VSRS Sodba II Ips 365/2000

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in odločilo, da mu mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 3.645.000,00 tolarjev in povrniti 486.422,50 tolarjev stroškov postopka, oboje z zamudnimi obrestmi od 4.3.1999 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo (pritožbi tožeče stranke glede premoženjske škode, pritožbi tožene stranke pa glede nepremoženjske škode) in odločilo, da znaša odškodnina, ki jo mora plačati tožena stranka tožniku, 1.455.000,00 tolarjev, višina pravdnih stroškov pa 289.060,00 tolarjev. Začetek teka obresti od prisojenih zneskov je ostal nespremenjen.

Proti zavrnilnemu delu pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik in uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Nepravilna je odločitev pritožbenega sodišča, da znaša tožnikova soodgovornost zaradi neuporabe varnostnega pasu kar 25 odstotkov. Glede na dejstvo, da največkrat tudi ob uporabi varnostnega pasu pride do zanihanja celotnega telesa in s tem tudi do poškodb vratne hrbtenice, je bila pravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje o tožnikovi 10 odstotni soodgovornosti. Povsem napačno pa je sklicevanje sodišča druge stopnje na določbo drugega odstavka 159. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnik ni vedel, da se pelje z vinjenim voznikom. Določbo drugega odstavka 159. člena ZOR je mogoče uporabiti le pri povzročitelju škode. To pa je bil v konkretnem primeru voznik in ne tožnik. Če bi bilo stališče pritožbenega sodišča pravilno, bi bil tožnik soodgovoren tudi v primeru, če bi vinjen sedel v taksi ali v javno prevozno sredstvo. Tudi glede (ne)uporabnosti določbe drugega odstavka 159. člena ZOR je zato treba v obravnavanem primeru pritrditi sodišču prve stopnje, ki te določbe ZOR ni uporabilo. Napačna pa je tudi odločitev pritožbenega sodišča o znižanju odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti. Tožnik je prikrajšan v vsakodnevnem življenju in pri športnih aktivnostih. Gre za mladega človeka. Zato poseg pritožbenega sodišča v odškodnino, ki mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje, nima podlage v materialnem pravu. Tudi odškodnini zaradi prestanih telesnih bolečin in prestanega strahu bi morali biti prisojeni v višjih (zahtevanih) zneskih. Glede na premoženjsko stanje in predloženo dokumentacijo, bi moralo sodišče tožnika oprostiti plačila sodnih taks. Reviziji naj se ugodi tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP 1977).

V revizijskem odgovoru je tožena stranka predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

V izpodbijani pravnomočni sodbi je iz naslednjih razlogov tudi materialno pravo pravilno uporabljeno:

1Glede tožnikove soodgovornosti zaradi neuporabe varnostnega pasu:

Obvezno uporabo varnostnega pasu v vozilu, ki ima vgrajene varnostne pasove, je predpisal že Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 63/80) v 35. členu. Dejstvi, da je vozilo imelo vgrajene varnostne pasove in da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom, sta bili ugotovljeni in med postopkom nista bili sporni. Za ugotavljanje tožnikove sokrivde je zato pomembno, da je imel tožnik možnost pripeti se z varnostnim pasom in s tem zmanjšati tveganje poškodb ob nesreči. Povzročitelj škode namreč odgovarja samo za tisto škodo, ki izvira iz njegovega odškodninskega delikta. To pomeni, da mora biti poleg ostalih predpostavk odškodninskega delikta podana tudi vzročna zveza med njegovim protipravnim ravnanjem in oškodovančevo škodo. Odškodnine za škodo, ki je posledica tožnikove opustitve ukrepov za lastno varnost, ni mogoče naprtiti toženki. Če je imel tožnik možnost zmanjšati škodne posledice nesreče z uporabo varnostnega pasu, pa je to opustil, mora tisti del škode, ki je posledica te njegove opustitve, trpeti sam (prvi odstavek 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kakšne poškodbe je tožnik utrpel in kje (v pretežni meri po prsih, glavi in trebuhu - glej natančnejši opis poškodb na 6. in 7. strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje) in obstoj vzročne zveze med navedenimi poškodbami in neuporabo varnostnega pasu (po mnenju izvedenke, na katerega se sodišče prve stopnje tudi sklicuje, bi bile zadobljene poškodbe bistveno manjše, če bi bil tožnik pripet z varnostnim pasom in sicer celo za 1/2 ali več, česar pa sodišče, čeprav je izvedensko mnenje sprejelo, v razlogih sodbe res ni izrecno navedlo). Materialnopravna presoja navedenih dejstev je s strani sodišč prve in druge stopnje različna (sodišča prve stopnje, da znaša tožnikov soprispevek zaradi neuporabe varnostnega pasu 10 odstotkov, sodišča druge stopnje pa, da znaša 25 odstotkov), po presoji revizijskega sodišča pa je pravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje.

