VSRS Sodba I Ips 18676/2010-91 (I Ips 205/2010)

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Senat za mladoletnike Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 15. 4. 2010 starejšemu mladoletniku E. S. izrekel vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom zaradi storitve kaznivih dejanj nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in poskusa izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 ter odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun. Z istim sklepom je na podlagi določbe drugega odstavka 483. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko 357. člena ZKP ustavilo postopek zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 186. člena KZ-1, po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in po prvem odstavku 187. člena KZ-1. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 19. 8. 2010 pritožbi obdolženčevega zagovornika in njegovih staršev zavrnilo kot neutemeljeni ter odločilo, da stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep o izreku vzgojnega ukrepa je zagovornik dne 13. 9. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve 355. člena ZKP in zaradi nepravilne uporabe vzgojnega ukrepa. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in razveljavi izpodbijani sodni odločbi, podrejeno pa starejšemu mladoletniku izreče milejši vzgojni ukrep ter skladno s četrtim odstavkom 423. člena ZKP odloži izvršitev vzgojnega ukrepa.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 30. 9. 2010, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene v delu, kjer uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka; navedbe zahteve v delu, kjer uveljavlja, da je bil mladoletniku prestrogo izrečen vzgojni ukrep pa skladno z določbo 420. člena ZKP ne morejo biti predmet presoje v postopku za varstvo zakonitosti. Z odgovorom državne tožilke sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena.

B-1.

4Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti in odgovoru državne tožilke na zahtevo, Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

da se v postopku proti mladoletnikom zahteva za varstvo zakonitosti po določbi 487. člena ZKP lahko vloži tako v primeru, če je bil s sodno odločbo prekršen zakon (torej iz razlogov po 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP), kot tudi v primeru, če je bila za mladoletnika nepravilno uporabljena kazen ali kakšen vzgojni ukrep;

da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti;

da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

5Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP neutemeljeno uveljavlja z navedbo, da izpodbijana sodba (pravilno sklep) sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih: zakaj sodišče ni upoštevalo izpovedbe oškodovanca, ki je povedal, da si je v fazi ovadbe vse skupaj izmislil in da je neresnično izpovedoval v pripravljalnem postopku, sodišče druge stopnje pa je v zvezi s tem pritožbenim očitkom navedlo le, da je sodišče prve stopnje izpovedbe prič kritično ocenilo na straneh 6 in 7. Kršitev določbe 355. člena ZKP pa v zahtevi uveljavlja z navedbo, da sodišče sodbe (pravilno sklepa) ni oprlo na oškodovančevo izpoved na glavni obravnavi, ampak odločitev utemeljuje na posrednih dokazih, ki pa so le izjemoma dopustni, kadar to narekujejo objektivni razlogi, ki pa v konkretni zadevi niso podani, saj je bil oškodovanec na glavni obravnavi zaslišan, zato ni mogoče enačiti oškodovančeve izjave v ovadbi in v pripravljalnem postopku z izjavami, ki jih je dal na glavni obravnavi.

6Sodišče prve stopnje v razlogih sklepa zagovoru obdolženca, ki je nasilje nad oškodovancem B. Š. zanikal, ni sledilo. Po presoji Vrhovnega sodišča je v razlogih sklepa korektno povzelo izpoved oškodovanca B. Š. v pripravljalnem postopku in na glavni obravnavi (stran 4 in 5 sklepa sodišča prve stopnje). Spremembi oškodovančeve izpovedi na glavni obravnavi, ko je zanikal, kar je povedal v pripravljalnem postopku in na ta način skušal razbremeniti obdolženca, sodišče obrazloženo ni sledilo. V povezavi z drugimi dokazi (izpovedbama prič E. K. in M. M. ter najdenim sporočilom oškodovanca v njegovi sobi) je ocenilo, da je oškodovanec v fazi pripravljalnega postopka govoril resnico, saj takrat (glede na to, da je bil pripeljan iz bolnice) ni bil pod vplivom droge, izpoved pa je kasneje na glavni obravnavi spremenil iz strahu pred obdolžencem (stran 6 in 7 sklepa). Tem razlogom je ob zavrnitvi pritožb obdolženčeve obrambe sledilo tudi sodišče druge stopnje (sklep sodišča druge stopnje stran 2). Ker je sodišče tako posvetilo veliko pozornosti prav spremembi oškodovančeve izpovedi in v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo razloge o verodostojnosti izpovedbe oškodovanca v pripravljalnem postopku, ni moč pritrditi navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodba (sklep) nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da je sodišče, ki je izpoved oškodovanca na glavni obravnavi ocenilo kot neprepričljivo in podano v strahu pred obdolžencem, prekršilo določbo 355. člena ZKP, ki se presoja skladno z določbo 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, za katero pa vložnik v zahtevi niti ne zatrjuje, da je vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

