VSRS Sodba I Ips 25465/2011-88

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se obdolženo Š. W. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe,

da je v času od dne 10. 2. 2010 pa do dne 22. 10. 2010, na pokopališču v Č., neupravičeno odstranila nagrobni spomenik oziroma je hudo oskrunila skupni grob, v katerem sta pokopana V. A. in Z. M. starejši, s tem da je, čeprav sta V. A. in Z. M. starejši pokopana v skupnem grobu, odstranila njun nagrobni spomenik ter na isto mesto postavila nov nagrobni spomenik, na katerem pa ni navedenih njunih imen, ampak je iz nagrobnega spomenika razbrati, kot da sta tam pokopana le A. in B. M., dejanje pa je storila tako, da je po njenih navodilih, s pretvezo, da ima urejene vse dokumente, nov nagrobni spomenik izdelal kamnosek K. R. iz N.,

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje oviranje pogreba in skrunitve groba po drugem odstavku 312. člena Kazenskega zakonika.

II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika, proračun.

III. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovanca kot tožilca M. Z. s premoženjskopravnim zahtevkom, ki obdolženi nalaga, da na grob pokojnega M. Z. starejšega in A. V. postavi nagrobni spomenik, ki ga je odstranila, ali na isto mesto postavi nov nagrobni spomenik z njunima imenoma, napoti na pravdo.

A.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje obdolženo Š. W. spoznalo za krivo kaznivega dejanja oviranja pogreba in skrunitve groba po drugem odstavku 312. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki naj bi ga obdolžena storila s tem, ko je neupravičeno odstranila nagrobni spomenik na skupnem grobu, v katerem sta pokopana tudi A. V. in M. Z. starejši, ter na isto mesto postavila nov nagrobni spomenik, na katerem pa ni navedenih njunih imen, s čimer je hudo oskrunila skupni grob. Sodišče prve stopnje ji je na podlagi 68. člena KZ-1 za storjeno dejanje izreklo sodni opomin. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ji je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovanca kot tožilca M. Z. s premoženjskopravnim zahtevkom, ki obdolženi nalaga, da na grob pokojnega M. Z. starejšega in A. V. postavi nagrobni spomenik, ki ga je odstranila, ali na isto mesto postavi nov nagrobni spomenik z njunima imenoma, napotilo na pravdo.

2Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom pritožbo zagovornika obdolžene Š. W. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o sodnem opominu, obdolženki pa naložilo plačilo sodne takse. V obrazložitvi sklepa pa je višje sodišče pritrdilo tudi razlogom prvostopenjskega sklepa. Zgolj dejstvo, da je obdolženka najemnica skupnega groba, ki je kot taka tudi plačevala uporabnino za skupni grob, ji ne daje pravice opravljati posege na grobu, na način, kot je to storila v obravnavanem primeru, torej brez pristanka svojcev umrlih.

3Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec, zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Navaja, da je sodišče prve stopnje, kot odločilno dejstvo pod točko 9 obrazložitve sprejelo zaključek, da je bila obdolženka, kot najemnica grobnega prostora, v skladu z zakonodajo o pokopališčih in zakonskimi predpisi, upravičena izvajati gradbene posege, torej tudi obnavljati grob in spomenik. Če je to eno izmed izhodišč, ki ga je kot relevantno štelo tudi sodišče, potem je neupravičena subsumpcija pod katero koli kaznivo dejanje in tudi ni ustrezna uporaba določbe, ki se nanaša na kaznivo dejanje oviranje pogreba in skrunitve groba. Zgolj izpustitev kakega imena na nagrobnem spomeniku, do katerega pride pri obnovi spomenika zaradi smrti obdolženki bližnje osebe, je lahko sicer moralno sporno dejanje, nikakor pa ne more pomeniti skrunitve groba (posebej še, če za sodišče ni bilo dvoma, da je obdolženka od leta 1995 dalje evidentirana kot oseba, ki plačuje grobnino za grob in je obstajal dejanski pogodbeni odnos med njo in upravljavcem pokopališča). Odnos z ostalimi živečimi sorodniki in sporna razmerja, kdo od umrlih bližnjih oseb naj bo vpisan na spominski plošči nagrobnega spomenika, predstavlja v konkretnem primeru civilno-upravno razmerje, ki naj ga razreši za to pristojno sodišče. Nikakor pa ne gre za kaznivo dejanje, saj obnova spomenika že pojmovno ne ustreza hudi skrunitvi groba, kakor sta enakega ranga prekop ali razdiranje groba. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter razveljavi sklepa sodišč prve in druge stopnje.

4Oškodovanec kot tožilec, v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, izraža nestrinjanje s stališči in razlogi vrhovnega državnega tožilca ter meni, da naj bi obdolženka z opisanim ravnanjem neupravičeno oskrunila skupen grob.

