VSRS Sodba II Ips 30/2004

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se delno spremenita tako, da se sodba sodišča prve stopnje poslej v celoti glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 337.262 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.1998 dalje ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 201.943 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.2000 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne."

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške, odmerjene na 46.784 SIT, v 15-ih dneh pod izvršbo.

V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Tožnik se je dne 24.8.1997 pri igranju nogometa poškodoval. V času nezgode je imel s toženo stranko sklenjeno življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem po zavarovalni polici št... Po zavarovalni pogodbi je imel sklenjeno zavarovanje za trajno invalidnost (do vključno 50 odstotkov) z zavarovalno vsoto 250.000 ATS, za dnevno odškodnino pa 150 ATS. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožniku šla zavarovalnina za 10-odstotno invalidnost in še neplačana dnevna odškodnina v skupnem znesku 337.262 SIT, vendar je navedeni znesek zmanjšalo za 60 odstotkov in prisodilo znesek 134.905 SIT z utemeljitvijo, da se po splošnih pogojih za nezgodno zavarovanje oseb zavarovalna vsota zmanjša za 60 odstotkov, ker se je tožnik poškodoval pri igranju nogometa kot registriran član športne organizacije in ni plačal zvišane premije za športni riziko.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je zoper sodbo sodišča druge stopnje in zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje s stroškovnim delom vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva). Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišči nista uporabili tretjega in četrtega odstavka 902. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) in ker sta nepravilno uporabili 942. člen ZOR. Predlaga spremembo obeh sodb z ugoditvijo zavrnjenemu delu tožbenega zahtevka.

Državno tožilstvo navaja, da je tožeča stranka v pravdi zaradi plačila zavarovalnine predložila zavarovalno polico (A28), ki so ji pripeti splošni pogoji za življenjsko zavarovanje (ŽZ 93/ATS). Tožena stranka naj bi med pravdo vložila v spis splošne pogoje za nezgodno zavarovanje NE-94, ki jih v spisu ni. Sodišči sta zavrnili del tožbenega zahtevka tožeče stranke z obrazložitvijo, da tožnik ni plačal dodatne premije za t.i. športni riziko, zato mu je tožena stranka v skladu s 3. točko prvega odstavka 8. člena splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb utemeljeno izplačala dogovorjeno zavarovalno vsoto v zmanjšanem znesku. Glede na listine v spisu pa je po mnenju zahteve odločitev sodišč materialnopravno napačna.

Zavarovalni polici so priloženi le splošni pogoji za življenjsko zavarovanje (ŽZ 93/ATS), ne pa tudi splošni pogoji za nezgodno zavarovanje. Po tretjem odstavku 902. člena ZOR je zavarovalnica dolžna opozoriti sklenitelja zavarovanja, da so splošni in posebni pogoji sestavni del pogodbe in mu mora izročiti njihovo besedilo, če niso natisnjeni že na sami polici. Izpolnitev te obveznosti zavarovalnice mora biti ugotovljena na polici (četrti odstavek 902. člena ZOR). Iz police ne izhaja, da bi tožnik ob sklenitvi zavarovalne pogodbe prejel splošne pogoje za nezgodno zavarovanje. Materialnopravno napačno je stališče pritožbenega sodišča, da za tožnika veljajo tudi splošni pogoji za nezgodno zavarovanje, ker se polica nanje sklicuje. Po zakonu mora biti zavarovatelj seznanjen z vsemi splošnimi pogoji, pod katerimi je sklenil zavarovalno razmerje. Tožnik je izpovedal, da ga je k sklenitvi zavarovalne police nagovoril predsednik Nogometnega kluba Dokležovje, ki je bil zavarovalni agent, in je sklepal pogodbe s fizičnimi osebami. Toženo stranko je torej pri sklepanju pogodbe s tožnikom zastopal agent, ki je poznal tožnikove športne aktivnosti. Zato bi moral tožniku vročiti tudi splošne pogoje za nezgodno zavarovanje in ga še posebej opozoriti, da tožena stranka igranje nogometa obravnava kot športni riziko, ki je brez plačila dodatne premije le delno krit v okviru nezgodnega zavarovanja. Po 942. členu ZOR se v pogodbah o osebnem zavarovanju višina zavarovalne vsote, ki jo mora zavarovalnica plačati, če nastane zavarovalni primer, določi v polici po sporazumu med pravdnima strankama. Iz 20. člena in 9. člena polici priloženih splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje ni razvidno, da bi bil tožnik dolžan plačati dodatno premijo za športni riziko in da bi mu le v takem primeru bila tožena stranka dolžna v polici dogovorjeno zavarovalno vsoto izplačati v celoti. Listine v spisu kažejo, da v polici in splošnih pogojih, priloženih polici, torej v pogodbenem materialnem pravu, zavarovalna vsota, ki sta jo dogovorili tožeča in tožena stranka, ni omejena zaradi nogometnega udejstvovanja tožnika.

