VSRS Sodba I Ips 5909/2011-170

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici je bil obsojeni D. S. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen enajst mesecev zapora, v katero mu je bil vštet čas odvzema prostosti s pridržanjem in priporom, ter stranska denarna kazen 30 dnevnih zneskov v višini 999,33 EUR. Sodišče je obdolžencu naložilo tudi povrnitev s kaznivim dejanjem povzročene škode oškodovanki E. K., obsojenca pa je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je ob reševanju pritožbe obsojenčeve zagovornice izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da obsojencu ni izreklo stranske denarne kazni, sicer pa je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve navaja, da bi moralo sodišče fotografije obsojenca izločiti iz kazenskega spisa, ker je bilo z njimi na nedopusten način poseženo v njegovo zasebnost, pritožbeno sodišče pa se do pritožbenih navedb ni ustrezno opredelilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek oziroma spremeni pravnomočno odločbo.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navaja, da avtobusno postajališče v Vipavi ne more predstavljati kraja, kjer bi obsojenec utemeljeno pričakoval, da ne bo izpostavljen očem javnosti, sodišči pa sta v skladu z načelom prirejenosti ustavnih pravic in po opravljenem tehtanju njunega pomena v konkretni zadevi utemeljeno sklepali, da ni prišlo do kršitve obsojenčeve ustavne pravice, saj pravica oškodovanke, da izsiljevalca fotografira, pretehta nad pravico obsojenca do zasebnosti na javnem kraju, posebej še, ker je tam izvrševal kaznivo dejanje. Poudarja, da se je pritožbeno sodišče izčrpno opredelilo do pritožbenih zatrjevanj o kršitvi obsojenčevih ustavnih pravic ter pri tem dalo jasno vedeti, da fotografiranje obsojenca s strani oškodovanke ne gre šteti za posreden poseg državnih organov.

4Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obsojenec in njegova zagovornica seznanjena, vendar pa se o njem nista izjavila.

B.

5Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da bi sodišče fotografije obsojenca, ki jih je po navodilih policije posnela oškodovanka, moralo izločiti iz kazenskega spisa. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je bilo slikovno snemanje obsojenca izvršeno na skrivaj, torej brez njegove vednosti, zato pomeni nedovoljen poseg v njegovo ustavno pravico do zasebnosti. Vložnica zahteve izraža tudi nestrinjanje s stališčem pritožbenega sodišča, da avtobusno postajališče v Vipavi sredi belega dne ne more predstavljati kraja, kjer bi obsojenec utemeljeno lahko pričakoval zasebnost.

6Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, zasebnosti ter osebnostnih pravic (35. člen). Za osebnostne pravice je značilno, da so neločljivo zvezane z osebo, ki je nosilec te pravice; z osebo nastanejo, so samo njej lastne in z njo praviloma tudi ugasnejo. Osebnostni pravici se ni mogoče odreči, obstoji pa možnost, da imetnik te pravice privoli v kršitev v določenem obsegu. Za osebnostne pravice je značilna njihova absolutnost, kar pomeni, da učinkujejo zoper vsakogar (erga omnes) ter da je vsakomur prepovedan poseg v te pravice. Posameznika varujejo pred posegi države in njenih organov, obenem pa te pravice zagotavljajo tudi varstvo pred posegi drugih posameznikov. Med osebnostne pravice, ki so tesno povezane s pravico do zasebnosti sodi tudi pravica do lastne podobe, ki upravičencu predvsem daje možnost prepovedati nadaljnjo uporabo slike na kateri je upodobljen.

7Pravica do zasebnosti ter ostalih osebnostnih pravic je torej povzdignjena na raven temeljne pravice in je kot takšna lahko omejena le s pravicami drugih in v primerih, ko to dopušča Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). Ustavno sodišče je v svoji odločbi U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 presodilo, da je v skladu z načelom, da je tu prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno, po Ustavi prepovedan vsak poseg v naštete pravice, razen tistih, ki so izrecno dovoljeni. Pravica do zasebnosti se za posameznika lahko konča samo takrat in tam, kjer kolidira z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugih. Pri tem pride do kolizije pravic, zato teorija poudarja, da je pri odločanju treba izhajati iz načela sorazmernosti. Poseg v pravico do zasebnosti zunaj teh okvirov ustavno ni dopusten in pomeni kršitev. Objekt varstva pravice do zasebnosti je posameznikova zasebnost (oziroma določeni aspekti njegove zasebnosti) kot nepogrešljiva osebnostna dobrina. Kršitev pravice do zasebnosti (oziroma njenega določenega aspekta) pri posamezniku vzbudi določeno psihično posledico, ki se izraža v neprijetnih čustvih, kot so na primer žalost, razočaranje, nezaupanje, sram, ponižanje. S kršitvijo zasebnosti je tako kršeno tudi posameznikovo dostojanstvo, njegova duševna integriteta, notranji mir, itd.

8V obravnavanem primeru iz podatkov kazenskega spisa ter izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec mladoletno oškodovanko daljše časovno obdobje izsiljeval ter od nje zahteval denar, ob vseh srečanjih z njo pa si je zakril obraz s kapo in šalom, tako da ga ni bilo mogoče prepoznati. Oškodovanka je dne 21. 1. 2011 na avtobusnem postajališču v Vipavi opazila osebo, ki se ji je zdela podobna tisti, ki jo je izsiljevala, zato je s pomočjo mobilnega telefona osebo trikrat fotografirala, fotografije (na listovnih številkah 17 in 18 spisa) pa je kasneje poslala policiji. Neposredno po tem, ko je oškodovanka obsojenca fotografirala, si je ta zakril obraz, pristopil do nje ter z istim glasom ter podobnimi grožnjami kot ob prejšnjih izsiljevanjih od nje zahteval denar.

