VSRS Sodba I Ips 1901/2010-18 (I Ips 119/2010)

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo I K 1901/2010 z dne 7. 1. 2010 spoznalo A. Č. za krivega storitve kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem in drugem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta, pod posebnim pogojem, da oškodovancu kot tožilcu B. S. v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača glavnico v višini 7.069,75 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2001 dalje do plačila. Odločilo je, da mora obsojenec oškodovancu kot tožilcu na podlagi 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plačati glavnico v višini 7.069,75 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2001 dalje. Poleg tega mora obsojenec oškodovancu kot tožilcu povrniti vse stroške tega kazenskega postopka, oproščen pa je plačila stroškov postopka in sodnih taks. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 1901/2010 z dne 5. 5. 2010 pritožbi obsojenega A. Č. delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da se v okviru pogojne obsodbe, izrečene obsojencu, posebni pogoj ne izreče, temveč se na podlagi določila drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovanega B. S. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. V preostalem je pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec dne 2. 6. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in ga po 358. členu ZKP oprosti, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločitev pred drugim sodnikom. Prosi za oprostitev plačila stroškov postopka in plačila sodne takse, ker je zaradi predmetne zadeve izgubil premoženje, čast in dobro ime, kot upokojenec se preživlja skromno, zato bi bilo s plačilom sodne takse bistveno ogroženo njegovo preživljanje.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Sodišči sta ugotovili, da ima v tenorju sodbe opisano dejanje vse znake kaznivega dejanja samovoljnosti z uporabo resne grožnje z napadom na življenje in telo ter navedli razloge o odločilnih dejstvih. Obsojenec ni pojasnil, kateri dokazi bi pripeljali do drugačnega zaključka, zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem pa ne predstavlja razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi očitek v zvezi s zaslišanjem M. Š. in obsojenčeve žene ter navedba okoliščin glede vzročne zveze med vizitko nočnega kluba ter izjavo in nakazilom oškodovanca posegata na področje dejanskih okoliščin.

4Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pooblaščencem oškodovanca kot tožilca, ki so v podani izjavi z dne 10. 6. 2010 menili, da je zahteva v celoti neutemeljena, saj sta nižji sodišči ravnali zakonito.

5Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu, ki se o njem ni izjavil.

B-I.

6Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita);

da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva tako materialno kot procesno-pravna relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti;

da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-II.

7Zahteva smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da je izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe. Sodišču druge stopnje očita, da kljub ugotovitvi izostanka vzročne zveze med vizitko nočnega kluba „A.“, opisano v izreku sodbe, ter oškodovančevo izjavo o plačilu dolga in njegovim nakazilom v znesku 400.000 SIT, iz izreka sodbe ni izpustilo očitka v zvezi z navedeno vizitko. Zato je podano neskladje med izrekom in razlogi sodbe. Trdi, da izrek sodbe sodišča prve stopnje ni sklepčen, saj ob izpuščenem očitku glede vizitke nočnega kluba, skrčen opis dejanja v izreku sodbe nima vseh znakov kaznivega dejanja samovoljnosti, ker iz njega ne izhaja, na kakšen način naj bi obsojenec grozil oškodovancu. V izreku sodbe resna grožnja ni opisana, saj v spornem pismu ni govora o grožnji s smrtjo. Sodbama nadalje očita, da nimata razlogov o resni grožnji, o vsebini pisma, o tem, kako in zakaj se je B. S. bal, kot tudi ne o vzročni zvezi med dne 4. 5. 2001 prejetim pismom in dne 24. 8. 2001 prejeto vizitko nočnega kluba „A.“ ter oškodovančevo izjavo z dne 4. 5. 2001 in njegovim nakazilom dne 21. 8. 2001.

8Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem in drugem odstavku 310. člena KZ, ker si je z uporabo resne grožnje z napadom na življenje in telo B. S. samovoljno vzel svojo pravico in tako izterjal zase dolg s tem, da je B. S. sam, ali nekdo drug po njegovem naročilu poslal pismo, ki ga je ta prejel v N. dne 4. 5. 2001, v tem pismu, ki je napisano v hrvaškem jeziku in podpisano „M. in drugovi“, kot mesto sestave pa je omenjeno mesto Zagreb, pa mu je zagrozil, da bodo z njim neznane osebe, omenjene v tem pismu fizično obračunale, v kolikor mu ne vrne dolga, poslal pa mu je tudi vizitko nočnega kluba „A.“, ki jo je B. S. prejel dne 24. 8. 2001 v N., na kateri je zapisal: „S tisto tvojo miloščino nisem zadovoljen, še manj pa fantje – T.!“, zaradi česar se je B. S. ustrašil za svoje življenje in tudi življenje članov svoje družine in je zato A. Č. dne 21. 8. 2001 nakazal 400.000 SIT in mu dne 4. 5. 2001 napisal tudi izjavo o plačilu dolga družbe E. d. o. o. v višini 20.768,20 DEM, na podlagi katere mu je Okrožno sodišče v Novem mestu s pravnomočno sodbo P 250/2003 z dne 12. 4. 2004, na škodo B. S. prisodilo 1.694.194,80 SIT (sedaj 7.069,75 EUR), z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2001 dalje do plačila.

9Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe na strani 4 sodbe ocenilo, da je vsebina teksta zapisana na hrbtni strani vizitke nočnega kluba „A.“ za oškodovanca kot tožilca gotovo predstavljala novo grožnjo, zaradi katere se je zbal za lastno varnost in za varnost svoje družine. Na strani 6 sodbe pa je nadalje pojasnilo, da je upoštevaje vsebino, zapisano v obravnavanem pismu in vizitki, pričanje M. G. o hudi zmedenosti in prestrašenosti nje in moža, kot tudi oškodovančeve izjave o pritiskih obdolženca, prepričano o obdolženčevem ravnanju na v obtožnem predlogu opisan način, ki je za oškodovanca kot tožilca predstavljalo resno grožnjo. Sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe na strani 2 presodilo, da je glede na časovno sosledje težko zagovarjati vzročno zvezo med vizitko nočnega kluba „A.“, ki je sicer navedena v izreku izpodbijane sodbe in oškodovančevo izjavo o plačilu dolga oziroma nakazilu zneska 400.000,00 SIT, vendar zaradi tega izrek sodbe ni nerazumljiv, niti ne nasprotuje sam sebi. V opis dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje, kljub opisani ugotovitvi, ni posegalo.

