VSRS Sodba I Ips 21976/2010-118

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojena D. D. in D. B. sta dolžna plačati sodno takso v višini vsak 200,00 EUR.

  A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojena D. D. in D. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi, v katerih jima je sodišče za kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 določilo vsakemu kazen dva meseca zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 220. člena KZ-1 pa vsakemu kazen štiri mesece zapora, nakar jima je določilo vsakemu pet mesecev enotne kazni zapora s preizkusno dobo dveh let. V pogojnih obsodbah jima je bil postavljen še poseben pogoj, in sicer da plačata oškodovanemu D. V. v roku šestih mesecev znesek 3.500,00 EUR, od tega vsak 1.750,00 EUR. Oškodovanemu D. V. je bil na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) prisojen tudi premoženjskopravni zahtevek v višini 3.500,00 EUR, ki sta mu ga obsojenca dolžna plačati. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je sodišče obsojencema naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, vsakemu do polovice ter vsakemu še plačilo ustrezne sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornikov obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da sta obsojenca dolžna plačati sodni taksi kot strošek pritožbenega postopka.

3Zoper pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojenih vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, pri čemer je zagovornik obsojenega D. uvodoma navedel, da jo vlaga iz razlogov „po 1., 2. in 3. točki 420. člena ZKP“, zagovornik obsojenega B. pa, da jo vlaga iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb 371. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter kršitev 23., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Zagovornika sta predlagala, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojenca oprostita obtožbe, podrejeno pa da se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da sta zahtevi neutemeljeni, saj uveljavljata zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter je zato predlagal, da se obe zahtevi zavrneta.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema in njunima zagovornikoma, da se do njega opredelijo. Zagovornik obsojenega D. B. se je do stališča vrhovnega državnega tožilca opredelil s ponavljanjem stališč iz zahteve in z navedbo, da se s stališči vrhovnega državnega tožilca ne strinja.

    B.

6Zagovornik obsojenega D. D. v zahtevi za varstvo zakonitosti najprej izpostavlja, da je izjava oškodovanca ob podaji ustne ovadbe bistveno različna od izjave, ki jo je dal zaslišan na glavni obravnavi, pa tudi prisotnost staršev oškodovanca na kraju obravnavanega dejanja ni potrdila nobena od zaslišanih prič, razen oškodovanca. S temi navedbami vložnik zahteve izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar je nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Enako je treba ugotoviti glede izpostavljanja okoliščin „fizičnega posredovanja in iztrganja udeležencev“ v povezavi z izpovedovanjem priče G. G., pri čemer pa sploh ne gre za nikakršno bistveno okoliščino obsojencema očitanih kaznivih dejanj, niti za izkazan vpliv teh okoliščin na zakonitost izpodbijane sodbe.

7Navajanje zagovornika obsojenega D., da izpovedbe policistov M., G. in P. niso potrdile vsebine konkretnih izrečenih groženj ter da je oškodovanec vračal žalitve, kar da izključuje njegov občutek ogroženosti, pa tudi sicer da bi morale biti grožnje objektivno zmožne uresničitve, kar v tem primeru zaradi prisotnosti večjega števila policistov in oškodovančevega nahajanja v osebnem avtomobilu niso bile, prav tako predstavlja oporekanje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Čeprav vložnik zahteve navaja, da obsojencu očitano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, ker da opisana prestrašenost ne zadošča za tak zaključek, s čimer naj bi bila storjena kršitev materialnega prava, je tako stališče po vsebini zgolj uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja glede dejanske okoliščine prestrašenosti oškodovanca, ki sicer niti ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Nadaljnji očitek iz zahteve o „odsotnosti zakonskih znakov v obtožnem predlogu“ pa ostaja na ravni splošnosti in je zato nepreverljiv. Tudi navedbe istega zagovornika o tem, da obsojeni D. ni prejel “niti odločbe o prekršku“, da so policisti dogodek obravnavali kot kršitev javnega reda in miru, iz česar zaključuje, da ta obsojenec kaznivega dejanja ni storil, pomeni vložnikovo oceno dejanskega stanja.