Po drugem odstavku 391. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) v zvezi s 375. členom ZPP je bila zahteva vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Sodišči sta ugotovili, da je bila med pravdnima strankama sklenjena zavarovalna pogodba za življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem. Vsebino zavarovanja sta ugotovili na podlagi zavarovalne police št..., ki predstavlja dokaz o vsebini in obstoju pogodbe. Nižji sodišči sta v zvezi z zavarovalnim razmerjem ugotovili tudi obstoj splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje (ŽZ 93/ATS) in splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb (NE-94). Oboje sta tudi upoštevali pri svoji odločitvi. Pri tem je pomembno, da so splošni pogoji pravila, ki jih pripravi ena stranka, vnaprej za nedoločeno število istovrstnih pravnih razmerij ter veljajo poleg pogodbe kot pogodbeno pravo. Po splošnih obligacijskih pravilih (142. člen ZOR) so splošni pogoji del pogodbene vsebine ter zavezujejo pogodbeno stranko, če so bili objavljeni in so bili stranki ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani.

Medtem ko so bili splošni pogoji za življenjsko zavarovanje (ŽZ 93/ATS) na hrbtni strani police, je tožnik zanikal poznavanje splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb (NE-94). Prvostopenjsko sodišče je, upoštevajoč listine v spisu, brez dodatne utemeljitve štelo splošne pogoje za nezgodno zavarovanje oseb (NE-94) kot sestavni del zavarovalne pogodbe, ki jo je tožnik osebno sklenil, drugostopenjsko sodišče pa je navedenemu dodalo, da je že v sami polici zapisano, da za dodatno nezgodno zavarovanje v polici za življenjsko zavarovanje veljajo splošni pogoji za nezgodno zavarovanje. Taka presoja je pomenila 60 odstotno zmanjšanje zavarovalne vsote in s tem izplačila zavarovalnine, kar sta sodišči oprli na določbo 3. točke prvega odstavka 8. člena splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb (NE-94) in na dejansko ugotovitev, da se je tožnik poškodoval kot aktiven registriran igralec nogometa.

Odločitev sodišč druge in prve stopnje pa je materialnopravno zmotna. Zahteva za varstvo zakonitosti pravilno navaja, da sodišči nista uporabili tretjega in četrtega odstavka 902. člena ZOR, čeprav bi ga morali uporabiti. Za zavarovalno pogodbo veljajo namreč specialna določila o tem, kdaj splošni in posebni zavarovalni pogoji veljajo kot sestavni del pogodbe in vežejo stranke. Pravila za veljavnost splošnih pogojev po 902. členu ZOR so strožja od splošnih pravil iz 142. člena ZOR, česar pa nižji sodišči nista upoštevali. Po tretjem in četrtem odstavku 902. člena ZOR je zavarovalnica dolžna opozoriti sklenitelja zavarovanja, da so splošni in posebni zavarovalni pogoji sestavni del pogodbe in mu izročiti njihovo besedilo, če niso natisnjeni že na sami polici, izpolnitev te obveznosti pa mora biti ugotovljena na polici. Da splošni zavarovalni pogoji zavezujejo sklenitelja zavarovanja, torej ne zadostuje, da sam osebno sklene zavarovalno pogodbo, kot je navedlo prvostopenjsko sodišče, in tudi ne, da je na polici zapisano, da za dodatno nezgodno zavarovanje veljajo splošni pogoji za nezgodno zavarovanje, kot je navedlo pritožbeno sodišče. Na polici mora biti ugotovljeno, da so bili točno določeni zavarovalni pogoji oziroma njihovo besedilo izročeni sklenitelju zavarovanja. Šele v takem primeru je zagotovljeno, da je zavarovatelj seznanjen z vsemi splošnimi pogoji, pod katerimi je sklenil zavarovalno razmerje. Iz sporne zavarovalne police pa ne izhaja, da bi tožnik ob sklenitvi zavarovalne pogodbe prejel splošne pogoje za nezgodno zavarovanje oseb (NE-94) in tega tožena stranka v postopku tudi nikoli ni navajala. Navedeno pa pomeni, da splošni pogoji za nezgodno zavarovanje (NE-94) niso vključeni v pogodbeno razmerje med strankama in strank ne zavezujejo, zaradi česar veljajo le določbe zavarovalne police in pa njej priloženih in tožniku izročenih splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje (ŽZ 93/ATS).