10Iz opisa dejanja v izreku sodbe tako izhaja očitek, da je obsojenec B. S. resno zagrozil s tem, da mu je sam, ali nekdo drug po njegovem naročilu poslal pismo, ki ga je ta prejel dne 4. 5. 2001 in da mu je poslal vizitko nočnega kluba „A.“, ki jo je oškodovanec kot tožilec prejel dne 24. 8. 2001. Sledeč opisu dejanja v izreku sodbe je oškodovanec kot tožilec v posledici prejetih pisanj dne 4. 5. 2001 napisal izjavo o plačilu dolga družbe E. d. o. o. in dne 21. 8. 2001 nakazal oškodovancu kot tožilcu 400.000 SIT. Upoštevaje, da je oškodovanec kot tožilec podpisal navedeno izjavo dne 4. 5. 2001 in znesek 400.000 SIT nakazal dne 21. 8. 2001, vizitko nočnega kluba „A.“ pa prejel dne 24. 8. 2001, torej že po podpisu izjave in izvršenem nakazilu, je pritrditi vložniku zahteve, da glede na opisano časovno zaporedje dogodkov ni izkazana vzročna zveza med vizitko nočnega kluba „A.“, ki jo je oškodovanec kot tožilec prejel dne 24. 8. 2001 ter nakazilom slednjega in podpisom izjave o plačilu dolga, zaradi česar očitek v zvezi z navedeno vizitko ne spada v opis dejanja v izreku sodbe. Sodišče druge stopnje pa, kljub ugotovitvi izostanka vzročne zveze med prejeto vizitko in ravnanjem oškodovanca kot tožilca v razlogih sodbe, ni poseglo v opis dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje in očitka v zvezi z vizitko nočnega kluba „A.“ ni izpustilo iz opisa dejanja, kot bi glede na svoje ugotovitve moralo. Nasprotno celo zaključuje, da izrek sodbe ne nasprotuje sam sebi; s tem pa bistveno prekršilo določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11Glede na ugotovljen izostanek vzročne zveze med vizitko nočnega kluba „A.“ in v izreku opisanim ravnanjem oškodovanca kot tožilca, predstavlja konkretizacijo zakonskega znaka resne grožnje z napadom na življenje in telo pismo, ki ga je oškodovanec prejel dne 4. 5. 2001, napisano v hrvaškem jeziku in podpisano „M. i drugovi“. Sledeč opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje je z navedenim pismom obsojenec oškodovancu kot tožilcu zagrozil, da bodo z njim neznane osebe, omenjene v tem pismu fizično obračunale, če mu ne vrne dolga. V navedenem pismu, original katerega se nahaja v prilogi C7, njegov overjen prevod pa v prilogi A17 je navedeno: „B. Jaz in moji kolegi se ponavadi ne ukvarjamo s takšnimi drobnimi posli, vendar, ker gre za očeta našega prijatelja in soborca G. alias A., ki sta nekoč oba živela in obstajala, bomo naredili izjemo. Vemo vse, kako, zakaj in za koliko, zato sedaj bodi heroj in pojdi na policijo. Smo že krenili, vendar nas je človek prosil, naj še počakamo. Ne bomo več dolgo čakali, niti te ne bomo klicali, pa tudi se radi malo pozabavamo okrog N.“ Sodišče prve stopnje je v sodbi na strani 6 pojasnilo le, da bi se groženj in izsiljevanj, kakršnih se je poslužil obsojenec, ne le s pisanjem, ki je predmet konkretnega kazenskega postopka, ampak tudi na način, ki ga opisujeta oškodovanec in njegova žena, gotovo ustrašil vsak povprečen človek in se jih je tako nedvomno ustrašil tudi oškodovanec kot tožilec, in sicer do te mere, da je v strahu za lastno varnost in varnost svoje družine podpisal izjavo o plačilu dolga družbe E. d. o. o. in obsojencu nakazal 400.000 SIT. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da izrek izpodbijane sodbe vsebuje opis grožnje z napadom na življenje oziroma telo oškodovanca kot tožilca – pismo z dne 4. 5. 2001, in pritrdilo sodišču prve stopnje, da je obdolženčevo ravnanje, ko je poskrbel, da je bilo oškodovancu kot tožilcu poslano predmetno pismo, v katerem je grožnja, da bodo z njim neznane osebe, omenjene v tem pismu, fizično obračunale, v kolikor mu ne vrne dolga, šteti za resno grožnjo, ki je objektivno zmožna, da doseže ogroženost drugega in da se je oškodovanec kot tožilec zaradi predmetnega pisma počutil prestrašenega in ogroženega.

12Pravilno vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja, da sodbi sodišča prve in druge stopnje nimata razlogov o vsebini pisma, ki ga je oškodovanec kot tožilec prejel dne 4. 5. 2001. Tako ostaja očitek resne grožnje z napadom na življenje in telo B. S., katerega konkretizacijo predstavlja oškodovančeva interpretacija prejetega pisma, popolnoma neobrazložen. Še zlasti, ker v navedenem pismu ni nobene zahteve na vrnitev dolga, nobenega očitka v zvezi z dolgom, niti očitka v zvezi s fizičnim obračunavanjem, temveč zgolj napotilo oškodovancu, naj gre na policijo. Izostanek razlogov o pismu in njegovi vsebini, ter s tem o resni grožnji z napadom na življenje in telo, ki je eden od zakonskih znakov obsojencu očitanega kaznivega dejanja, torej o odločilnem dejstvu v izpodbijani pravnomočni sodbi, predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

13Ker je Vrhovno sodišče ob ugotovitvi, da je v napadenih sodbah podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo skladno s prvim odstavkom 426. člena ZKP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ostalih zatrjevanih kršitev ni presojalo.