8V zvezi s kaznivim dejanjem poškodovanja tuje stvari zagovornik obsojenega D. izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za ogled kraja tega kaznivega dejanja, čeprav naj bi se z njegovo izvedbo preverilo izpovedovanje oškodovančevih staršev in tudi zagovor obsojenega D. Za zavrnitev tega dokaznega predloga je že sodišče prve stopnje navedlo razumne in logične razloge, na katere se je sklicevalo tudi že sodišče druge stopnje (točka 13 obrazložitve). Te razloge za zavrnitev dokaznega predloga pa je treba presojati še v povezavi s siceršnjimi dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje (stran 17 obrazložitve), kjer se opredeljuje do verodostojnosti izpovedovanj tako oškodovanca, kot tudi njegovih staršev o opaženem ravnanju obsojencev in odhodu obsojenega D. s kraja dejanja; po drugi strani pa je sodišče tudi navedlo razloge, zakaj zagovoru obsojenega D. ni sledilo. Zaradi navedenih razlogov ni utemeljena trditev vložnika zahteve, da naj bi bila z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga storjena bistvena kršitev določb postopka in onemogočeno dokazovanje zatrjevanega dejstva, saj je sodišče utemeljilo, zakaj izvedba predlaganega dokaza ni potrebna.

    C.

9Zagovornik obsojenega D. B. v zahtevi za varstvo zakonitosti najprej izpostavlja, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo predloga, da se obsojenca in zagovornika vabi na sejo senata, ko je odločalo o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in te odločitve ni obrazložilo. S tem naj bi bilo obrambi onemogočeno zahtevati izločitev sodnika – člana pritožbenega senata, obsojenec pa tudi ni bil obveščen o sestavi pritožbenega senata. V tej zvezi izraža stališče o pristranskosti sodnice poročevalke, sklicujoč se pri tem na obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje. Navedene postopkovne kršitve naj bi bistveno vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe.

10Sodba sodišča druge stopnje je v točki 24 obrazložitve podala razloge za odločitev, da se o seji senata ne obvesti strank – obsojenega B. in njegovega zagovornika, zato ne drži trditev zahteve, da ta odločitev ni obrazložena. Poleg tega pa sta pritožbi obsojenega B. in njegovega zagovornika navajali zahtevi, da se ju obvesti o seji pritožbenega senata, brez njene utemeljitve, niti se ni poimensko zahtevala izločitev določenega sodnika sodišča druge stopnje, zato se tudi sodišče druge stopnje o taki zahtevi ni moglo konkretneje opredeljevati. Sklicevanje na razloge iz sodbe sodišča druge stopnje v smislu utemeljevanja pristranskosti sodnice poročevalke pritožbenega senata pa je neupoštevno, saj je mogoče izločitev sodnika sodišča druge stopnje zahtevati le do seje senata tega sodišča (tretji odstavek 41. člena ZKP).

11Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega B. v zvezi s kaznivim dejanjem ogrožanja varnosti analizira ravnanje policije v obravnavanem primeru in razlaga dolžnosti policije po Zakonu o policiji, iz česar zaključuje, da to kaznivo dejanje ni bilo storjeno, saj policija obsojenemu B. ni izrekla nobenega ukaza ali opozorila. Po mnenju vložnika zahteve naj bi to dokazovalo, da je sama navzočnost policije „umirila kreganje udeležencev“, grožnja pa zato ni mogla biti resna, niti „objektivno izvedljiva“. S temi navedbami se zahteva opredeljuje do ugotovljenega dejanskega stanja glede okoliščin izrečene grožnje in gre torej za nedovoljen razlog; poleg tega pa sama navzočnost policije v nobenem primeru ne more pomeniti, da grožnje oškodovancu ne bi mogle biti izrečene, niti da bi ne mogle povzročiti dejanske ogroženosti oškodovanca.