2Glede tožnikovega soprispevka, ker se je vinjen peljal z vinjenim voznikom:

Iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da sta bila voznik in tožnik vinjena (tožnik je imel nekaj ur po nesreči v krvi po plinskem kromatogramu 0,75 g/kg do 0,78 g/kg alkohola, v urinu pa 1,54 g/kg do 1,57 g/kg, voznik pa je imel v krvi 1,54 g/kg do 1,55 g/kg alkohola, po plinskem kromatogramu pa 1,44 g/kg alkohola in je bil, kot je zapisalo sodišče prve stopnje, "močno vinjen" - ugotovitev v tretjem odstavku na peti strani sodbe sodišča prve stopnje), da sta odšla tožnik in voznik skupaj v disko, kjer pa sta se ločila, zaradi česar tožnik po ugotovitvi sodišča ni mogel vedeti, ali je voznik v disku kaj pil, in da je bila "tožnikova možnost percepcije dogodkov pred nezgodo zaradi dokajšnje vinjenosti vprašljiva". Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje razsodilo, da tožnik ne more biti soodgovoren za nastalo škodo tudi iz razloga, ker se je peljal z vinjenim voznikom, pritožbeno sodišče pa je bilo drugačnega pravnega mnenja in sicer, da znaša tudi iz tega razloga tožnikova soodgovornost 25 odstotkov. Svojo odločitev je oprlo na določbo drugega odstavka 159. člena ZOR, ki pa je po mnenju revizije v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti.

Po presoji revizijskega sodišča je tudi v tem delu odločitev sodišča druge stopnje pravno pravilna. V sodni praksi je splošno sprejeto stališče, da je odločitev za vožnjo z močno vinjenim voznikom mogoče uvrstiti med tista (ali taka) ravnanja oškodovanca, ki imajo, v smislu določbe tretjega odstavka 177. člena ZOR, za posledico delno oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila kot nevarne stvari. Izhodišče tega stališča je pravilo, da mora vsakdo v prvi vrsti tudi sam skrbeti za svojo varnost. Revizija uporabi navedenega stališča v obravnavanem primeru neutemeljeno nasprotuje, sklicujoč se na tožnikovo vinjenost. Tožnik je bil "dokaj vinjen", kot je zapisalo sodišče prve stopnje. V tako stanje se je spravil sam (ni bilo zatrjevano, da naj bi ga kdo drug), "dokajšna vinjenost" pa je imela za posledico, da "je bila njegova zmožnost percepcije dogodkov vprašljiva". Pri tem tudi ni ugotovljeno, da bi tožnikova sposobnost presoje takrat, ko ni v stanju "dokajšnje vinjenosti", kakorkoli odstopala od zmožnosti presoje povprečnega (seveda treznega)

odraslega človeka. Ko pa je tako, ne more biti prav nobenega utemeljenega razloga proti zaključku, da mora sam trpeti tudi tisto škodo oziroma tisti del škode, ki je v vzročni zvezi z njegovim obnašanjem in ravnanjem - po pravilu, da je oškodovanec soodgovoren za lastno škodo, ki je nastala zaradi njegove odločitve, da se pelje z močno vinjenim voznikom motornega vozila.

Glede na splošno pravilo, da mora vsak v prvi vrsti skrbeti tudi za svojo varnost - za to, da mu ne nastane škoda -, ni bilo zgrešeno (kakor neutemeljno očita revizija) sklicevanje sodišča druge stopnje na pravno pravilo iz drugega odstavka 159. člena ZOR. Pravno logično je opozorilo sodišča druge stopnje tožniku: če bi v stanju zmanjšane sposobnosti razumevanja dogodkov, zmanjšane sposobnosti nadzora nad potekom dogodkov in nasploh - seveda vse zaradi "dokajšnje vinjenosti" -, zmanjšane sposobnosti presoje, povzročil škodo komu drugemu, bi bil zanjo odgovoren. Odgovoren ne bi bil le, če bi dokazal, da ni po svoji krivdi prišel v stanje zmanjšane sposobnosti razsojanja ali celo v stanje prehodne nerazsodnosti (drugi odstavek 159. člena ZOR). Z drugimi besedami to pomeni, da bi moral povrniti škodo, ki bi jo povzročil komu drugemu (v prometu ali na kakšen drug način). Primerov, kot je obravnavani, drugi odstavek 159. člena ZOR ne obravnava. A to ne pomeni, da ni treba v bistvu enako obravnavati ravnanja vinjenega oškodovanca, sopotnika močno vinjenega voznika motornega vozila, takrat ko se oškodovanec zaradi zmanjšane zmožnosti razsojanja - ta pa je bila posledica stanja "dokajšnje vinjenosti", v katero se je spravil sam s svojimi ravnanji -, ni zavedal nevarnosti take vožnje.

