159. člen ZOR

Če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Toda pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na občni seji 21. 12. 1992, ki ga je sodišče prve stopnje sicer pravilno povzelo, razširja krog taksativno naštetih ožjih družinskih članov tudi na stare starše, če konkretne okoliščine primera to opravičujejo. Sodišče prve stopnje je, kot utemeljeno opozarja pritožba, nepravilno zaključilo, da te okoliščine niso podane. Odškodnina gre tudi otroku, ki zaradi svoje starosti ni mogel občutiti bolečine zaradi same smrti roditelja, saj gre pri tem za enotno obliko nepremoženjske škode. Dokazno breme, da zaradi prehodne nerazsodnosti ne odgovarja za nastalo škodo, je na povzročitelju.

Ugovor neprištevnosti iz 159. člena ZOR, ki ga je potrebno aplicirati v tem škodnem dogodku, predstavlja obrambo toženca, usmerjeno v izpodbijanje obstoja njegove krivde kot ene od predpostavk, ki morajo biti kumulativno izpolnjene za obstoj temelja odškodninskega zahtevka. Zaradi takšne narave omenjenega ugovora, se mora sodišče do njega v primeru izdaje vmesne sodbe z vidika pravice do izjave nedvomno opredeliti.

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali je višje sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka, ko se ob izdaji vmesne sodbe ni opredelilo do toženčevega ugovora neprištevnosti.

Tožencu ni bila izrečena kazenska obsodilna sodba, temveč mu je bil s sklepom izrečen vzgojni ukrep. Na izrek o vzgojnem ukrepu, ki ima učinek pravnomočnosti, pa pravdno sodišče glede na določbo 14. člena ZPP, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, ni vezano. Za obstoj odškodninske odgovornosti zadostuje, da je bil oškodovalec v času škodnega dogodka bistveno zmanjšano prišteven.

Glede na ugotovitve v kazenski sodbi, da je bila pri tožencema zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana ter na tej podlagi napravljenega zaključka, da njuna prištevnost v času storitve kaznivega dejanja ni bila izključena, ampak le bistveno zmanjšana, stanja tožencev ob povzročitvi škodnega dogodka ni mogoče opredeliti kot stanje prehodne nerazsodnosti, ki bi terjalo nadaljnjo presojo dejstev v zvezi s krivdo za tako stanje. Še tako zavržno ravnanje pokojnega, kot sta ga zatrjevala toženca, ne more opravičevati njunega dejanja jemanja življenja, zaradi česar podlage za uporabo 192. člena ZOR ni.

Samo dejstvo, da pomoč tožniku nudi partnerka, ni pomembno, saj ima oškodovanec pravico tudi do stroškov tuje pomoči, ki mu jo nudijo sorodniki oziroma zakonec. Ni torej pomembno, ali je oškodovanec pomoč dolžan plačati, ampak zgolj to, da oseba, ki pomoč nudi, to ni bila in ni dolžna. Zakonska zveza je po 13. členu ZZZDR sicer res zveza, ki med drugim temelji tudi na medsebojni pomoči, vendar pa s tem ni mišljena pomoč, ki je potrebna zaradi škodnega dogodka, za katerega je odgovorna tretja oseba, pač pa vsakodnevna (vzajemna) pomoč obeh zakoncev.

Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem lečečega zdravnika in toženca v zvezi s trditvami o njegovi nerazsodnosti, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravdno sodišče ni vezano na sklep kazenskega sodišča, s katerim je bil tožencu določen ukrep obveznega zdravljenja v zdravstveni ustanovi.

Dejstvo, da je toženec na dogovorjeni sestanek prišel z nabito pištolo v žepu, ki jo je nato tudi uporabil in streljal na tožnika, je dobilo pomen sovzroka nastalega škodnega dogodka in se toženec v tem obsegu svoje odgovornosti ne more razbremeniti, ne glede na to, da je bil v trenutku streljanja na tožnika v stanju prehodne nerazsodnosti, po krivdi tožnika.

To, da se je prva tožena stranka z uživanjem alkohola pred škodnim dogodkom sama spravila v stanje, ki je pomembno vplivalo na njene duševne funkcije, to je na ustrezno razumsko presojo in sposobnost obvladovanja afektov, utemeljuje zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za razbremenitev odgovornosti po drugem odstavku 159. člena ZOR.

Duševna bolezen ali slaboumnost kot izključitveni razlog odškodninske odgovornosti pri tožencu nista ugotovljeni, drugi vzroki pa se nanašajo na toženčevo osebnost, ki je pogojevala način njegova reagiranja na dogodek, ki se je pripetil pred obravnavanim škodnim dogodkom. Ugotovljena toženčeva čustvena razburjenost, pogojena s podpovprečno inteligentnostjo in deterioracijo, glede na ugotovljeni potek dogodkov ne more izključiti toženčeve odškodninske odgovornosti. Presoja višine odškodnine za nepremoženjske škode.

Po pravilih civilnega prava se vpliv začasne nerazsodnosti povzročitelja škode na njegovo odškodninsko odgovornost ne presoja enako, kot se presoja ta vpliv po pravilih kazenskega prava na njegovo kazensko odgovornost. Za odškodninsko odgovornost zadošča, da je kriv, da je bil v stanju začasne nerazsodnosti oziroma da mu ne uspe dokazati, da ni kriv, da se je znašel v takšnem stanju (drugi odstavek 159. člena ZOR). To pomeni, da zadošča že ugotovlitev obstoja njegove nezadostne skrbnosti zgolj v razmerju do nastale posledice nerazsodnosti kot stanja, v katerem je povzročil škodo.