12Tudi s sklicevanjem na fotografijo posnetega oškodovanca, ki naj bi mirno pisal SMS sporočilo, povzemanjem izjave oškodovanca, da je sam potrdil kreganje z obsojencema in drugimi navzočimi, poudarjanjem prisotnosti policije in odsotnosti kakršnegakoli nevarnega predmeta za uresničitev grožnje, kar naj bi vse dokazovalo, da grožnje niti objektivno „niso mogle biti izvedljive“ ter da je bilo zato materialno pravo napačno uporabljeno, se zahteva vsebinsko opredeljuje do ugotovljenega dejanskega stanja in ponuja svoje videnje obravnavanega ravnanja obsojencev, kar pomeni, da gre za uveljavljanje nedovoljenega razloga (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13Enak zaključek, da gre za uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, velja tudi glede nadaljnjih navedb v zahtevi, da nihče ni nepravilno parkiral vozila pri B. ali storil kako drugo kršitev cestnoprometnih predpisov, da policija nikomur ni izstavila plačilnega naloga zaradi napačnega parkiranja, kar naj bi kazalo, da je „oškodovanec zlorabil znamenje za pomoč“, da sta bili družini oškodovanca in B. že poprej v sodnem sporu, da je oškodovanec neprimerno komuniciral z A. B. ter da je tako oškodovanec sam pripeljal do neprijetne situacije, razburjenja in da zato ni mogel biti „objektivno gledano prestrašen.“

14Tudi v zvezi s kaznivim dejanjem poškodovanja tuje stvari zagovornik obsojenega B. v zahtevi uveljavlja le razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, saj se sklicuje na ponujeno drugačno oceno zaslišanih desetih prič, ki da so vse potrdile zagovor obsojenega B., oporeka oceni izpovedi priče V., ocenjuje, da oškodovanec in njegova družina niso izpovedali resnicoljubno ter trdi, da mati in oče oškodovanca nista bila prisotna na kraju dejanja in v potrditev tega stališča navaja dejstva, ki so vsa spet sklicevanje na njegovo videnje in razumevanje izvedenih dokazov (glede sedenja oškodovančevih staršev v  osebnem vozilu, izpovedovanja zaslišanih policistov, v spis predloženo fotografijo oškodovančevega vozila in oškodovančevega navajanja ob podanem predlogu za pregon na policiji).

15Ugotovljeno dejansko stanje vložnik zahteve izpodbija tudi s ponavljanjem dokaznega predloga za izvedbo analize DNK na granitnih kockah, s katerimi je bilo poškodovano oškodovančevo vozilo, do katerega se je določno opredelilo že sodišče druge stopnje (točka 23 obrazložitve) in poudarilo njegovo neizvedljivost, saj te kocke na kraju dejanja niso bile zavarovane kot dokaz. Enak zaključek velja glede izpostavljanja zavrnjenega dokaznega predloga za ogled kraja dejanja, zaradi ugotovitve, da nikjer v bližini ni (bilo) takih granitnih kock, saj je šlo za odvečen dokaz, kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje (točka 12 obrazložitve).

    D.

16Glede na vse navedeno v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene zatrjevane kršitve določb kazenskega zakona, niti bistvene kršitve določb kazenskega postopka ali kršitve določb Ustave RS; zahtevi za varstvo zakonitosti pa v vsebinskem pogledu uveljavljata zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (nedovoljen razlog po drugem odstavku 420. člena ZKP) in sta bili zato na podlagi 425. člena ZKP zavrnjeni kot neutemeljeni.

17Po podatkih prvostopenjske sodbe sta obsojenca zaposlena, za svoje delo prejemata plačilo, sta samska in je bilo zato na podlagi 98. a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP odločeno, da sta dolžna plačati sodno takso v višini vsak 200,00 EUR.