VSRS Sodba in sklep II Ips 23/2006

Revizija se v delu, v katerem tožnik z njo izpodbija pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu odločitve o zahtevku, ki se nanaša na denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, zavrže.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka z revizijo.

Sodišče prve stopnje je vsem štirim tožencem naložilo, da morajo v časopisu A. objaviti preklic trditev in izjav o tožniku, ki so bile objavljene v tem časopisu 2.10.2001 in 9.10.2001 - vse v obsegu in vsebini, kot je zahteval tožnik in kot je to povzeto v šestih alineah pod 1. točko izreka sobe sodišča prve stopnje; v tem delu je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na določbo 199. člena v času objave še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih. Razen tega je sodišče prve stopnje delno ugodilo tudi zahtevku tožnika za plačilo odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo in vsem štirim tožencem naložilo nerazdelno plačilo zneska 500.000 tedanjih SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, v presežku do terjanega zneska 2,000.000 tedanjih SIT (torej za 1,500.000 tedanjih SIT) pa je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo. Upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid je tožencem naložilo še nerazdelno plačilo tožnikovih stroškov postopka v znesku 12.631 tedanjih SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožili tako tožnik kot tudi vsi štirje toženci, pri čemer je tožnik s pritožbo izpodbijal prvostopenjsko odločitev o zavrnitvi njegovega zahtevka za plačilo odškodnine izrecno le za znesek 500.000 tedanjih SIT s pripadki in v pritožbi predlagal njeno zvišanje na 1,000.000 tedanjih SIT s pripadki.

Sodišče druge stopnje je ohranilo v veljavi prvostopenjsko odločitev o zahtevku za objavo preklica (razen prve alinee) v delu, ki se nanaša na prve tri tožence, tem trem tožencem naloženo nerazdelno obveznost plačila odškodnine tožniku znižalo za 200.000 tedanjih SIT (torej na 300.000 tedanjih SIT s pripadki), kondemnatorni del prvostopenjske sodbe, ki se nanaša na četrto toženo stranko, tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrnilo, s tožnikovo pritožbo izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe pa potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo le tožnik. Po njegovih izrecnih navedbah izpodbija odločbo pritožbenega sodišča "zaradi višine prisojene odškodnine in zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka zoper četrto toženo stranko", pri čemer uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da v časopisu četrte tožene stranke objavljene sporne trditve o tožniku niso le negativne vrednostne kritike, temveč gre za žaljiv besednjak, ki močno presega raven normalnih soočenj mnenj in trditev dveh nasprotujočih strani. Za tako grobi diskurz pa je odgovorna tudi četrta tožena stranka, ki ni in ne bi smela biti samo nekritični zapisovalec nedopustnih in žaljivih izjav prvih treh tožencev na račun tožnika. Sprašuje se ali je kot direktor nekega podjetja res oseba javnega življenja, kot to ocenjuje sodišče druge stopnje; sicer pa morajo biti informacije tudi o takih osebah resnične, koristne ter v skladu z dopustnimi cilji in funkcijo informacije, v nobenem primeru pa tudi o takih osebah ni dovoljeno pisati žaljivo in zaničevalno. Novinarska svoboda oziroma pravica do svobode izražanja ni absolutna, temveč je omejena s pravicami do osebnega dostojanstva, zasebnosti, časti in ugleda tistega, o kom novinar poroča. Trditve tožencev so bile izrečene in napisane z očitnim namenom zaničevanja, nato pa objavljene z namenom javne sramotitve tožnika. Novinarka in urednik časopisa četrte tožene stranke sta bila po mnenju tožnika v skladu s pravili novinarskega poklica in kodeksa dolžna preveriti resničnost izjav pred njihovo objavo; ker tega nista storila, je četrta tožena stranka soodgovorna za objavo neresničnih trditev, ki je povzročila, da so klevete prvih treh tožencev dosegle bralce časopisa in da je tako prišlo do nedopustne in načrtovane defamacije tožnika. Ko je objava žaljiva, neresnična in v nasprotju z načeli novinarske etike, je spričo protipravnega ravnanja novinarja oziroma odgovornega urednika podana tudi odgovornost izdajatelja časopisa na podlagi 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in je zato tožniku po njegovem mnenju odškodninsko odgovorna tudi četrta tožena stranka (skupaj s prvimi tremi toženci). V nadaljevanju revizijskih navedb tožnik nato graja še zavrnilni del pravnomočne odločitve o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo in predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo sodbe sodišča druge stopnje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožencem in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Na revizijo so odgovorili tako prvi trije toženci kot tudi četrta tožena stranka, ki se v odgovorih vsi zavzemajo za zavrnitev revizije, temu pa je sledila še tožnikova oseba replika s predlogom za njeno upoštevanje kot "dodatnih revizijskih razlogov". V zvezi s slednjim revizijsko sodišče tožniku na tem mestu odgovarja, da njegovih navedb iz vloge po izteku zakonsko predvidenega roka za vložitev revizije ni moglo upoštevati kot dodatnih revizijskih razlogov - predvsem tudi ne spričo določbe tretjega odstavka 86. člena ZPP, po katerih lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik.