Po 942. členu ZOR se v pogodbah o življenjskem in nezgodnem zavarovanju višina zavarovalne vsote določi v polici po sporazumu med pogodbenima strankama. Pravdni stranki sta v polici dogovorili zavarovalno vsoto za invalidnost (do vključno 50 odstotkov) v znesku 250.000 ATS. Sodišči prve in druge stopnje sta ob upoštevanju splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb (NE-94), ki sta jih šteli kot del pogodbe, uporabili za odločitev o višini zavarovalnine za 60 odstotkov zmanjšano zavarovalno vsoto. Zaradi neuporabe tretjega in četrtega odstavka 902. člena ZOR sta sodišči zmotno uporabili 942. člen ZOR z upoštevanjem omejene zavarovalne vsote. Ob upoštevanju in pravilni uporabi navedenih določb je glede na listine v spisu in navedbe tožene stranke mogoča le taka materialnopravno presoja, da splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb (NE-94) niso sestavni del zavarovalne pogodbe med pravdnima strankama, zato je tožena stranka dolžna v polici dogovorjeno zavarovalno vsoto izplačati v celoti. Glede na 10 odstotno invalidnost in glede na ugotovljeno obveznost plačila dnevne odškodnine za 1 dan, znaša vse skupaj preračunano v domačo valuto 337.262 SIT. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je bil materialnopravno zmoten 60-odstotni odbitek za športni riziko in prisojen samo znesek 134.905 SIT.

Neutemeljeno je bil torej zavrnjen tožbeni zahtevek v obsegu tega odbitka (to je 202.357 SIT) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava je zato vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in na podlagi drugega odstavka 391. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 380. člena ZPP spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje tako, da je ugodilo tudi tistemu delu tožbenega zahtevka tožeče stranke do zneska 337.262 SIT, ki sta ga sodišči kot 60-odstotni odbitek pravnomočno zavrnili. Sodbi je torej spremenilo tako, da se ob delni ugoditvi pritožbi prvostopenjska sodba odslej glasi, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 337.262 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.1998 dalje, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne.

Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je vrhovno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških vsega postopka. Upoštevalo je stroške postopka, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pri čemer se je oprlo na sedanji večji končni tožnikov uspeh v pravdi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tožnikove stroške do spremembe tožbenega zahtevka v znesku 162.685 SIT, vrhovno sodišče pa je ob tem ugotovilo tožnikov 81 odstotni uspeh v tem delu pravde, tako da grejo tožniku stroški v znesku 131.775 SIT. Sodišče prve stopnje je tožnikove stroške po spremembi tožbenega zahtevka odmerilo na 84.116 SIT, glede na 85 odstotni uspeh v tem delu pravde pa gre tožniku nadaljnjih 71.499 SIT. Skupaj znašajo tožnikovi pravdni stroški, ob upoštevanju uspeha, 203.274 SIT. Stroške tožene stranke do spremembe tožbenega zahtevka je prvostopenjsko sodišče odmerilo na 3.375 SIT, glede na 19 odstotni uspeh pa gre tej stranki povrnitev 641 SIT pravdnih stroškov. Stroški tožene stranke za obdobje po spremembi so odmerjeni na 4.600 SIT, glede na 15 odstotni uspeh pa ji gre še nadaljnjih 690 SIT. Skupni stroški tožene stranke glede na uspeh znašajo 1.331 SIT. Po medsebojnem pobotanju mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 201.943 SIT pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje.

Vrhovno sodišče je nadalje odločilo tudi o pritožbenih stroških, ker je šteti, da je tožeča stranka zaradi sedanje spremembe sodbe v pritožbi uspela za 202.357 SIT. Ker je bilo v pritožbi sporno 259.888 SIT, je uspeh tožeče stranke v pritožbi znašal 78 odstotkov. Vrhovno sodišče je odmerilo pritožbene stroške tožeče stranke na podlagi stroškovnika v skladu z Odvetniško tarifo, Zakonom o sodnih taksah in z določbami Zakona o davku na dodano vrednost na 59.529 SIT, glede na 78 odstotni pritožbeni uspeh pa je naložilo toženi stranki povrnitev 46.784 SIT pritožbenih stroškov.

Tožnik je zahteval plačilo 394.793 SIT in prvotno uspel z zneskom 134.905 SIT. Z zahtevo za varstvo zakonitosti je bil formalno izpodbijan celotni zavrnjeni del zahtevka, vsebinsko pa le del do zneska 337.262 SIT. V obsegu slednjega je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodeno. V nadaljnjem delu (glede zneska 57.531 SIT) pa je zahteva neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti, saj je bil ta del tožbenega zahtevka zavrnjen iz drugih razlogov, ki jih zahteva ni izpodbijala.