VSRS Sklep II Ips 211/2010

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Predlagatelj je dne 17. 11. 2008 predlagal vknjižbo svoje lastninske pravice pri etažnem delu z identifikacijsko oznako 37.E, na C., ki je poslovni prostor v izmeri 130,83 m2, št. podvložka 1217/37. Vknjižbo je predlagal na podlagi prodajnih pogodb z dne 29. 8. 1994 in 27. 1. 1997, na podlagi aneksa z dne 6.9.1996 in sodbe na podlagi pripoznave P 451/2001 z dne 11. 11. 2002.

2Zemljiškoknjižni referent je predlog za vpis zavrnil, ker je ocenil, da pogodbe ne vsebujejo identifikacijske številke, s katero je posamezni del vpisan v katastru stavb oziroma v zemljiški knjigi. Zoper takšno odločitev je predlagatelj ugovarjal, da ob sklepanju pogodb še ni veljal Zakon o evidentiranju nepremičnin (Ur. l. RS, št. 47/2006, v nadaljevanju ZEN) in zato nepremičnine sploh še niso mogle biti označene z identifikacijsko številko. Opozoril je, da je tudi do etažne delitve stavbe prišlo šele po sklenitvi pogodb v letu 1997 in je bila v zemljiško knjigo etažna lastnina vpisana šele s sklepom Dn. št. 2790/98. Zemljiškoknjižna sodnica je ugovor zavrnila in poudarila, da Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) nima prehodnih določb, ki bi vprašanje identifikacijskega znaka urejale drugače za listine, ki so bile sestavljene pred uveljavitvijo ZZK-1.

3Zoper odločitev zemljiškoknjižne sodnice je predlagatelj vložil pritožbo in opozoril, da bi sodišče moralo upoštevati določbo 267. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po kateri se v primeru, ko je bil pred uveljavitvijo SPZ veljavno sklenjen pravni posel, ki predstavlja pravni naslov za vpis v zemljiško knjigo, vpis na podlagi tega pravnega naslova izvede po pravilih, ki so veljala pred uveljavitvijo tega zakona. Menil je, da bi sodišče predlogu moralo ugoditi, ker iz listin izhaja, da je predmet pogodbe identičen poslovnemu prostoru z identifikacijsko številko 37. E, vpisanemu pri podvložku 1217/37 k.o. ...

4Višje sodišče je pritožbo predlagatelja zavrnilo in je potrdilo sklep zemljiškoknjižne sodnice. Poudarilo je, da samo iz predloženih pogodb ni mogoče identificirati predmeta pogodbe glede na zemljiškoknjižne podatke in da se določba 267. člena SPZ nanaša na izpolnjevanje vsebinskih in ne formalnih pogojev za vpis.

5Zoper odločitev višjega sodišča je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju VDTRS) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti z namenom poenotenja različne sodne prakse višjih sodišč. VDTRS poudarja, da del sodne prakse določbo 31. člena ZZK-1, ki določa, da mora biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi, uporablja tako, da vselej, ko ta pogoj ni izpolnjen, predlog zavrne (VSL II Cp 4910/2008, II Cp 828/2009 in I Cp 2447/2009). Drugi del sodne prakse pa takšne razlage ne sprejema (VSL II Cp 1899/2009, II Cp 1836/2009 in I Cp 1421/2009). VDTRS se strinja s slednjimi stališči, ki določbo prvega odstavka 31. člena ZZK-1 razlagajo po vsebini in ne dobesedno. Navaja, da je po 3. členu ZZK-1 identifikacijski znak dela stavbe identifikacijska številka, kot je vpisana v katastru stavb. Poudarja, da zemljiškoknjižno sodišče, če lahko podatke, ki so izvorno katastrski, poočiti, lahko tudi ob kasnejšem predlogu za glavni vpis preveri, ali je nepremičnina, ki je v listini označena „s starim identifikacijskim znakom“ tista, za katero se predlaga vpis in je v zemljiški knjigi po poočitbi označena z „novim identifikacijskim znakom“. Meni, da nasprotna razlaga zanika povezanost zemljiške knjige s katastrom, škodi varnosti pravnega prometa in posega v ustavno pravico do zasebne lastnine. VDTRS poudarja, da to zlasti pride do izraza v primerih, ko stranka do nove listine z identifikacijskim znakom nikakor ne more priti (npr. v primeru izdane pravnomočne sodbe, na kar je opozorilo VSL v zadevi II Cp 1899/2009 ali v primeru stečaja, kot v obravnavani zadevi). VDTRS poudarja, da je identifikacijske številke uvedel šele Zakon o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (Ur. l. RS, št. 52/2000, v nadaljevanju ZENDMPE), ki ga je kasneje nadomestil ZEN, zato pogodbe teh številk nikakor niso mogle vsebovati, poleg tega tudi etažna lastnina še ni bila vzpostavljena. Poudarja, da to pomeni, da so bile listine, ki so podlaga za sporni vpis, ob upoštevanju tedaj veljavnih predpisov veljavne in popolne, in da zato zavrnitev predloga pomeni poseg v pridobljene pravice. VDTRS opozarja, da ima zemljiškoknjižno pravo instrumentalno naravo v razmerju do materialnopravnih pravil, in bi zato sodišče pri odločitvi vseeno moralo upoštevati določbo 267. člena SPZ. Navaja, da ZZK-1 sicer res ne vsebuje prehodnih določb, ki bi urejale to problematiko, da pa to ne izključuje Ustavi prijazne razlage prvega odstavka 31. člena ZZK-1. VDTRS še opozarja, da se sodišče prve stopnje z vprašanjem identifikacije dela nepremičnine sploh ni ukvarjalo, sodišče druge stopnje pa je le navedlo, da identifikacija ni mogoča, ne da bi utemeljilo zakaj. VDTRS zato meni, da je obrazložitev pomanjkljiva in predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo zemljiškoknjižnemu sodišču v ponovno odločanje.

6Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

7Zemljiška knjiga je izvorna evidenca za pravice in pravna dejstva, izvorna evidenca za podatke, s katerimi se označujejo nepremičnine, pa je kataster. Identifikacijska oznaka zemljiške parcele, stavbe ali dela stavbe je torej podatek, ki je izvorno katastrski. Kadar se ti podatki spremenijo, mora zemljiškoknjižno sodišče to spremembo v skladu s prvim odstavkom 115. člena ZZK-1 poočititi v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti na podlagi prevzema podatka iz katastra.

8Res je v zemljiškem postopku uveljavljeno načelo formalnosti postopka, ki se odraža tudi v določbi prvega odstavka 31. člena ZZK-1, ki določa, da mora biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. VDTRS pravilno opozarja, da ob dobesedni razlagi te določbe v primerih, ko pride do spremembe identifikatorja po sklenitvi pravnega posla ali pravnomočnosti odločbe, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo, lastninske pravice na tej nepremičnini ne bi bilo več mogoče vpisati v zemljiško knjigo. Zato je določbo prvega odstavka 31. člena ZZK-1 treba razlagati v skladu s temeljnimi ustavnimi načeli. Eno temeljnih ustavnih načel pa je načelo pravne varnosti (2. člen Ustave), ki za državljana pomeni predvsem varstvo zaupanja v pravo. S stališča pravne varnosti pa ni sprejemljivo, če sodišče – kadar ni nobenega dvoma, da gre za isto nepremičnino – predlagatelju, ki je ob sklenitvi pravega posla spoštoval vse veljavne predpise, zgolj zaradi naknadne spremembe katastrskih podatkov o nepremičnini ne dovoli vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo.

9Zato je pravilno stališče VDTRS, da v primeru, ko je predlogu za glavni vpis priložena listina, v kateri je nepremičnina, glede katere se predlaga vpis, označena s „staro“ identifikacijsko oznako, katere spremembo pa je zemljiškoknjižno sodišče medtem po uradni dolžnosti poočitilo, zemljiškoknjižno sodišče predloga za vpis ne sme samodejno zavrniti ampak mora preizkusiti, ali gre za isto nepremičnino. Preizkusiti mora torej, ali se je morda nepremičnina, označena v listini, ki je priložena predlogu za vpis, po izdaji te listine zgolj preštevilčila oziroma označila z novim identifikatorjem.

10VDTRS tako utemeljeno opozarja, da je odločba sodišča prve stopnje glede tega pomanjkljiva. Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem sklepu sicer skušalo dopolniti razloge v tej smeri in je navedlo, da iz predloženih pogodb in sodbe, katerih predmet je poslovni prostor št. 40 in terasa v določenih izmerah, ni mogoče ugotoviti identitete nepremičnine Vendar ima VDTRS prav, da je obrazložitev sodišča druge stopnje preskromna, da bi lahko Vrhovno sodišče preizkusilo njeno pravilnost.

11Obe odločbi sta tako obremenjeni z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se ga v zemljiškoknjižnih postopkih uporablja na podlagi drugega odstavka 120. člena ZZK-1 in 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 5. točke tretjega odstavka 161. člena ZZK-1 in prvega odstavka 379. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 391. člena ZPP ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in je sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.