Revizija se pri nasprotovanju takemu stališču sklicuje na vožnje vinjenih oseb s taksiji ali javnimi prevoznimi sredstvi. Ni povsem jasno, kakšno zvezo naj bi to imelo z obravnavanim primerom, ko ni bil vinjen le tožnik kot potnik, ampak tudi voznik. Kolikor pa revizija pri tem morda misli na situacijo vožnje vinjenega potnika v taksiju oziroma javnem prevoznem sredstvu, ki ga upravlja vinjen voznik, pa ji tudi ni mogoče pritrditi. Stopnja normalne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega človeka, namreč ne seže tako daleč, da bi moral potnik, ki se odloči za prevoz z javnim prevoznim sredstvom, pred začetkom vožnje ugotavljati, ali je voznik javnega prevoznega sredstva pod vplivom alkohola. Drugače pa je, vsaj ob splošno znanem dejstvu, da sodeluje vsakodnevno v cestnem prometu kar precej voznikov, ki vozijo pod vplivom alkohola, kadar se kdo odloči za vožnjo z drugim voznikom, ki ne opravlja poslov javnega prevoza. Od povprečno skrbnega človeka je mogoče pričakovati, da bo presodil, ali je vožnja z drugim voznikom varna. Če si možnost tovrstne presoje zmanjša (ali celo popolnoma odvzame) sam (npr. s tem, da je pod tako močnim vplivom alkohola, da ne more presoditi, če bi bil trezen pa bi lahko, ali je voznik, s katerim se namerava peljati, tako močno vinjen, da je vožnja z njim nevarna), uporaba določbe tretjega odstavka 177. člena ZOR ni izključena. Odločitev pritožbenega sodišča, da je do nadaljnjih 25 odstotkov podana tožnikova soodgovornost tudi zato, ker se je v "dokaj vinjenem stanju", v katero se je spravil sam, peljal z vinjenim voznikom, ki je povzročil prometno nesrečo v kateri je bil tožnik kot sopotnik telesno poškodovan, zato materialnopravno ni nepravilna, kot zmotno zatrjuje revizija.

3Glede višine odškodnine:

Višino odškodnine, ki je bila tožniku prisojena iz naslova pretrpljenih fizičnih bolečin v znesku 1.600.000 tolarjev, izpodbija revizija s trditvami, da sta sodišči v premajhni meri upoštevali dejstvo, da je bil tožnik 20 dni v bolnici, od tega 10 dni na intenzivni negi in da je bil 75-krat rentgeniziran, višino odškodnine, ki mu je bila prisojena iz naslova prestanega strahu, pa le s trditvijo, da je prenizka.

Po presoji revizijskega sodišča navedeni revizijski očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (sedma in osma stran) natančno navedlo potek zdravljenja in trajanje ter intenzivnost pretrpljenih telesnih bolečin in opisalo neugodnosti, ki so zdravljenje spremljale. S prisojo denarnega zadoščenja v znesku 1.600.000,00 tolarjev je pravno pravilno upoštevalo vse kriterije, ki so navedeni v 200. členu ZOR in upoštevalo tudi določbo 203. člena ZOR. Prisojena odškodnina je tudi primerljiva z odškodninami, ki so bile drugim oškodovancem prisojene v podobnih primerih.

Po ugotovitvah sodišča je trpel tožnik le sekundarni strah za izid zdravljenja, ki je trajal 12 tednov. Odškodnina v znesku 250.000,00 zato ne predstavlja prenizkega denarnega zadoščenja kot zmotno zatrjuje revizija.

Višino odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa izpodbija revizija s trditvami, da je sodišče druge stopnje pri znižanju odškodnine premalo upoštevalo, da je tožnik mlad in da je zelo prikrajšan v vsakodnevnem življenju in pri športnih aktivnostih.

Navedene revizijske trditve niso skladne z ugotovitvami sodišč druge in prve stopnje. Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje namreč tožnik v funkcionalnem pogledu ni utrpel trajnih posledic poškodb in lahko opravlja vse dnevne aktivnosti enako dobro kot pred nezgodo, težje pa opravlja le tista težja fizična dela, ki so povezana s prisiljenim položajem telesa. Tudi pri športnih aktivnostih je omejitev manjša, kot zatrjuje revizija, saj se tožnik lahko neomejeno ukvarja z rekreativnimi športi, zanj manj priporočljivi pa so le tisti športi, pri katerih prihaja do fizičnega kontakta. Z uporabo konfekcijske opornice na desnem kolenu, pa se tožnik lahko ukvarja tudi s temi športi. Ob upoštevanju ugotovljenega zmanjšanja življenjske aktivnosti in tožnikove starosti (letnik 1972) odškodnina v znesku 1.000.000,00 tolarjev ni prenizko odmerjena in je tudi primerljiva z odškodninami, ki so bile drugim oškodovancem prisojene v podobnih primerih.

4Glede predloga za taksno oprostitev:

O oprostitvi plačila sodnih taks odloča na predlog stranke sodišče prve stopnje (prvi odstavek 173. člena ZPP). Zato se revizijsko sodišče z delom revizije, ki se nanaša na taksno oprostitev, ni ukvarjalo.

5Glede stroškov revizijskega postopka:

Tožeča stranka z revizijo ni uspela. Zato mora sama trpeti svoje stroške revizijskega postopka. Tožena stranka, ki je na revizijo odgovorila, pa zahteve za povrnitev stroškov revizijskega odgovora ni postavila.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).