VSRS Sodba I Ips 426/2008

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba spremeni tako,
da se zoper obdolženega M.B. na podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku
z a v r n e
zasebna tožba, da je tujo stvar uničil s tem, da je v mesecu septembru ali oktobru 2000, in sicer do 10.10.2000, v celoti podrl samostoječo zidano zgradbo - garažo za tovornjak, stoječo na dvorišču pri hiši R., v izmeri neto koristne površine 9,60 x 5,10 m, last brata, to je zasebnega tožilca B.J., v vrednosti 12.157,16 EUR ter zemljišče v celoti zravnal, s čimer je zasebnega tožilca oškodoval za 12.157,16 EUR,
s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena Kazenskega zakonika.

II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.

III. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 10.1.2007 M.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Odločilo je, da je obdolženec dolžan plačati zasebnemu tožilcu B.J. znesek 12.157,16 EUR, poleg tega pa tudi stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), potrebne izdatke zasebnega tožilca in nagrado njegovega pooblaščenca ter na 1.300 EUR odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13.12.2007 pritožbi pooblaščencev zasebnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbah o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da se obdolžencu določena kazen deset mesecev zapora ne bo izrekla, če v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da mora v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe plačati oškodovancu 12.157,16 EUR. Odločilo je, da je obdolženec dolžan plačati zasebnemu tožilcu navedeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2000 do plačila v petnajstih dneh; pritožbo zagovornika obdolženega M.B. je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obdolžencu je naložilo v plačilo povprečnino v znesku 1.500,00 EUR ter potrebne izdatke zasebnega tožilca in potrebne izdatke ter nagrado pooblaščenca zasebnega tožilca, nastale s pritožbenim postopkom.

2Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega M.B. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, smiselno zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi, zasebno tožbo zavrže in postopek ustavi.

3Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, razveljavi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani in vrne zadevo temu sodišču v novo odločanje. Navaja, da višje sodišče tekom pritožbenega postopka ni ugotovilo, da je zasebni tožilec umrl, in je tako odločilo brez predloga upravičenega tožilca, kar je nujni procesni pogoj za vodenje postopka. Upravičenci iz 55. člena ZKP v trimesečnem roku namreč niso nadaljevali postopka, zato bi sodišče druge stopnje moralo sodbo spremeniti tako, da se zasebna tožba zavrne, česar pa ni storilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenemu in njegovemu zagovorniku. Obsojeni se o njem ni izjavil, njegov zagovornik pa je v podani izjavi vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5Vložnik zahteve navaja, da je zasebni tožilec J.B. v teku postopka, in sicer začetne dni meseca julija 2007 umrl, kot je razvidno iz priložene fotokopije osmrtnice. Navedena okoliščina narekuje razveljavitev vseh dejanj v postopku, ki so bila opravljena brez upravičenega tožilca. Svojci zasebnega tožilca namreč v zakonitem roku po njegovi smrti niso podali izjave, da nadaljujejo pregon, zato je bilo sojenje na drugi stopnji nezakonito in predstavlja kršitev načela "kjer ni tožnika, ni sodnika".

6Po prvem odstavku 19. člena ZKP se kazenski postopek uvede na zahtevo upravičenega tožilca. Kazenski postopek je tako v svojem začetku, kot tudi trajanju in koncu eksistenčno vezan na zahtevo upravičenega tožilca. Za kaznivo dejanje iz 224. člena KZ, storjeno proti bratu, se pregon začne na zasebno tožbo, kar pomeni, da je upravičeni tožilec zasebni tožilec. Situacijo, v kateri zasebni tožilec med postopkom umre, ureja določba 55. člena ZKP. Po tej določbi lahko v primeru smrti zasebnega tožilca, njegov zakonec ali oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, otroci, starši, posvojenci, posvojitelji, bratje in sestre, v treh mesecih po smrti zasebnega tožilca izjavijo, da nadaljujejo pregon. Trimesečni rok za podajo izjave za nadaljevanje postopka je torej objektivni rok, ki teče od smrti zasebnega tožilca in ne od časa, ko so upravičenci izvedeli za kaznivo dejanje in storilca. Po ustaljeni sodni praksi in tudi razlagi procesne teorije sodišče ni dolžno ugotavljati, ali obstajajo osebe iz tega člena, jih iskati in jih nato po 14. členu ZKP poučevati o njihovi pravici do nadaljevanja postopka. V takem primeru sodišče samo začasno prekine z delom. Če v roku treh mesecev od smrti zasebnega tožilca ni podan predlog za nadaljevanje postopka, izda sodišče odločbo, kakršno je glede na fazo postopka treba izdati po določbah ZKP v primeru, ko ni obtožbe upravičenega tožilca.

7Postopek zoper obdolženega M.B. je tekel na podlagi zasebne tožbe J.B. Pritožbeno sodišče je o pritožbah obdolženčevega zagovornika in pooblaščenca zasebnega tožilca odločilo na seji dne 13.12.2007. Kot izhaja iz podatkov Centralnega registra prebivalcev je zasebni tožilec J.B. umrl 10.7.2007, torej pred pravnomočno končanim postopkom, kar pomeni, da je bila za nadaljevanje pregona potrebna izjava v 55. členu ZKP taksativno naštetih upravičencev. Ti v zakonsko določenem roku treh mesecev od smrti zasebnega tožilca, niso podali izjave, da želijo nadaljevati pregon. Pritožbeno sodišče, ki sicer ni bilo seznanjeno s smrtjo zasebnega tožilca, je odločilo o vloženih pritožbah po preteku zakonskega roka, v katerem bi lahko svojci izjavili, da želijo nadaljevati pregon, pa tega niso storili, to pa pomeni, da je bila v času odločanja o utemeljenosti pritožb podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon. Ob ugotovljenem bi moralo pritožbeno sodišče zasebno tožbo po 4. točki 357. člena ZKP zavrniti. Pritožbeno sodišče je torej z odločitvijo o vloženih pritožbah, storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

8Vrhovno sodišče je ob ugotovljeni kršitvi odločilo, da se na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zasebna tožba J.B. zavrne, ker je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon.

9V posledici izreka take sodbe je Vrhovno sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

10Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98.a člena ZKP.