B.

5Po določbi drugega odstavka 312. člena KZ-1 stori kaznivo dejanje oviranja pogreba in skrunitve groba, kdor (i) neupravičeno prekoplje, ali (ii) razdre grob ali kakšen drug kraj, na katerem so pokopani umrli, ali (iii) ga sicer hudo oskruni. Prvi in drugi izvršitveni način sta podana, kadar storilec grob prekoplje, podre oziroma razruši njegove dele oziroma jih občutno poškoduje. Eden od pomenov besede razdreti, po slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni: s silo narediti, da kaj razpade na dele, kose; razdreti zid, podreti, porušiti; hudournik je razdrl pot. Tako je prekopavanje ali razdrtje groba v smislu drugega odstavka 312. člena KZ-1 podano, kadar gre za (neupravičen) občuten fizičen poseg v grob ali njegove dele, ki spreminjajo njegovo fizično substanco, jo poškoduje itd. Tretji izvršitveni način „ali ga sicer hudo oskruni“ predstavlja dispozicijo, ki jo je zakonodajalec povezal s prvim in drugim izvršitvenim načinom in pomeni, drugače povedano, kaznivi so tudi drugi primeri, pri katerih storilec hudo oskruni grob, vseh teh primerov pa ne našteje, oziroma jih ne more našteti. Za razlago tega dela dispozicije pride v poštev analogija intra legem, kar pomeni, da je to določbo potrebno razlagati restriktivno, se pravi tako, da zajamemo samo tiste primere, ki so po vsebini, smislu, intenzivnosti in pomenu enakovredni prej navedenima izvršitvenima načinoma.

6Prekopavanje in razdrtje groba torej predstavljata dva alternativno določena načina skrunitve groba, drugi načini skrunitve morajo biti po vsebini in intenzivnosti tema dvema enakovredni, da lahko govorimo o kaznivem dejanju po členu 312 KZ-1. To posebej še kaže besedna zveza „sicer hudo oskruni“, iz česar izhaja jasen sklep, da vsaka skrunitev še ne predstavlja izvršitvenega dejanja obravnavanega kaznivega dejanja. Po slovarju slovenskega knjižnega jezika je eden od pomenov glagola skruniti – delati dejanja, s katerim se izraža nespoštovanje do stvari, ki se jim navadno izkazuje spoštovanje: skruniti grob, svetišče. Tudi iz te razlage izhaja, da vsaka skrunitev – dejanje, s katerim se izraža nespoštovanje do groba, ne dosega hude skrunitve, to je skrunitve, ki je po vsebini in intenzivnosti primerljiva s prekopavanjem ali razdrtjem groba.

7V obravnavanem primeru je obdolženka z zamenjavo nagrobne plošče z novo, ki za razliko od zamenjane ni imela več vklesanih imen dveh pokojnikov, pokopanih v grobu, posegla v grobni prostor in s tem v pietetna čustva bližnjega sorodnika (polbrata) oškodovanca kot tožilca. Njenega ravnanja (nevklesanje imen dveh pokojnikov pokopanih v grobu) pa niti po vsebini, pomenu in intenziteti ni mogoče enačiti s prekopom ali razdrtjem groba oziroma drugačnim poškodovanjem groba (okrušenje spomenika, potrganje cvetja na grobu, itd.) niti s siceršnjimi primeri v sodni praksi že ovrednotenimi hudimi oskrunitvami groba, s katerimi se grobo žali pieteta umrlega (npr. skakanje po grobu, kurjenje ognja ali pijančevanja na grobu itd.). Gre za ravnanje, s katerim se sicer izraža nespoštovanje do groba, ki pa ne dosega hude skrunitve, to je skrunitve, ki bi bila po vsebini, pomenu in intenzivnosti primerljiva s prekopom ali razdrtjem groba.

8Pritrditi je stališču vrhovnega državnega tožilca, da ravnanje, kot se očita obdolženki, lahko predstavlja poseg v pietetna čustva svojcev do pokojnika. Ta pa so varovana v okviru njihove pravice do duševne integritete, ki je kot osebnostna pravica varovana v 35. členu Ustave RS. Sodno varstvo pa se v primeru posega v osebnostno pravico do duševne integritete zagotavlja v pravdnem postopku.

C.

9Vrhovno sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, zato je glede na naravo kršitve s sodbo spremenilo odločbi nižjih sodišč tako, da je obdolženko, iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za obravnavano kaznivo dejanje, glede stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebnih izdatkov obdolženke ter potrebnih izdatkov in nagrade njenega zagovornika odločilo, da obremenjujejo proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP), oškodovanca pa z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo (drugi odstavek 105. člena ZKP).