Že kazensko sodišče se je ukvarjalo s toženčevo prištevnostjo v času storitve tega dejanja in ugotovilo, da je bil toženec sicer zaradi alkoholiziranosti bistveno zmanjšano prišteven, da pa to ni razlog, ki bi ga lahko toženec uveljavljal v svojo korist, saj se je v to stanje spravil sam. Zato se tudi v odškodninskem sporu ne more razbremeniti odgovornosti po 2. odst. 159. člena ZOR.

Ker je toženi stranki v trenutku škode bila popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, katere del je tudi razsodnost, je tožena stranka dokazala, da ni odgovorna za nastalo škodo (159. člen ZOR). Ker je tožeča stranka trdila, da je bila tožena stranka razsodna, bi morala svetli trenutek oziroma sposobnost razsojanja v trenutku dvigovanja denarja dokazati tožeča stranka.

Država ne odgovarja odškodninsko tožniku, ki je med služenjem vojaškega roka med spanjem padel iz zgornjega pograda in o nemirnem spancu ni obvestil nadrajenih.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči ravnali pravilno, ko sta ocenili, da je 20-odstotna tožnikova soodgovornost primerna stopnja sokrivde za nepazljivo izpostavljanje večjemu riziku za nastanek škode. ZOR sicer ne definira malomarnosti, naslanja pa se na splošno definicijo malomarnosti iz kazenskega prava. Od povprečno skrbnega človeka je mogoče pričakovati, da bo presodil, ali je vožnja z drugim vozilom varna in za tožnika ni bilo ugotovljeno, da bi njegova zmožnost presoje kakorkoli odstopala od zmožnosti presoje povprečnega odraslega (treznega) človeka, oziroma, da bi se, v kolikor so bile zaradi vinjenosti njegove intelektualne sposobnosti bistveno zmanjšane, ne spravil sam s svojim ravnanjem v tako stanje (drugi odstavek 159. člena ZOR). Tožnikova presoja, da se je vozil že z bolj vinjenimi vozniki in za U. G. ni zaznal, da bi bil tako vinjen, da ne bi bil sposoben vožnje, kaže na njegovo nepazljivo izpostavljanje večjemu riziku za nastanek škode, saj ni ravnal s skrbnostjo povprečno skrbnega človeka. Od povprečno skrbnega človeka bi bilo pričakovati, da bo preveril, ali je voznik sposoben varne vožnje.

Sporno je, ali je tožnica prejela odškodnino za vso škodo, ki je v vzročni zvezi z nesrečo pri delu. V tožbi je navedeno, da je tožnici prenehalo delovno razmerje, da se ne more zaposliti in da je njena brezposelnost v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Če bi tožnici prenehalo delovno razmerje pri drugotoženi stranki proti njeni volji, potem bi bile trditve v njenih okoliščinah utemeljene, toda sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila tožnica po delovni zakonodaji socialno zaščitena in ji brez njenega soglasja delovno razmerje pri toženi stranki 26.2.1994 ne bi moglo prenehati. Prav njeno soglasje za to, da ne bo več delala pri drugi toženi stranki, pa je prekinilo vzročno zvezo med nesrečo pri delu dne 17.1.1989 in izgubo plače od 1.4.1994 dalje.

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Pravdno sodišče je bilo dolžno ugotoviti in dokazno oceniti vse okoliščine o toženčevi sposobnosti zavestnega delovanja v času škodnega dogodka. Sodišče je izvedlo dokazni postopek - tudi z izvedenskim mnenjem - nato pa izvedene dokaze ocenilo. Posledica takega doslednega upoštevanja pravil dokaznega postopka mora biti pravna presoja o obstoju ali utemeljenosti toženčevega ugovora o neobstoju prištevnosti storilca v času škodnega dogodka.

Če je imel tožnik kot sopotnik v motornem vozilu možnost zmanjšati posledice nesreče z uporabo varnostnega pasu, pa je to opustil, mora sam trpeti tisti del škode, ki je posledica te opustitve (prvi odstavek 192. člena ZOR). Od povprečno skrbnega človeka je mogoče pričakovati, da bo presodil, ali je vožnja z drugim voznikom varna. Če si možnost tovrstne presoje zmanjša ali celo popolnoma odvzame (npr. z močno vinjenostjo), uporaba določbe tretjega odstavka 177. člena ZOR ni izključena.

ZOR, ki v 154. členu navaja različne oblike odgovornosti, v prvem odstavku 159. člena izključuje odgovornost za povzročitev škode v primeru, ko povzročitelj škode zaradi duševne bolezni ali slaboumnosti ali kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati. Ob tem pa v posebnem poglavju: odgovornost za drugega predpisuje odgovornost oseb, ki so lahko odgovorne za ravnanje takih oseb. V 164. členu domneva odgovornost tistega, ki je po zakonu ali po odločbi pristojnega organa ali po pogodbi dolžan nadzorovati tako osebo. Ob nesporni dejanski ugotovitvi, da je toženkin varovanec slaboumna oseba in da je toženka na podlagi odločbe skrbstvenega organa njegova skrbnica, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je po prvem odstavku 164. člena ZOR domnevalo njeno krivdo.