okrajno sodišče v Mariboru izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se zadeva odstopi krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Lenartu, ki pa je spis odstopilo Okrajnemu sodišču v Ljutomeru (uradni zaznamek z dne 10. 2. 2010 na listovni številki 11 spisa). Okrajno sodišče v Ljutomeru je dne 26. 1. 2011 izdalo izpodbijano sodbo, s katero je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

6Pravilna je ugotovitev zahteve, da je v obravnavani zadevi postopek o prekršku oziroma pregon prekrška relativno zastaral, saj je med posameznimi dejanji organov, pristojnih za postopek, ki merijo na pregon storilca prekrška, minilo več kot dve leti. Zadnje dejanje, ki je merilo na pregon storilca prekrška in je pretrgalo potek zastaranja, je bil dopis prekrškovnega organa z dne 6. 3. 2008, s katerim je prekrškovni organ Okrajnemu sodišču v Mariboru posredoval storilčevo zahtevo za sodno varstvo, ki jo je sodišče prejelo dne 18. 3. 2008. Od tedaj pa do izdaje izpodbijane sodbe dne 26. 1. 2011, ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje pristojnega organa, ki bi v smislu tretjega odstavka 42. člena ZP-1 merilo na pregon storilca prekrška. Sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 16. 4. 2009, s katerim je bila zadeva odstopljena Okrajnemu sodišču v Lenartu in odstopa zadeve Okrajnemu sodišču v Ljutomeru (uradni zaznamek z dne 10. 2. 2010) ni mogoče šteti za dejanji, ki bi imeli za posledico pretrganje zastaranja pregona v škodo storilca prekrška, saj gre zgolj za dejanji, ki sta bili potrebni zaradi napake pri posredovanju zahteve za sodno varstvo pristojnemu sodišču.

C.

7Sodišče je z zavrnitvijo zahteve za sodno varstvo po poteku relativnega zastaralnega roka prekršilo prvi odstavek 42. člena ZP-1 v zvezi s 4. točko prvega odstavka 136. člena in 3. točko 156. člena ZP-1. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je postopek o prekršku ustavilo. V skladu s četrtim odstavkom 144. člena v zvezi s 148. členom ZP-1 bremenijo stroški ustavljenega postopka proračun.