VSRS Sklep G 38/2011

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe se zavržeta.

Tožeča stranka sama trpi stroške postopka.

1Tožeča stranka v postopku sodnega varstva izpodbija odločbo, s katero je tožena stranka prevzemnikom K. d. o. o., S. d. o. o., F. d. d., in P. d. o. o., izdala dovoljenje za prevzemno ponudbo 814.015 navadnih imenskih kosovnih delnic istega razreda z glasovalno pravico oznake ..., zmanjšano za 480.092 delnic oznake ..., katere imajo prevzemniki skupaj z osebami, s katerimi delujejo usklajeno, že v lasti, torej skupno 333.923 navadnih imenskih kosovnih delnic istega razreda z glasovalno pravico oznake ... ciljne družbe F. d. d.

2Tožeča stranka predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje ter izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržala veljavnost izpodbijane odločbe do zaključka postopka sodnega varstva.

3Tožena stranka je odgovorila na predloga za izdajo začasne odredbe in prvenstveno predlagala njegovo zavrženje.

4Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe nista dovoljena.

5Po določbi prvega odstavka 516. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (Ur. l. RS, št. 67/2007 – 88/2010, v nadaljevanju: ZTFI) se pododdelek 14.2.2 ZTFI uporablja (med drugim) v postopku sodnega varstva proti odločbi, s katero agencija za trg vrednostnih papirjev izda dovoljenje za prevzemno ponudbo iz 32. člena ZPre-1. Če v pododdelku 14.2.2 ni določeno drugače, se po določbi drugega odstavka 516. člena ZTFI v postopku sodnega varstva uporablja pododdelek 14.2.1 istega zakona. Po določbi drugega odstavka 506. člena tega pododdelka se za postopek sodnega varstva smiselno uporablja Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), če v ZTFI ni določeno drugače. Glede (aktivne) legitimacije za vložitev tožbe ni v ZTFI določbe, ki bi jo bilo treba uporabiti namesto določb ZUS-1.

6Po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožnik lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Kot je razvidno iz same izpodbijane odločbe, tožeča stranka ni bila stranka in tudi ne stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Tudi sama česa takega ne zatrjuje. Zatrjuje le, da ima pravni interes za vložitev tožbe, ki ga utemeljuje prvenstveno s tem, ker ima po lastnih navedbah 38,67 % delež v družbi F. d. d. Pojasnjuje še, zakaj ni mogla vstopiti kot stranki udeleženec v postopek izdaje izpodbijane odločbe. Sklicuje se še na določbo 16. člena ZUS-1, ki v tretji alineji govori o prizadeti osebi s položajem stranke, če tako določa zakon. Vendar pa za primer, kot je predmetni, zakon tako ne določa.

7Določba prvega odstavka 17. člena ZUS-1, ki omejuje dostop do sodnega varstva le na osebo, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, je bila že večkrat preizkušena pred Vrhovnim sodiščem (tožbe so bile zavržene s sklepi Vrhovnega sodišča I Up 315/2007 z dne 14. 3. 2007, X Ips 649/2007 z dne 18. 10. 2007, I Up 612/2008 z dne 9. 4. 2009, I Up 371/2009 z dne 1. 10. 2009, I Up 111/2010 z dne 20. 4. 2010, kar kaže na povsem ustaljeno sodno prakso). Tudi v primeru, ki je v bistvenem enak predmetnemu, je bilo odločeno, da je tožba nedovoljena (glej sklep G 3/2008-10 z dne 20. 10. 2009).

8Tožeča stranka se v prid svoji aktivni legitimaciji sklicuje na del obrazložitve Vrhovnega sodišča v sodbi G 12/2006, vendar pa spregleduje, da je bila tožba v navedeni zadevi vložena v letu 2006 in so se za take zadeve uporabljale določbe ZUS (104. člen ZUS-1) in ne določbe ZUS-1, ki je začel veljati 1. januarja 2007.

9Določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je treba razlagati v povezavi z določbo 43. člena ZUP. Namen ureditve je, naj se prepreči preširoka udeležba v upravnih postopkih in s tem njihovo oviranje ter zavlačevanje z zlorabo procesnih pravic s strani dejansko, ne pa tudi pravno zainteresiranih oseb. Vendar ne bi bila v skladu z ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) takšna njena uporaba, ki bi privedla do tega, da sodišče v upravnem sporu – zaradi pomanjkanja procesne legitimacije – ne bi bilo dolžno presojati tožnikove navedbe, da je bil za to prikrajšan zaradi kršitve določbe 43. člena ZUP v upravnem postopku. Preden zavrže tožbo, mora zato sodišče v upravnem sporu preizkusiti (morebitno) tožnikovo navedbo, da izpodbijani akt posega v njegove pravne koristi, vendar v postopek ni bil vključen ali pa se za udeležbo ni potegoval, ker za postopek ni vedel. V tem primeru je Vrhovno sodišče ugotovilo, da tožeča stranka zahtevo za udeležbo v postopku sicer utemeljuje na neposredni osebni koristi, ne navaja pa nobenega zakona ali drugega predpisa, na katerega to korist opira. Takega zakona ali predpisa tudi Vrhovno sodišče ne najde. Glede na to tožniku ni mogoče priznati aktivne legitimacije v tem postopku.

10Zgoraj navedena interpretacija umešča določbo 17. člena ZUS-1 v polje skladnosti z Ustavo RS. Zato po mnenju Vrhovnega sodišča ni videti dovolj argumentov za sprožitev postopka pred Ustavnim sodiščem.

11Glede na zgoraj navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, v zvezi z drugim odstavkom 506. člena ZTFI, tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

12Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.