487. člen ZKP-UPB1

V postopku proti mladoletnikom se zahteva za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 487. člena ZKP lahko vloži tako v primeru, če je bil s sodno odločbo prekršen zakon (to je iz razlogov po 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP) kot tudi, če je bila za mladoletnika nepravilno uporabljena kazen ali kakšen vzgojni ukrep. Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je tudi v postopku proti mladoletnikom izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se - enako kot pri obravnavi polnoletnih storilcev kaznivih dejanj - Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere konkretizira tako, da je mogoč vsebinski preizkus njihove utemeljenosti.

Preizkus dejstev v zvezi z izrečenim vzgojnim ukrepom pa je po 487. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) posebej ali izjemoma dovoljen.

Glede na to, da sodišče pri izbiri ukrepa zasleduje predvsem večjo vzgojno učinkovitost, ni videti nobenega tehtnega razloga, da ne bi upoštevalo mladoletnikove nepripravljenosti za sodelovanje v okviru izvajanja vzgojnih ukrepov, kljub temu, da so bili izrečeni po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da prvostopenjsko sodišče predhodno izrečenih vzgojnih ukrepov ni ovrednotilo kot obteževalne okoliščine, ampak kot sredstvo s pomočjo katerega je ocenilo mladoletnikovo osebnost.

Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče pri izbiri zavodskega vzgojnega ukrepa upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek tega ukrepa in povsem soglaša s presojo sodišč o nujnosti izreka vzgojnega ukrepa oddaje v vzgojni zavod, saj so pri mladoletniku potrebni trajnejši in učinkovitejši vzgojni in prevzgojni ukrepi ter tudi njegova izločitev iz okolja, v katerem biva.

Za storitev kaznivega dejanja ropa ni relevantno, ali je pištola, s katero storilec grozi oškodovancu, prava, pomembno je le, da je oškodovanec prepričan, da je - ni treba, da je grožnja objektivno uresničljiva, mora pa biti resna, torej takšna, da pri oškodovancu objektivno vzbudi občutek osebne ogroženosti oziroma strahu ter da storilec to hoče.

Zanikanje oziroma nepriznanje krivde ne more pomeniti obteževalne okoliščine pri izbiri vzgojnega ukrepa, saj bi to pomenilo neupoštevanje privilegija zoper samoobtožbo.

Namen vzgojnih ukrepov ni zgolj v zagotavljanju mladoletnikove vzgoje, prevzgoje in pravilnega razvoja, čeprav je to v ospredju, temveč mora biti ob tem upoštevano tudi uresničevanje celovite vloge kazenskih sankcij; to pa pomeni, da se koristi mladoletnika, na katere se sklicuje zagovornik, upoštevajo sorazmerno s potrebami družbe.

V postopku proti mladoletnikom se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži tudi, če je bila nepravilno uporabljena kazen ali kakšen vzgojni ukrep.

Ustavna pravica do izvajanja dokazov (tretja alinea 29. člena Ustave) pomeni pravico obrambe, da predlaga izvedbo dokazov in na drugi strani dolžnost sodišča, da se do teh določno opredeli, bodisi tako, da izvede dokaz, če se z njim strinja, ali tako, da ga obrazloženo zavrne.

Zavrnitev dokaznega predloga z utemeljitvijo, da bi priči najverjetneje potrdili poročilo zavoda, nasprotuje temeljnim pravilom odločanja v postopku dokazovanja, ker sodišče, četudi zgolj z verjetnostjo, sklepa na domnevno vsebino dokaza, in ga smiselno tudi že ocenjuje, še preden je bil ta sploh izveden. Namen izrekanja kazenskih sankcij zoper mladoletnike (73. člen KZ) ni zgolj v zagotavljanju mladoletnikove vzgoje, prevzgoje in pravilnega razvoja, čeprav je to v ospredju, temveč mora biti ob tem upoštevano tudi uresničevanje celovite vloge kazenskih sankcij kot ukrepov zoper storilce kaznivih dejanj.

Če sodišče v skladu z določbo 4. odstavka 480. člena ZKP začasno odstrani mladoletnika z zasedanja v delu, v katerem izvaja dokaze, ki zadevajo ugotavljanje dejstev, povezanih z mladoletnikovo osebnostjo ter okoljem in razmerami, v katerih živi, ali če oceni, da bi posamezni dokazi lahko škodljivo vplivali na mladoletnika, s tem ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Neupravičen nakup konoplje zaradi nadaljnje proizvodnje sam po sebi ni zakonski znak kaznivega dejanja iz 1. odstavka 196. člena KZ, toda za presojo, ali ga je mladoletnik storil, je odločilen očitek, da je neupravičeno kupil sadike konoplje zaradi prodaje.

V zahtevi za varstvo zakonitosti se zaradi nepravilne izbire vzgojnega ukrepa (487. člen ZKP) lahko uveljavijo samo tiste okoliščine, ki so obstajale v času izrekanja vzgojnega ukrepa, pa pri tem niso bile upoštevane ali niso bile pravilno ovrednotene, ne pa tudi novih okoliščin. Te so lahko podlaga za spremembo vzgojnega ukrepa po 490. členu ZKP, odločanje o tem pa je v pristojnosti prvostopnega sodišča.

Okoliščine, da je starejši mladoletnik prenehal z izvrševanjem kaznivih dejanj že eno leto pred izrekom pravnomočne kazenske sankcije, da je zaposlen in da se je v času, ko je zoper njega tekel postopek, s starši preselil v drug kraj, so bile znane že v času izrekanja vzgojnega ukrepa. Ne gre torej za okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče pritrditi stališču, da mladoletniku ni bil izrečen primeren vzgojni ukrep.