9Pritrditi je potrebno vložnici zahteve za varstvo zakonitosti, da fotografiranje obsojenca (četudi na javnem kraju) na način, kot je bilo izvršeno v obravnavanem primeru (brez njegovega soglasja in vednosti) ter posredovanje fotografij policiji predstavlja poseg v njegovo zasebnost oziroma z njo povezano pravico do lastne podobe. Posameznik ima namreč do določene mere varovano pravico do zasebnosti tudi na javnem kraju. Fotografiranje javnih krajev (delov mesta, arhitekturnih in naravnih znamenitosti, umetniških spomenikov in podobno) je ob današnjem razvoju tehnike postalo del vsakdanjika, ob tem pa se praktično ni mogoče izogniti dejstvu, da se na fotografijah znajdejo tudi posamezniki (na primer mimoidoči, turisti, osebe zadolžene za varovanje kulturnih znamenitosti, itd.), ki se na teh krajih zadržujejo. Vendar pa je potrebno razlikovati situacijo, ko se na posnetku določenega javnega kraja po naključju znajdejo osebe, ki se v času nastanka posnetka tam zadržujejo, od situacije, ko je objektiv fotografskega aparata osredotočen na točno določeno osebo in je njeno podobo na fotografiji mogoče jasno prepoznati.

10V obravnavanem primeru namen oškodovanke ni bil fotografirati javnega kraja (avtobusnega postajališča v Vipavi), temveč so bile vse tri posnete fotografije v celoti usmerjene na obsojenca, ki ga je mogoče na njih jasno prepoznati. Takšno fotografiranje obsojenca ter posredovanje fotografij policiji predstavlja poseg v njegovo pravico do zasebnosti oziroma lastne podobe iz 35. člena Ustave, kar bi v skladu z drugim odstavkom 18. člena ZKP narekovalo izločitev teh fotografij iz kazenskega spisa, vendar pa je potrebno upoštevati razlog, zakaj je oškodovanka te fotografije napravila. Kot sta utemeljeno presodili že nižji sodišči (zadnji odstavek na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje, 7. točka na 4. in 5. strani sodbe pritožbenega sodišča), je oškodovanka v obravnavanem primeru obsojenca fotografirala v obrambi svoje pravice do osebne varnosti, ki ji jo zagotavlja 34. člen Ustave. Pritožbeno sodišče je pri tem utemeljeno presodilo, da je v primeru kolizije dveh ustavnih pravic (pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravice do osebne varnosti iz 34. člena Ustave) potrebno ugotoviti, katera izmed njih ima prednost z uporabo načela sorazmernosti. Fotografiranje obsojenca, tik preden je začel izvrševati kaznivo dejanje, je bilo nedvomno primeren ukrep, ki je preprečil nadaljevanje kaznivih dejanj nad oškodovanko, legitimnega cilja, to je osebne varnosti oškodovanke pa se v obravnavanem primeru (upoštevaje, da je obsojenec oškodovanko pred tem že večkrat izsiljeval, da je ob tem imel vedno zakrit obraz ter da ga tudi policija, kljub dalj časa trajajoči aktivnosti, ni mogla izslediti) ni dalo doseči z blažjim sredstvom. Fotografiranje storilca kaznivega dejanja ter posredovanje fotografij organom pregona je v konkretnem primeru tudi v skladu s tehtanjem pomena cilja ter težo posega (sorazmernost v ožjem pomenu). Pravica do osebne varnosti mladoletne oškodovanke, ki je bila žrtev ponavljajočega izsiljevanja obsojenca, ki ji je z izsiljevanjem poleg premoženjske škode povzročil občutek strahu, ki se je odražal s poslabšanjem njenega uspeha v šoli, opustitvijo športnih aktivnosti ter nespečnostjo, ima nedvomno prednost pred osebnostnimi pravicami obsojenca, v katere je oškodovanka posegla, ko ga je na javnem kraju fotografirala ter fotografije posredovala policiji.

11Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je policija v izogib zakonskim določbam in pogojem iz drugega odstavka 149. člena ZKP oškodovanki naročila, da obsojenca fotografira za potrebe kazenskega postopka. Kot izhaja iz podatkov spisa ter izpodbijane pravnomočne sodbe, policijski nasvet oškodovanki, naj fotografira izsiljevalca, ni bil dan v smeri fotografiranja točno določene osebe ali kroga oseb osumljencev, s katerimi bi bila oškodovanka s strani policije predhodno seznanjena, temveč neznanega storilca kaznivega dejanja, ki ga je oškodovanka na tak način konkretizirala in s tem omogočila njegov pregon.

12Obsojenčeva zagovornica z obsežnimi navedbami v zahtevi, da je nenavadno, da je neznani izsiljevalec oškodovanko po več mesecih kar prenehal izsiljevati, da se je policija naveličala varovati oškodovanko, ker po več mesecih ni zaznala nobenega izsiljevalca, da je nelogičen zaključek sodišča, da je oškodovanka s fotografiranjem storilca zaščitila svojo varnost, da obsojenec sploh ni pravi storilec kaznivega dejanja izsiljevanja ter da je oškodovanka na glavni obravnavi izjavila, da je bila gotova, da je izsiljevalec D. S. šele tedaj, ko ga je policija aretirala, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč s tem izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišč prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

13Kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica obsojenega D. S. v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

14Upoštevaje premoženjske razmere obsojenca ga je Vrhovno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo povrnitve sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.