7Neutemeljeno zagovornik v zahtevi uveljavlja, da je bil zoper mladoletnika prestrogo izrečen vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom. S tem v zvezi navaja, da je mladoletniku potrebno dati možnost, da se izkaže kot urejena in delovna osebnost, kljub temu, da do sedaj ni tako ravnal. Oče ga je zaposlil, mladoletnikova družina je urejena, starša se zavedata svoje odgovornosti in so možnosti za prevzgojo mladoletnika doma večje, kot pa v prevzgojnem domu. Sodišče ni upoštevalo, da še ni bil kaznovan za kazniva dejanja, od kar je na prostosti (od 23. 4. 2010) z mladoletnikom ni bilo nobenih težav.

8Sodišče je mladoletniku zaradi kaznivih dejanj nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 in poskusa izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 z izpodbijano pravnomočno odločbo izreklo vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom. Kot izhaja iz razlogov sklepa sodišča prve stopnje (stran 8 in 9) je sodišče ugotovilo, da je center za socialno delo začel mladoletnika zaradi vzgojne problematičnosti obravnavati že pri desetih letih; ob vstopu v srednjo šolo je bil mladoletnik s pristankom staršev nameščen v stanovanjsko skupino, kjer je ostal le dva meseca (ker je bil do vzgojiteljic fizično nasilen tako, da je bil center za socialno delo prisiljen namestitev preklicati, kasneje pa starši niso soglašali z namestitvijo mladoletnika v vzgojni zavod). Mladoletniku je bil v postopku zaradi prekrška izrečen vzgojni ukrep nadzora organa socialnega skrbstva, ki se je izvajal leto dni, vendar pa je bil mladoletnik do svojega ravnanja nekritičen, mati pa zaščitniška in je zmanjševala težo njegovih dejanj. V šolskem letu 2009/2010 se je mladoletnik ponovno vpisal v prvi letnik srednje šole, vendar do aprila 2010, to je do izreka sklepa sodišča prve stopnje, še ni opravil nobenega izpita. Zoper mladoletnika se pred istim sodiščem vodita dva predloga za izrek vzgojnega ukrepa zaradi nasilništva po členu 299/2 in po členu 299/1 KZ, zoper njega pa sta zahtevana tudi dva pripravljalna postopka zaradi tatvine po členu 211/1 KZ in izsiljevanja po členu 213/3 in 1 KZ. Na podlagi teh ugotovitev je zaključilo, da bo le izrek vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom prevzgojno vplival na mladoletnika, da bo spremenil že ustaljen način svojega nasilniškega vedenja, saj sta mladoletnikova starša pri mladoletniku (ki je dne 2. 5. 2010 postal polnoleten) vzgojno nemočna, mladoletnik, ki je tudi presegel okvir vodenja s strani centra za socialno delo, pa potrebuje vodenje in usmerjanje izven družine. Takšni presoji je ob zavrnitvi pritožb zagovornika in mladoletnikovih staršev v celoti pritrdilo sodišče druge stopnje. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče pri izbiri zavodskega vzgojnega ukrepa upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek tega vzgojnega ukrepa in povsem soglaša z navedeno obrazloženo presojo sodišč prve in druge stopnje o nujnosti izreka vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom, saj so pri mladoletniku potrebni trajnejši in učinkovitejši vzgojni in prevzgojni ukrepi ter tudi njegova izločitev iz okolja, v katerem biva.

9Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik v zahtevi uveljavljal, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP) in zato o predlogu za odložitev izvršitve vzgojnega ukrepa ni odločalo.

10Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obdolženec dolžan plačati stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso, saj je obdolženec postal polnoleten in kot izhaja iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, je tudi redno zaposlen. Sodno takso bo odmerilo s posebnim plačilnim nalogom sodišče prve stopnje.