Revizija v delu zoper zavrnilno pravnomočno sodbo glede denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O zavrženju revizije v nedovoljenem delu:

Tožnik je v tej pravdi uveljavljal dvoje na različnih pravnih podlagah temelječih oblik zadoščanja (drugi odstavek 41. člena ZPP) za pretrpljeno nepremoženjsko škodo: nedenarno zadoščenje in denarno zadoščenje. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, ki je v premoženjskih sporih, med katere spadajo tudi spori zaradi plačila odškodnine, spričo določbe drugega odstavka 367. člena ZPP dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Ta pogoj za dovoljenost revizije v delu zoper odločitev o denarnem zahtevku tožnika ni izpolnjen. Vrednost z revizijo izpodbijanega dela pravnomočne sodbe o tem zahtevku tožnika je lahko namreč le razlika med še terjano odškodnino v postopku s pritožbo glede na obseg tožnikovega izpodbijanja prvostopenjske odločitve o njej in s sodbo sodišča druge stopnje tožniku prisojeno odškodnino. Tožnik namreč sodbe sodišča prve stopnje v delu o zavrnitvi njegovega denarnega zahtevka v presežku nad terjanim zneskom 1,000.000 tedanjih SIT s pritožbo ni izpodbijal in je zato bil njegov zahtevek v tem delu pravnomočno zavrnjen že s sodbo, izdano na prvi stopnji. Ker torej vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe o denarni odškodnini, izdane na drugi stopnji, znaša v razmerju do prvih treh tožencev kot solidarnih zavezancev le 700.000 tedanjih SIT (sedaj 2921,05 EUR), v razmerju do četrte tožene stranke kot solidarne zavezanke pa 1,000.000 tedanjih SIT (sedaj 4172,93 EUR), in ker nobeden od teh zneskov ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije, je bilo treba slednjo v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči.

O zavrnitvi revizije v dovoljenem delu:

Predmet izpodbijanja z revizijo v njenem dovoljenem delu je pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za preklic določenih trditev o tožniku, objavljenih v časopisu četrte tožene stranke 2.10.2001 in 9.10.2001 - in sicer v delu, v katerem je tožnik tak zahtevek naperil (tudi) zoper četrto toženo stranko. Za preizkus materialnopravne pravilnosti take odločitve je edino pomembno, da nobena izmed obeh objav spornih trditev o tožniku ne vsebuje kakršnihkoli novinarskih trditev o njem (temveč izključno le trditve prvih treh tožencev o tožniku, zoper katere je slednji uspel z zahtevkom za preklic izjav), morebitnih takih očitkov, namenjenih novinarki, pa tožnik tudi sicer ni nikoli niti navajal. V članku z dne 2.10.2001 so bile namreč v skladu z deontološkimi načeli novinarske stroke soočene trditve obeh v medsebojnem sporu udeleženih strani, torej prvih treh tožencev in tožnika - brez slehernega novinarskega ocenjevanja verodostojnosti teh trditev in vrednostnih sodb avtorice članka, medtem ko je bilo sporno pisanje z dne 9.10.2001 objavljeno v časopisu četrte tožene stranke kot avtorski prispevek prvih treh tožencev v rubriki "Prejeli smo". To pomeni, da četrta tožena stranka ni subjekt, ki bi lahko z učinkom tožnikovega pravno relevantnega zadoščenja na nepremoženjskem področju ustavno in zakonsko predvidenega varstva njegove osebnostne integritete preklicevala (neugodne) trditve o njem, ki niso njene trditve oziroma trditve tistih, za katere odgovarja. Že po naravi stvari lahko izjavo, s katero je nekdo storil kršitev osebnostnih pravic drugega, prekliče le tisti, ki je dal tako izjavo; sicer pa enako izhaja iz določbe 199. člena v času kršitve tožnikovih pravic še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki izrecno napotuje tudi na nujnost upoštevanja namena preklica kot enega izmed možnih načinov satisfakcije za pretrpljeno nepremoženjsko škodo. Ta pa ne more biti dosežen z nekogaršnjim preklicom izjave, ki ni bila njegova, saj bi bil tak preklic brez slehernega pomena tako za prizadetega, kot tudi za oblikovanje oziroma ustvarjanje mnenja drugih o njem.

Za preizkus revizijsko izpodbijane pravnomočne odločitve v dovoljenem obsegu se po doslej obrazloženem izkažejo kot nepomembne revizijske trditve, ki jih tožnik ponuja v oporo prepričanju o odškodninski odgovornosti (tudi) četrte tožene stranke kot izdajatelja časopisa in s tem o podlagi za (tudi) njeno odškodninsko obveznost v razmerju do tožnika. Revizijski očitki protipravnega ravnanja novinarke oziroma odgovornega urednika, ki je omogočil časopisno objavo neresničnih in žaljivih trditev prvih treh tožencev o tožniku (pri čemer so revizijske trditve o objavi z namenom javne sramotitve tožnika brez sleherne opore v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje) in ki po določbi tretjega odstavka 18. člena Zakona o medijih (ZMed; Ur. l. RS, št. 35/2001) odgovarja za vsako objavljeno informacijo, če isti zakon ne določba drugače, bi sicer utegnili privesti do sklepa o morebitni odškodninski odgovornosti tudi četrte tožene stranke. Vendar vsa ta vprašanja presegajo okvire preizkusa, ki ga je treba glede na dovoljen obseg izpodbijanja pravnomočne odločitve opraviti v tem postopku z revizijo. Predmet slednjega je namreč vprašanje ustreznosti tožnikovega izbora odškodninskopravnih sankcij, saj četrta tožena stranka ni pasivno legitimiran subjekt, ki bi lahko s "preklicom" izjav tretjih nudil tožniku zadoščenje, predvideno kot eno izmed oblik povrnitve nepremoženjske škode z določbo 199. člena ZOR glede na namen takšne restitucije.

Ker se po obrazloženem izkaže, da je revizijskemu preizkusu podvržen del pravnomočne odločitve (glede na dovoljen obseg njenega izpodbijanja s tem izrednim pravnim sredstvom) materialnopravno pravilen, je bilo treba revizijo tožnika v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. člena ZPP (glede stroškov tožnika, ki z revizijo ni uspel) in prvega odstavka 155. člena ZPP (glede stroškov tožencev v zvezi z odgovoroma na revizijo, ki jih spričo vsebine revizije, odločitve o njej in vsebine odgovorov na revizijo ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).